Jankovićev paradoks

Predsednik Pozitivne Slovenije Zoran Janković ni najbolj kontroverzen politik v Sloveniji. To je Janez Janša, trenutni predsednik vlade. Zoran Jankovič manipulira, zlorablja javna pooblastila, njegova in z njim povezana podjetja se vedno znova znajdejo v tokovih javnega in mestnega denarja. Janez Janša laže, zlorablja oblast, država je zanj poligon zasebnih interesov, laže nam naravnost v obraz, njegova politična kariera je kariera obtožb o najbolj groznih krajah denarja, od preprodaje orožja za gotovino, ki je izginila, do afere Patria, medtem ko uvaja varčevalne ukrepe, Slovenijo spreminja v nepotistično deželo najbolj zavrženega tipa, vtika se v medije, v sodno oblast, ruši inštitucije in ljudi, ki so mu napoto. Ne priznava sodišč, ne priznava tožilstva, ne priznava pravne države. Ja, Janez Janša je bolj pokvarjen politik od Zorana Jankovića. Vendar pa to za Zorana Jankovića ni nikakršna olajševalna okoliščina.

Pretekli teden je v Ljubljani potekala že mesece napovedovana in pričakovana policijska akcija. Zaslišani in pridržani so bili Zoran Janković in njegovi najbližji sodelavci, tako kot se je napovedovalo že od dneva, ko je Janez Janša prevzel oblast. Profili ljudi, ki so bili pridržani, so bili prav tako pričakovani: njegov sin Jure, ki – naj se Janković starejši poskuša še tako distancirati – vodi posle za očeta, njegova najbližja sodelavka Jadranka Dakić, ki z njim sodeluje že od časa vodenja Mercatorja, in več za javnost sicer anonimnih ljudi, ki vodijo podjetja ter posle za Jankovića in njegova sinova. Ob pridržanju mediji o poslovanju Jankovića niso razkrili niti ene same nove stvari . V javnost so prišle le ponovno pogrete informacije, ki jih je že pred zadnjimi parlamentarnimi volitvami iz davčne uprave, ki jo je takrat vodila partnerka, zdaj pa že žena visokega člana SDS, danes njihovega poslanca, spravila Janševa SDS.

Seveda, šlo je za zlorabo enega najpomembnejših organov v državi za čisto politične namene, a po drugi strani je bilo razkritje nedvoumno: del denarja, ki ga je mestna občina namenila investitorju športno-trgovskega kompleksa Stožice, je takoj po nakazilu v obliki kredita končal na računu Jankovićevih zasebnih satelitskih podjetij. Da, šlo je za kredit. Da, kredit je bil vrnjen, z obrestmi. A to ne spremeni dejstva, da je Janković tisti, ki se je kot župan dogovoril z investitorjem, koliko dodatnega denarja bo dobil za pokrivanje zaključka investicije, in da je Janković seveda vedel, pa naj še tako vztrajno trdi nasprotno, da bo del denarja – četudi zgolj kot kredit – končal na računu njegovega oziroma z njim povezanega podjetja. Ne vemo, kako bi se ta kredit vračal, če ne bi bila v času kampanje transakcija razkrita. Kredit bi bil lahko tudi odpisan kot neizterljiv, lahko bi izvedli kakšno drugo operacijo, na primer poplačilo z zemljiščem, ki bi bilo ocenjeno na višjo vrednost od realne ali pa bi bilo dejansko neprodajljivo. Kredit v višini 400.000 evrov je bil dan podjetju z negativnim kapitalom, njegovi prihodki v celotnem letu so znašali nekaj deset tisoč evrov. Nihče ne bi dal tega kredita takemu podjetju.

Zoran Janković nas skratka pri razlagah o teh transakcijah želi pripeljati žejne čez vodo.

Vse, kar smo navedli, je bilo torej znano že pred zadnjimi izrednimi parlamentarnimi volitvami. Že pred njimi smo torej vedeli, zlasti pa so to vedeli volivci, da nad Zoranom Jankovićem visi še ena v nizu obtožb o zlorabi javnega denarja oziroma pooblastil. Vendar so volivci levega političnega pola potencialno oz. verjetno zlorabo spregledali, Jankoviću ter njegovi stranki pa namenili največ glasov na volitvah. Nikoli prej levica ni bila pripravljena storiti tega. Takrat je, in to zavestno.

Zakaj poudarjamo zavestnost? Zakaj poudarjamo volivce? Ker so to storili zaradi Janeza Janše in njegovih volivcev. Dovolimo si na tem mestu drzno in nepreverjeno, a zato nikakor ne netočno tezo. Volivci desnice oziroma Janeza Janše ne dvomijo o poštenosti svojega voditelja. Verjamejo, da je afera Patria plod mednarodne zarote levice, slovenskega tožilstva in sodstva. Verjamejo, da njihov voditelj ne krade. Verjamejo mu. Verjamejo tudi v najbolj nesramno laž, ki jo je izrekel Janez Janša v zadnjem času, ko je zagovarjal nepotistične zaposlitve svoje hčere in kupa strankarskih otrok, možev in žena v javnih službah in podjetij: češ, to ni nepotizem, saj gre vendar za zaposlitve, ki so vezane na mandat njegove vlade. Kar je čista neumnost. Prvič to ni res, ko gre za zaposlitve v javnih podjetjih. Drugič pa to ni res, ker dejstvo, da je kdo dobil zaposlitev za štiri leta, ne spremeni dejstva, da jo je dobil le zato, ker je hči (sin, žena, mož ...) strankarskega voditelja. Od kdaj pa služba za določen čas ni služba kot vsaka druga?

Toda volivci Zorana Jankovića vedo, da volijo politika, ki zlorablja javni denar in pooblastila ter se z njimi okorišča. Ne verjamejo v njegovo nedolžnost. Niso ga volili le na državnozborskih volitvah, ne pozabimo. Zanj so volili še enkrat – ko so mu po neuspešnem naskoku na državno izvršno oblast še enkrat podelili mandat ljubljanskega župana. Če so volivci desnice verniki Janeza Janše (tudi tisti, ki volijo Novo Slovenijo), to za volivce Zorana Jankovića ne velja: oni vedo, da Janković ni pošten, in vseeno volijo zanj.

Kaj se je torej zgodilo, da so tudi volivci levice danes pripravljeni spregledati domnevno prvo vrlino, ki naj bi jo imel politik, torej poštenost? Za volivce desnice je ta delna slepota značilna, in to ne le v Sloveniji. Politiki na desni lastne grehe po navadi skrivajo z neizmernim populizmom in ksenofobijo, z aktiviranjem najnižjih človekovih čustev – in to jim uspeva od Amerike do Slovenije. Spomniti se je treba le Silvia Berlusconija in Jörga Haiderja, ne nazadnje aktualnega predsedniškega kandidata konservativcev v ZDA Mitta Romneyja.

Za desne politike skratka veljajo drugi kriteriji. Ko so mediji razkrili Berlusconijeve posteljne dejavnosti, mu je, konzervativnemu politiku, popularnost celo narasla. Billu Clintonu je zaradi Monice Lewinsky podpora zgrmela, Aurelia Jurija so volivci prisilili, da je politiko zapustil. A kdaj in zakaj so se volivci levice začeli vesti enako kot volivci desnice? Dejansko je tudi ta odgovor preprost: ko je to postal edini način boja zoper Janšo.

Levica, levo volilno telo, volilno telo, ki zavrača politiko, ki jo predstavlja v Sloveniji Janez Janša, se je preprosto znašla pred slabo izbiro. Ne le v Sloveniji, povsod po svetu. Lahko reagirajo kot španski levi volivci, ki so na zadnjih volitvah sledili glasu protestnikov, češ, vsi so isti, levi in desni, ne pojdimo na volitve. Toda s tem so kaznovali le levico in sebe, dobili pa konservativno vlado, ki danes izvaja en rez v socialno državo za drugim, navkljub dejstvu, da to državo in državljane še bolj uničuje, a je tej politiki pač bolj pomembno ustvarjenje nove družbe podrejenih, nove družbe, podrejene kapitalu.

Kaj je torej slabše: prepustiti politiko in s tem državo politiki, ki zagovarja druge vrednote, ali se zoper zavrženo politiko boriti z edinim, ki je pripravljen v boj z njo sploh stopiti, pa čeprav je tudi sam nepošten?

Seveda bi bilo najbolj normalno, da bi zapisali: Zoran Janković mora že zaradi preiskave odstopiti. Zoper Jankovića namreč v tem trenutku poteka le preiskava. Bo pa obtožnica zelo verjetno vložena. A ne glede na to: naj odstopi. Če dokaže nedolžnost, pa se lahko vedno vrne v politiko. In kaj bi sledilo? Namesto njega bi stranko Pozitivna Slovenija verjetno prevzel kakšen bledi, politično popolnoma nepomembni Jani Möderndorfer. In potem? Saj ne gre pretirano razpredati, dovolj je pogledati Zares, LDS in ne nazadnje tudi Socialdemokrate. Te stranke so danes čiste. Nimajo več voditeljev, ki bi bili umazani z aferami in napakami iz preteklosti. In dve sta celo že zunajparlamentarni stranki, še bolj čisti torej po tej logiki. Kdo je že predsednik LDS? Z drugimi besedami: izkušnje nam jasno kažejo, da ad hoc zamenjava Jankovića pomeni konec te stranke.

Zoran Janković nas pri razlagah o teh transakcijah želi pripeljati žejne čez vodo. Njegova podjetja denarja, pa čeprav je šlo za kredit, ne bi smela dobiti.

Še več. Še enkrat se je treba spomniti, zakaj je levo volilno telo (prav tisti del, ki danes podpira Jankovića) kaznovalo nekdanjega predsednika Zaresa Gregorja Golobiča: ker časniku Finance ni povedal, da je manjšinski deležnik v enem izmed podjetij v skupini Ultra. Podatek je razkril protikorupcijski komisiji, poslovnemu tabloidu pa ne. Ni kradel, ni vzel enega evra javnih sredstev – a vseeno naj bi bilo prav, da politiko zapusti. In ker je ni, je stranka v očeh volivcev izgubila podporo. Na drugi strani imamo Janeza Janšo in njegove volivce: tožilstvi na Dunaju in v Ljubljani sta že predstavili dokaze, da so bile podkupnine v primeru Patria dane, nakazane, izročene. Gre za neprimerno večje denarje in hujša kazniva dejanja kot v primeru Jankovića, da o Golobiču sploh ne izgubljamo besed – slednji ni prekršil niti ene vejice zakonodaje.

A Finance, ki so Golobiča sicer upravičeno pribile na zid, ker jim je lagal, s Patrio nimajo težav. Zanje je to nepomemben proces. Nimajo tudi težav z nepotizmom svojega kolumnista in ideologa Državljanske liste (ki se ves čas dela, da s stranko nima nič) Rada Pezdirja, ki je svojo stranko popeljal na volitve s krikom Kradejo!, a le nekaj dni po volitvah je njegov prijatelj, finančni minister Janez Šušteršič, zaposlil njegovo ženo na svojem ministrstvu, čeprav ni imela resnih referenc, razen da je Radova žena.

Namenoma izpostavljamo Finance (in njim sorodne medije, na primer Reporter), da bi napisali: mora imeti tednik Mladina, ki svoje pripadnosti socialnim, če želite levim vrednotam, ne skriva, težave z Jankovićem, zato ker ni pošten? Je dovolj reči, saj je Janša še bolj nepošten? Je dovolj reči: dokler bodo volivci desnice volili nedemokrata in z eno najhujših korupcijskih afer v Evropi obremenjenega politika, to je pač Janez Janša, do takrat lahko volivci levice spregledajo sicer nedopustne posle Zorana Jankovića?

Seveda ne. Zoran Janković ne more biti voditelj levice. Ne več in ne s to prtljago. Pa čeprav se ne le Ljubljana, ampak malodane vsa Slovenija strinja, da je izjemno, kar mu je uspelo narediti iz prestolnice. Prestolnico namreč. Pa čeprav, glede na izkušnje z njim kot predsednikom uprave Mercatorja in kot županom Ljubljane, pa tudi glede na načrte, ki jih je predstavil kot kandidat za predsednika vlade, ne gre dvomiti, da bi bil neprimerno boljši predsednik vlade od Janeza Janše. Ne more biti voditelj levice, pa čeprav se je pokazalo tudi, da je Janković, ne glede na robustnost, elementarno demokrat. Je z eno besedo napadel sodno oblast, ko je pretekli teden potekala preiskava zoper njega, pa čeprav ni nobenega dvoma, da je tudi politično motivirana? Ni. Janez Janša na drugi strani na sodišče sploh ne hodi, ampak ga v maniri samodržcev ignorira, ne priznava.

A to ne spremeni dejstva, da je poslovanje Zorana Jankovića zavrženo. Nobenega dvoma tudi ni, da je bil Zoran Janković edini, ki je zmogel zmagati na volitvah leta 2011. Vendar tudi to ne more pretehtati.

Zoran Janković in Pozitivna Slovenija imata dovolj časa, da poiščeta drugega voditelja. Bil je primeren in edini resen kandidat v posebnem trenutku, ko je Borut Pahor zavozil svojo priložnost. A cena mižanja je na dolgi rok prehuda – kaj sploh še ostane, če padejo vsi standardi? Vedno se bo lahko vrnil, ko bo dokazal svojo nedolžnost. A če lahko desni volivci vedno znova spregledajo zavržena dejanja svojim voditeljem, levica s tem v resnici izgubi svoje temelje. To je bila temeljna razlika med levico in desnico že v času demokratizacije: desnica je predvsem videla svojo državo, v tem imenu je bila pripravljena spregledati marsikaj, levica pa je na prvo mesto postavljala proceduro, demokracijo in človekove pravice. Demokracija ima svoja pravila.

Seveda bi lahko rekli: slovensko politiko bi morali zapustiti vsi taki politiki, tako Janša kot Janković, ko bo šel Janša, naj gre tudi Janković. A Janša ne bo odšel, njegova stranka se z obtožbami na njegov račun ne bo nikoli soočila.

Noben sodoben primer nam sicer ne daje prav. Poučen primer te dvojnosti smo videli na primeru menedžerskih odkupov podjetij. Le eden izmed direktorjev odkupljenih velikanov je svojo krivdo priznal, se pokesal in pred sodnike stopil, ne da bi postopke zavlačeval in oviral, ne da bi poskusil rušiti ali spodkopavati pravosodni sistem. To je bivši predsednik uprave Merkurja Bine Kordež. Vsi preostali, predvsem najbolj eklatantni primerki, od Boška Šrota, Hilde Tovšak in Igorja Bavčarja, so v ključnih procesih še neobsojeni, za procese pa je značilno eno samo oviranje sodne oblasti. Enako velja za direktorje, ki so izvajali čudne posle, na primer Andreja Lovšina iz Intereurope ali Roberta Časarja iz Luke Koper. Nikomur se še ni nič zgodilo. Je Binetu Kordežu kaj pomagalo, da je priznal svoja dejanja? Ni. Igor Bavčar danes sedi na državnih prireditvah ob Janezu Janši. Bine Kordež je kljub priznanju obravnavan kot najhujši kriminalec, hujši od Šrota in Bavčarja. In še enkrat: je Golobiču kaj pomagalo priznanje? Prav nič.

Janković ima dovolj časa, da se umakne. Dovolj časa ima, da poišče spodobnega naslednika. Do volitev je še več kot tri leta. Njegov umik pa bi tudi otežil položaj tudi tistim strankam, ki danes z alibijem, da je tudi Janković »kradel in goljufal«, podpirajo vlado Janeza Janše. Odhod Zorana Jankovića iz državne politike bi jih namreč spravil na čistino. Od tistega trenutka ne Karl Erjavec, ne Gregor Virant, ne Radovan Žerjav ne bi mogli več trditi, da so prisiljeni stati Janši ob strani zato, ker so imeli le izbiro med Janšo in Jankovićem.