V Pahorjevih čevljih

Predsednik države Danilo Türk je pred tedni na pogovor povabil Janeza Janšo in imel je prav, ko ga je opozoril, da bo vlada napovedane reforme težko izpeljala, če bo imela nizko podporo v javnosti. Vse ankete javnega mnenja, tudi tiste, ki nastajajo v laboratoriju Mateja Makaroviča, kažejo, da se vladna podpora giblje okoli 20 odstotkov. Kar je rezultat, ki ga v manj kot letu dni vladanja ni pridelala še nobena resna slovenska vlada (če zanemarimo polletno avanturo z vlado Andreja Bajuka).

Anketa, ki jo je opravila agencija Ninamedia, je pokazala še nekaj drugega. Polovica volilnega telesa misli, da bi bilo bolje, če bi Slovenijo vodila nova koalicija, v kateri bi sedeli Lukšičev SD, Jankovićeva Pozitivna Slovenija in Virantova Državljanska lista. Hkrati pa skoraj natanko enkrat manj volivcev podpira idejo, da bi vlado še naprej vodila koalicija pod vodstvom Janševe SDS.

Podoben politični obris kažeta drugi dve vprašanji. 24,1 odstotka vprašanih misli, da bi bilo najbolje, če bi vlado vodil Zoran Janković. Takšnih, ki še vedno zaupajo Janezu Janši, je samo 18,7 odstotka. Še slabše se je Janša odrezal pri vprašanju, kdo najbolj deli Slovenijo. V slovenskem političnem prostoru velja popreproščena mantra, da je politika usodno razdeljena, ideološko razcepljena in se zato ni sposobna dogovoriti. O tem velikokrat govori tudi Janša. A Mladinina anketa je pokazala, da več kot polovica vprašanih misli, da je ravno Janša tisti, ki povzroča največje delitve. Da je politik, ki vseskozi kriči ’primite tatu’, sam največji tat. Da v Sloveniji duhove deli Zoran Janković, tisti, ki so ga postavili strici iz ozadja, zato da bi branili v komunizmu prigrabljene privilegije, meni samo 10 odstotkov vprašanih.

Kaj torej ostane Janši? Morda se v njegovem kabinetu pod poveljstvom Boruta Petka res trudijo z oblikovanjem komunikacijske strategije, ki naj bi volilno telo prepričala o pomenu nastajajočih reform in nezamenljivosti aktualne vlade, vprašanje pa je, kako bo strategija prepričljiva. Nizka podpora vladi ni le posledica krize, sovražnih medijev, rdečih kast, nepriljubljenost Janševe vlade je posledica načina vladanja in spopadanja s krizo. Očitno je, da varčevanje ne deluje. Da so bile napovedi o hitrem okrevanju napačne. Vlada se je krize lotila samo z ene strani. Problemi v Sloveniji so pregloboki, da bi jih lahko rešili samo z napadi na javni sektor, zategovanjem pasu, političnim preganjanjem in grožnjami o evropskem protektoratu. Vse to volivcev ne prepriča več.

Vse koalicijske stranke ne razmišljajo podobno kot SDS. Ne podpirajo političnega kadrovanja in poskusov ideološke lustracije. Radovan Žerjav je priznal, da se je o prihodnosti Slovenije pogovarjal tudi z Zoranom Jankovićem. Tudi Karl Erjavec govori o tem, da varčevanje ne deluje, in celo Gregor Virant včasih pokara svojega nekdanjega političnega vzornika. A to ni dovolj. Če Janez Janša ne razume, kaj mu pripovedujejo ankete javnega mnenja, bi to morale razumeti druge koalicijske stranke. Kadar vlada nima dovolj zaupanja, pa čeprav včasih govori s pravim jezikom, je v politiki treba nekaj spremeniti. Kaj pomeni, da ti volivci več ne sledijo, je pred dobrim letom občutil Borut Pahor. Janez Janša je danes v še težjem položaju, lepota političnega paradoksa pa je v tem, da je ravno on tisti, ki je najbolj kriv, da se je znašel v Pahorjevih čevljih.

Iluzorno bi bilo pričakovati, da se bo Janez Janša spremenil in da bo njegovi vladi uspelo zaobrniti padec javnomnenjske podpore. Spremembo lahko dosežejo njegovi koalicijski partnerji. A ti morajo najprej spregovoriti o pravih problemih in opaziti napake, ki jih počne Janša. Šele potem lahko pride streznitev.