Z dežja pod kap

Danska, Finska, Švedska in Nemčija so tiste evropske države, ki so v zadnjem desetletju temeljito reformirale svoj trg delovne sile. Nemčija ima danes tudi zaradi tega eno najnižjih stopenj brezposelnosti v EU. Nižjo imata le še Avstrija in Nizozemska. Vendar pa vse ni tako rožnato, kot se morda zdi na prvi pogled. Nemški zaposlitveni čudež je predvsem posledica državne promocije malih del. Gre za začasna in zelo slabo plačana dela. Urna postavka za takšna dela je nižja od evra, včasih znaša le 55 centov. Posledica je naraščanje števila revežev oziroma vse večja socialna razslojenost. Še leta 2005 je bila stopnja tveganja revščine v Nemčiji 4,8-odstotna, danes je 7,2-odstotna. To je sicer še vedno za odstotno točko pod povprečjem EU, vendar pa število t. i. revnih delavcev v Nemčiji narašča hitreje kot na splošno na območju evra. Bolj ko se bazen revnih povečuje, bolj upada domače povpraševanje. Nemški gospodarski uspeh je tako predvsem posledica izvoza, ne pa domače porabe. Če bi tudi druge evropske države tako reformirale svoj trg delovne sile, kmalu ne bi bilo nikogar, ki bi karkoli še lahko kupoval od kogarkoli, zato taka rešitev ni pametna. Nemška kanclerka Angela Merkel se dobro zaveda šibkih točk reforme trga dela, ki jo je izpeljal njen predhodnik Gerhard Schröder, zato je, in seveda tudi zaradi bližajočih se volitev, že napovedala spremembe. Slovenska vlada pa kot da tega ne ve.

Del predvidene reforme, ki jo je Janševa vlada te dni poslala v presojo socialnim partnerjem, je tudi uvedba instituta začasnega dela za brezposelne in upokojence, torej prav takih slabo plačanih, začasnih del, s kakršnimi je vprašanje brezposelnosti zadnja leta reševala Nemčija in s tem še poglobila socialno razslojenost. Res je sicer, da naj bi najnižja urna postavka znašala 3,36 evra, s čimer naj bi preprečili izkoriščanje najbolj nemočnih na trgu dela. In res je tudi, da je tak institut nameravala uvesti že Pahorjeva vlada. Toda nekdanji minister za delo dr. Ivan Svetlik opozarja: »Ne gre spregledati, da naj bi za brezposelne to sedaj ne bila več priložnost, temveč obveznost. Začasno delo ne bo prinašalo dodatnih socialnih pravic, kakor je bilo predvideno v zakonu o malem delu.« Z vidika omejevanja dela na črno se mu zdi sicer dobro, da se začasno delo uredi. »Škoda pa je, da se hkrati ne bo uredilo tudi študentsko delo, da to delo ne bo zagotavljalo socialnih pravic, kot sta pokojninsko in zdravstveno zavarovanje, in da naj bi bilo za brezposelne celo obvezno.« Gotovo je bolje, da država delo regulira, zato je malo delo še vedno boljše kot delo na črno, ne more pa biti nadomestek za redno zaposlitev. Johannes Jakob, strokovnjak nemške sindikalne centrale DGB, je že pred dvema letoma na mednarodni konferenci o malem delu, ki so se je udeležili tudi predstavniki zdaj največje vladne stranke SDS, opozarjal: »Ko je narobe zastavljena pot izbrana, jo je zelo težko zapustiti.«

Manj pravic, več dela

Svetlik meni, da je strukturne reforme, kakršna je tudi reforma trga dela, treba postaviti v kontekst poglabljanja globalizacije. »Zanjo je značilno, da se smer toka blaga, kapitala, dela in ekstraprofitov obrača od razvitih držav k državam v razvoju. Razvite države, ki so se najbolj zavzemale za globalizacijo, računajoč na nove, nerazvite trge, niso pričakovale, da bodo njihovi trgi tako kmalu preplavljeni z izdelki enake kakovosti, kot so jih sposobne proizvesti same, a po veliko nižji ceni. V te izdelke niso všteti stroški močne socialne države in višje življenjske ravni prebivalcev razvitega sveta. Začele so izgubljati trge, s tem pa tudi delovna mesta. Prekinitev procesa globalizacije je nepredstavljiva, saj bi razvite države tako izgubile že osvojene trge. Nemčija ima največji trg za svoje avtomobile na Kitajskem.« Preden bodo proizvodni stroški v državah v razvoju dosegli raven stroškov razvitih držav, to pa se ne bo zgodilo v nekaj desetletjih, imajo razvite države v naraščajoči globalni konkurenci po Svetlikovem mnenju dve možnosti: da povečajo intenzivnost dela oziroma da tudi same znižajo stroške proizvodnje, kar neizogibno pomeni žrtvovanje dela socialne države in osebnega standarda prebivalstva, ali pa da bistveno hitreje zvišujejo raven storilnosti, kar je mogoče s povečanim vlaganjem v znanje in nove tehnologije, pa tudi z učinkovitejšo in prožnejšo organizacijo proizvodnje in države. Reforma trga dela je zato le del – čeprav pomembnejši – reformnih procesov. »Država sicer lahko z zakoni brani sedanjo ureditev delovnih razmerij, s pravicami delavcev vred, vendar bodo brez sprememb na delovnem in drugih področjih delovna mesta pospešeno izginjala in nazadnje ne bo več česa braniti.« Je pa seveda ključno, v katero smer reforma trga dela gre. Težava reforme, kot jo predlaga Janševa vlada, je, da je usmerjena izključno v varčevanje. Ali kot pravi Svetlik: »Spremembe gredo predvsem v smeri večje prožnosti in zmanjševanja pravic delavcev oziroma v smeri večje intenzivnosti dela za enak ali celo nižji socialni in osebni standard. Vlada torej na izziv globalizacije odgovarja povsem defenzivno.« Sedanje besedilo zakona o delovnih razmerjih se mu glede razmerja med varnostjo in prožnostjo zdi dokaj uravnoteženo. »Če izvzamemo predlog izključitve časa za malico iz delovnega časa, kar je treba razumeti predvsem kot joker vlade v pogajanjih s sindikati, da se ne bi preveč ukvarjali z drugimi vprašanji, nazadnje pa bi čas za malico ostal tam, kjer je.« Malica je le dimna zavesa, kost za glodanje, ki jo je vlada vrgla sindikatom, da bodo spregledali glavno poanto. Sporno je tisto, česar v novem zakonu ali ob njem ni. Vlada naj bi denimo opustila zamisel o posebnem odpravninskem skladu, čeprav se je ta v državah, ki ga imajo, na primer v Avstriji, izkazal kot odličen instrument za povečevanje prožnosti in obenem varnosti. »Ljudje bi preprosteje prehajali iz službe v službo, podjetja bi laže plačevala odpravnine, bilo bi več solidarnosti med delavci z nizko in delavci z visoko vrednostjo na trgu delovne sile.« Svetlik pogreša tudi instrumente za spodbujanje visoke vključenosti zaposlenih, ki zagotavljajo mobilizacijo razpoložljivih človeških virov v podjetjih, kot so denimo udeležba pri dobičku, delavsko delničarstvo, intenzivnejše soupravljanje, vlaganje v razvoj zaposlenih itd. »To so proaktivni, do delavcev prijazni in najučinkovitejši instrumenti za povečevanje prožnosti organizacij, ki so, žal, tuji večini naših novodobnih menedžerjev in lastnikov. Predvsem pa pogrešam vlaganje v znanje. Janševa vlada je, drugače od večine evropskih vlad, prav to področje v proračunu najbolj oklestila.«

Spremembe gredo predvsem v smeri večje intenzivnosti dela za enak ali celo nižji socialni in osebni standard. Vlada torej na izziv globalizacije odgovarja defenzivno, pravi nekdanji minister za delo Ivan Svetlik.

Enotna delovna pogodba za nedoločen čas z omejitvijo zaposlovanja za določen čas se mu sicer zdi dobra poteza, predvsem zaradi boljšega položaja mladih na začetku delovne kariere. »Seveda pa ni gotovo, da delodajalci ne bodo kljub temu prekinjali delovnega razmerja, preden bo posameznik prešel v t. i. tretjo, stabilno fazo.« Podobno razmišlja ekonomist dr. Jože Mencinger. Tudi njemu je zamisel o odpravi oziroma vsaj zmanjšanju izrazite ločnice med zaposlitvijo za nedoločen in zaposlitvijo za določen čas na prvi pogled všeč. Vendar meni, da se usmeritve zaradi tega ne bodo obrnile. »Močnejša stran, to pa so pri visoki brezposelnosti delodajalci, bo našla rešitev, ki ji bo ustrezala.«

Sporno je tudi, da se s predlaganimi spremembami zakona o urejanju trga dela krčijo pravice brezposelnih, denimo višina denarnega nadomestila, pa tudi čas prejemanja tega. Prožnost je lahko velika, a le, če jo spremlja razmeroma velika varnost. »Večja prožnost pri sklepanju in prekinjanju delovnih razmerij je z vidika prilagajanja podjetij tržnim nihanjem nujna. Seveda pa ne bi smeli zmanjševati varnosti delavcev, ki bodo prehajali med delovnimi mesti.«

Tu bi se lahko zgledovali po Danski. Ta skandinavska država je sinonim za varno prožnost. Poenostavljeno to pomeni, da je delavca na Danskem laže odpustiti kot v ZDA, vendar pa zaradi tega njegova družina ne konča na ulici, kar v ZDA ni redkost. V povprečju so Danci v isti službi največ osem let, to pomeni, da do upokojitve zamenjajo vsaj pet služb. Mobilnost je torej bistveno večja kot v Sloveniji, kjer se praviloma vse življenje držimo iste službe. Res pa je, da na Danskem socialna mreža zagotavlja večjo varnost. Vse do julija letos je bilo denarno nadomestilo za brezposelnost na Danskem mogoče prejemati do pet let, vsaj prvo leto je znašalo 90 odstotkov plače, nato pa je bilo postopno nižje, a še vedno razkošnejše kot v večini drugih evropskih držav. Ker je dansko gospodarstvo majhno in pretežno izvozno usmerjeno, ga je sedanja kriza precej prizadela, to pa se je poznalo tudi pri naraščanju števila brezposelnih. Zato so z letošnjim julijem obdobje prejemanja denarnega nadomestila skrajšali na največ dve leti, nekoliko pa so nadomestilo tudi znižali. Kljub temu ekonomist dr. Marko Jaklič pravi: »Trg dela je ena glavnih konkurenčnih prednosti danskega gospodarstva. Tam ljudi ni strah, če izgubijo delo, ker vedo, da ne bodo končali brez vsega. Če gledate zgodovinsko, Danci v gospodarske krize vstopajo prvi, njihova podjetja se zelo hitro prilagodijo in odpuščajo, a so po koncu krize tudi prva, ki na novo zaposlujejo. Pri nas pa v slabih časih podjetja zaradi togosti zakonodaje ne morejo odpuščati, ko pridejo dobri časi, pa raje stiskajo z nadurami, samo da jim ne bi bilo treba na novo zaposlovati.« Naj dodamo, da je kljub krizi stopnja brezposelnosti na Danskem še vedno pod povprečjem EU in blizu slovenski, saj je 7,9-odstotna, naša pa 8,1-odstotna.

Po Jakličevem mnenju je odločitev ministrstva za delo, da naj bi bila vsa dela enako obdavčena, se pravi, da bi imeli delodajalci enake stroške z vsemi zaposlenimi, zgrešena. »Jasno je, da bo 20-letnik laže pretekel sto metrov kot pa 50-letnik. Če skušamo doseči enakost med neenakimi, ne moremo za vse določiti enakih pogojev. To velja tudi za davčno obremenitev. Smiselno bi bilo, da bi pri zaposlovanju mladih in starejših delavcev nekoliko znižali davčno stopnjo, s čimer bi delodajalce spodbudili k zaposlovanju mladih in ohranjanju starejših delavcev.« Za Slovenijo je to ključno, saj je pri nas delež mladih brezposelnih velik, poleg tega imamo enega najbolj neugodnih demografskih režimov s hitro starajočim se prebivalstvom, zaradi česar bazen delovne sile hitro usiha. Za zgled daje Finsko, kjer so davčno stopnjo prilagodili tako, da so starejši delavci postali manjše davčno breme za delodajalce in se jih podjetjem zato splača obdržati. »Možnih rešitev je več. Ponekod delodajalcem za starejše delavce ni treba plačevati prispevkov za pokojninsko zavarovanje. Logika je takšna: če bi se ta delavec upokojil, bi državo stal več, kot če se za nekaj let odpove prispevku za pokojninsko zavarovanje, ki bi ga podjetje sicer moralo plačevati za delavca,« pravi Jaklič.

Pričakovanja, da se bosta po reformi trga dela začela cediti med in mleko oziroma da bodo podjetja začela zaposlovati, so povsem zgrešena, meni ekonomist Jože Mencinger.

Čudeža ne bo

Seveda bi bilo naivno pričakovati, da bo reforma trga dela našemu gospodarstvu prinesla čudežno odrešitev. »Pričakovanja, da se bosta po tej reformi začela cediti mleko in med oziroma da bodo podjetja začela več zaposlovati, so povsem zgrešena,« opozarja Mencinger. »Ko se aktivnost zmanjšuje, podjetja odpuščajo, če le morejo, delavci se vse bolj spreminjajo v dninarje. Ker ljudje izgubljajo službe in dohodke, to še zmanjšuje agregatno povpraševanje in gospodarsko aktivnost, to pa davčne prihodke in zaposlenost. Po padcu BDP-ja v drugem četrtletju bi najbrž že lahko postalo jasno, da smo ne le mi, ampak vsa Evropa z varčevalno histerijo zašli v spiralo, ki pelje le navzdol. Misliti, da se bo to obrnilo, če bomo zmanjšali stroške dela in nato začeli konkurirati ’kitajcem’, je neumnost, v katero verjamejo privrženci ekonomike ponudbe.« Pripominja še, da je bila Slovenija pri preprečevanju brezposelnosti v krizi razmeroma uspešna, zaradi česar se mu zdi reforma trga dela nepotrebna. »Povprečna elastičnost t. i. Okunove krivulje, ki kaže povezavo med spremembo gospodarske aktivnosti in stopnje brezposelnosti v EU, je približno –0,5. To pomeni, da enoodstotno zmanjšanje gospodarske aktivnosti poveča brezposelnost za pol odstotne točke. Slovenija skupaj z Avstrijo, Nizozemsko, Finsko in Nemčijo sodi med članice EU, v katerih je bila elastičnost med krizo manjša od –0,5.« To pomeni, da so bile razmeroma uspešne pri preprečevanju rasti brezposelnosti. »Seveda bo kakšen tržni fundamentalist, ki verjame v trg ’delovne sile’, trdil, da bi morala biti elastičnost –1, torej da bi se morala zaposlenost spreminjati enako kot aktivnost. Ker pa sam menim, da je visoka zaposlenost oziroma nizka brezposelnost vrednota, v resnici sploh ne vidim potrebe po reformi trga dela, dokler so njegovi rezultati podobni rezultatom v evropskih državah, ki so na tem področju ohranile ostanke modela socialno-tržnega gospodarstva.«