Nacistična naključja

Zapis g. Andreja Ajdiča v prejšnji številki Mladine potrebuje odgovor in nekaj pojasnil za bralce. Kärnten Heimatdienst - KHD (Koroška domovinska služba) je (bila) osrednja nemška nacionalna organizacija na Koroškem. Ustanovljena je bila že v predplebiscitnem času, marca 1920. Skozi vso svojo zgodovino je načrtno delovala za nasilno germanizacijo koroških Slovencev. V času druge svetovne vojne se je KHD aktivno vključil v raznarodovanje in brutalnosti, ki so jih izvajali nemški

nacisti. Njegovi člani in voditelji so bili med tistimi, ki so organizirali načrtno izseljevanje koroških Slovencev v nacistična taborišča v Nemčiji. Po nacističnem porazu je bil KHD prepovedan in kljub izrecni prepovedi v 5. odstavku 7. člena Pogodbe o obnovitvi neodvisne in demokratične Avstrije iz leta 1955, obnovljen januarja 1957. Zopet je bil pobudnik, vse do leta 2005, vseh ukrepov avstrijskih oblasti v škodo koroških Slovencev. Pri KHD pogrešamo predvsem iskreno kesanje ter popravo škode, ki jo je povzročil slovenski narodni skupnosti na Koroškem. Če bralec prebira spletne strani KHD in njihov časopis Der Kärntner, opazi, da je »avstrijska največja nestrankarska in patriotična državljanska iniciativa« res omilila nekatera svoja stremljenja iz preteklosti ter se preusmerila v delovanje t.i. konsenzne skupine na Koroškem. Ta je v zadnjih letih bila deležna številnih pohval in nagrad tako na lokalni, državni in mednarodni ravni. Vse to je res in pohvale vredno, še posebej, če smatramo, da se KHD in njen predsednik dr. Josef Feldner na takšen način opravičujeta za »svoje zmote« iz preteklosti.

Problematičnost nestrpnih izjav Andreasa Mölzerja, avstrijskega svobodnjaškega politika in evropskega poslanca, do slovenske narodne skupnosti na Koroškem, ima dolgo brado. Mölzer ni ravno svetel vzor politika, ki se zavzema za popravo škode in krivic.

Da je bila nemško govoreča manjšina na Slovenskem v tridesetih letih 20. stoletja večinoma nacificirana, ni moje mnenje, temveč spoznanje slovenske in tudi nemške zgodovinske stroke. Njihova odločitev za nacizem ima plebiscitarno naravo. Z vnetim sodelovanjem (razen redkih svetlih izjem) v nacističnem okupacijskem aparatu se je popolnoma kompromitirala, saj je nacistično raznarodovalno in genocidno politiko sprejela v danih razmerah kot svoje nacionalno poslanstvo in odrešitev. Po drugi svetovni vojni so pripadniki nemške manjšine večinoma zbežali, bili izgnani, v manjši meri pa tudi izvensodno pobiti. Njihovo sodelovanje v nacističnem aparatu je povzročilo, da je Nemce na Slovenskem zajela »/…/ nemesis zgodovine, večni bog pravice v zemlji, katero so (Nemci o.p.) pomagali zaigrati v roke tujcu in do katere niso znali najti odnosa, ki bi temeljil na duhu časa in nravstvenem odnosu do sočloveka /…/«, kot je zapisal dober poznavalec spodnještajerskega nemštva prof. Franjo Baš.

Za oba naroda, tako slovenskega kot nemškega, pomeni poraz, da nista zmogla skupnega življenja na istem prostoru, kjer sta živela skozi stoletja. Povojna usoda Nemcev na Slovenskem je sedaj dovolj ra-

ziskana in v knjigah dostopna vsakomur, res pa je bila dolgo tabuizirana. Vendar t.i. žrtvena perspektiva in poudarjanje zgodovine Nemcev samo od konca druge svetovne vojne naprej, ne pomeni prispevka k razumevanju celovitega pogleda na zgodovino Nemcev v Sloveniji.