Sedanji študentski trenutek

V 35. številki Mladine sem prebral članek prof. dr. Ivana Lebana s Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo in bil navdušen, da nekdo spodbuja mlade, da gredo v širni svet.

Pohvalno. Sam obiskujem to fakulteto in gospoda na videz poznam. Vendar, na žalost, večina profesorjev ni takšnega mnenja kot prof. Leban. Nekateri se namreč zelo močno trudijo, da bi študentu onemogočili izmenjavo. Na takšen ali drugačen način. Vzrok vsekakor najdejo. Včasih je kriv neprimeren obseg snovi v učnem načrtu, včasih pomanjkljivosti pri vajah. Največja banalnost pa je ta, da se potem vsa Slovenija čudi, zakaj študentje v Sloveniji premalo izkoriščajo izmenjave. Ker ni denarja in ker ti to podaljša študij, čisto preprosto. Potem pa zaprosiš za izmenjavo in dobiš odgovor, da če boš že šel, boš pač moral po povratku še eno leto preživeti na matični fakulteti, da boš lahko opravil vaje, poslušal predavanja in na koncu, z malo sreče, opravil tudi izpit, ki bi ga lahko, verjetno v boljših pogojih opravil na univerzi, kjer bi preživljal izmenjavo.

Zakaj z malo sreče? Za to je kriv naš sistem. Vzemimo primer, da profesor v osnovni šoli ali gimnaziji vrne kontrolne naloge učencem oz. dijakom, ti pa zgroženi ugotovijo, da je več kot pol razreda pisalo nezadostno. Kaj se zgodi? Najprej linč s strani staršev, nato linč s strani vodstva šole, najhujši linč – s strani inšpektorata, pa je kot češnja na vrhu smetane.

Zdaj pa vzemimo primer, da na fakulteti opravijo izpit trije študenti od 29, ki so ta izpit opravljali. Kaj se zgodi tukaj? Nič, razen tega, da na vpogledu izpita slehernik, ki je na tem izpitu pogrnil, posluša, kako se ni dovolj pripravil, kako se je premalo učil in kako je nesposoben. In tukaj tiči problem. Profesor pa mirne volje, morda celo vesel ’odide’ iz te zgodbe. Akademski kader ne odgovarja nikomur. Oni popravijo izpit, prilepijo rezultate na oglasne deske, ti študentek, se pa sekiraj in sprašuj, ali si res tako nesposoben, da se ti mora zatakniti čisto pri vsakem izpitu. Vprašam se po občutku sramu, ki bi se zbudil v meni, če bi moral javno objaviti rezultate, ki so zašli mimo Gaussa in imajo presežek negativnih ocen. Ne potrebuješ doktorata, da veš, da nekaj ne ’štima’.

Ta problem na plano potegne novo nevšečnost, ki se je vsi zavedamo, predvsem študentska populacija pa vsak dan trepeta, kdaj se bo ta problematika začela reševati. Se strinjam, fiktivni vpis ni v redu. Daleč od tega. Ampak, obstaja del študentske populacije, ki se trudi in trudi, pa zaradi profesorjeve nejevolje, stopnjevanja težavnosti izpitov ali kakršne koli druge situacije, ki se rodi v kabinetih fakultet, pač ne morejo napredovati v naslednji letnik. Je to prav? Seveda ne. In, ker imamo tako krasno in sposobno vlado, bodo oni to reševali z zniževanjem sredstev pri financiranju univerz. To pa pomeni, da so se uvedbe šolnin lotili na najbolj hinavski možen način, saj bodo univerze prisiljene same uvesti šolnine zato, da bodo finančno preživele. Zdaj pa vprašanje, ki združuje vse probleme, ki sem jih naštel. Kdo si bo študij lahko privoščil? Malokdo, sploh glede na prilive v naša gospodinjstva in glede na sistem štipendiranja ali kreditiranja. Nekateri pa si ga ne bodo hoteli (sploh na 2. stopnji), ker približno vedo, kakšen odnos jih čaka. Namreč, zakaj bi plačal več tisoč evrov, če še takrat ne veš, ali boš ob trdem delu in učenju prišel do konca? Zato bi se morali odgovorni potruditi, da se dvigne vpis na poklicne srednje šole in omogočiti študentom normalno opravljanje svojih obveznosti, ki naj ne bodo odvisne od volje profesorja na dan, ko sestavlja izpit. S tem bi se zmanjšal vpis na gimnazije in posledično na fakultete, poklici, ki zdaj samevajo, bi pa spet pridobili na veljavi, ljudje pa bi morda začeli bolj ceniti tiste, ki nam pečejo kruh, kuhajo v restavracijah, popravljajo čevlje, avte, pralne stroje in šivajo obleke.

Vendar tu zgodba še ni končana. ’Beg možganov’ je problematika, ki se ji akademska srenja čudi. Jaz se ji ne. Meni se zdi popolnoma normalno, da če imaš možnost, spakiraš kovčke in pobegneš. Pobegneš nekam, kjer bo tvoja zmožnost razmišljanja cenjena, kjer bodo ljudje imeli lepši odnos do tebe in tvojega znanja ter truda in na koncu koncev tudi, kjer si boš lahko ustvaril boljše življenje in dobil nove priložnosti. V Sloveniji je še vedno prisotna Avstro-Ogrska. Tam se je iskalo neznanje. In išče se še danes.

In naša ’vele-vlada’ se nečesa ne zaveda. Ogromno mladih bo, če bodo šolnine uvedene, pomislilo na to, da pa bodo raje plačali univerzi v tujini, kjer bodo dobili bolj kakovostno izobrazbo in lažje dobili štipendijo, kot pa domačim univerzam, kjer bi se lahko razvila krepka debata o kakovosti, ne pa da bodo trepetali, ali bodo morali vračati štipendije, se spraševali, kako bodo odplačali kredit. In ljudje bodo množično bežali, država bo pa ostajala brez sposobnih mladih ljudi. No, saj tudi sedaj ji ne koristijo dosti, ker pač ne morejo najti zaposlitve. Ampak saj ni važno. Glavno je, da imamo vlado, ki odpira ideološke teme, in superministra, ki tvita kot pobesnela najstnica in samega sebe fotografira, namesto da bi poiskal rešitve za izboljšanje slovenskih šol, odpravo bolonjske reforme in poskrbel za dodaten dvig kakovosti slovenskega šolstva.

Morda bodo enkrat prišli boljši časi, do takrat pa bo zagotovo apatičnost naroda zgolj naraščala, hkrati pa se bo razvila vedno večja indiferentnost do vsega. In to samo zato, ker nas požira nekaj, kar smo si izmislili sami – ekonomija.