Stranpoti

Slovenija, ki se je edina od vzhodnoevropskih držav doslej izognila razprodaji bank, naj bi te prodala sedaj, v času finančne krize, ko ne kotirajo visoko, ko resnih kupcev zanje ni in ko druge evropske in svetovne prestolnice banke rešujejo same. Podobne razprave se pojavljajo tudi v zvezi z drugimi podjetji v državni lasti (luka, železnice, zavarovalnice, trgovci), ki imajo za državo večjo ali manjšo strateško vrednost.

Podjetja v državni lasti naj bi bilo treba prodati, ker naj bi bila neučinkovita, negospodarna, ker naj bi omogočala rente politikom in njihovim prijateljem itd. Marsikaj od tega sicer drži – to pa gotovo še ne pomeni, da je najbolj smiselna rešitev, da se država lastnini kar odpove oziroma da jo za nizko vrednost proda – kar se zdi, da je v teh prekarnih časih postala prevladujoča ekonomistična »la mode du jour«. Ta radikalna, nesorazmerna rešitev je še najbolj podobna sekanju jablane, potem ko ste v jabolku našli črva, in pomeni nepremišljen, histeričen odziv, ki ga zagovarja predvsem neoliberalni ešalon ekonomske javnosti. Pri tem težava ni zgolj v tem, da lahko prodaja, še posebej v krizi in po nizkih cenah, privede do oškodovanja strateških interesov države (ki jih ekonomisti, kot družbo in politiko na splošno, pregovorno slabo razumejo oziroma po navadi izpustijo iz svojih analiz), pač pa v tem, da je posledica lahko neposredno oškodovanje javnih financ, državnega premoženja oziroma finančne akumulacije.

Državna lastnina naj bi bila neučinkovita iz več razlogov, najpogosteje se navaja problem zastopanja (agency problem); državljani kot lastniki naj do skupne lastnine ne bi imeli enako skrbnega odnosa kot do zasebne lastnine, to pa naj bi vodstvu (zastopniku) državnih podjetij omogočalo uveljavljanje svojih interesov. Drugi argument je, da so državna podjetja neučinkovita, ker nad njimi zaradi slabega poslovanja ne visi meč bankrota (»hard budget constraint«), saj lahko v težavah vedno računajo na pomoč države, to pa jim daje potuho pri poslovanju.

Vendar je vsaj pri bankah jasno, da se njihovi zasebni lastniki v ničemer posebej ne razlikujejo od »neučinkovitih« javnih lastnikov. Znano je, da je problem zastopanja navzoč v vseh družbah z vodstvom, ki je ločeno od lastnikov; v zahodnem svetu je bil problem najbolj preučevan pri sodobnih delniških družbah, torej imanentno zasebnih institucijah. Pogosto slišani argument, da je sistemsko banko, kot je na primer NLB, treba privatizirati, ker naj bi bila neučinkovita in v položaju, v katerem je, zaradi državnega lastništva, ne drži. Na kakovost upravljanja vrsta lastništva ne vpliva – kot je razvidno iz nedavnih izgub zasebnih bank, so zasebni lastniki enako nestabilni upravljavci kakor države. Problem »governancea«, dobrega korporativnega upravljanja, se, kakor opozarjajo nekateri ekonomisti, pojavlja povsod.

Prodaja državnih bank in podjetij je kot nesorazmerna rešitev še najbolj podobna sekanju jablane, potem ko ste v jabolku našli črva.

Prav tako je svetovna finančna kriza jasno pokazala, da imajo zasebni lastniki bank občutek, da so te prepomembne za družbo, da bi propadle, in jih po starem reklu, da so dobički zasebni, izgube pa se socializirajo, v krizi rade volje prepustijo v reševanje državam oziroma davkoplačevalcem. V podobni ali hujši krizi kot domače banke so denimo banke v zasebni lasti v Španiji. Prav tako so bile v zasebni lasti ameriške banke, tudi Lehman Brothers, ki so propadle na začetku krize leta 2009. Kako je mogoče, da so zasebni lastniki, ki bi morali biti dobri gospodarji, dopustili propad bank – ali pa so argumenti ekonomistov, ki se zavzemajo za njihovo prodajo, češ da je država slabši lastnik od zasebnih lastnikov, vsi po vrsti preprosto izviti iz trte?

Slovenska javnost je zdaj nezadovoljna, ker so davkoplačevalci spet dokapitalizirali banko, ki je bila slabo upravljana – si lahko mislimo, kakšno bi šele bilo njihovo nezadovoljstvo, če bi morali na enak način dokapitalizirati banko, ki bi bila v lasti zasebnikov ali tujcev, po možnosti tako, ki bi jim jo prej prodali za en evro? Če pri tem kdo misli, da bi se tuji ali zasebni lastnik izognil kreditiranju nasedlih projektov, ki sedaj pestijo bilance NLB – zato ker je zasebni lastnik –, naj naredi majhen »gedanken« eksperiment: KBC je bila, kot zasebna lastnica, prisotna v NLB ves čas, ko je ta ustvarjala slaba posojila, pa je ni pri tem, čeprav je bila njena največja aktivna lastnica, prav nič ovirala. Celo več, sama je, kot zasebna banka, z izpostavljenostjo trgom v težavah ustvarila za velikostni razred ali dva večji obseg slabih posojil kot NLB – iz tako rekoč istih ali še bolj špekulativnih razlogov. KBC se je v NLB izkazala za slabo strateško lastnico tudi v drugih primerih – pri dokapitalizacijah v zadnjem času ni sodelovala, saj je zaradi prejetja državne pomoči in zaveze evropskemu regulatorju nameravala svoj delež v NLB zmanjšati. Zagovorniki prodaje banke oziroma pridobitve strateškega investitorja se mogoče prav iz nedavnih prigod s KBC poučijo o tem, kakšne so za banko lahko posledice »strateškega« investiranja – namesto da se spet razlegajo jeremijade o tem, kako je slovenska država sovražna do tujih naložb.

Zavzemanje za dokapitalizacijo bank brez slehernega evra iz državnega proračuna se samo po sebi ne sliši napačno, dokler ne postane jasno, da v resnici pomeni privatizacijo oziroma prodajo bank, tudi največje, sistemsko pomembne – kar je tisto, za kar se v resnici zavzema finančni minister. V trenutku, ko je neoliberalizem oziroma washingtonski konsenz diskreditiran, se je v vlogi finančnega ministra znašel človek z ideološkim poslanstvom – nekdo, ki bi državno premoženje rad prodal ne zato, ker bi bilo to nujno potrebno, pač pa, ker to izhaja iz njegovega prepričanja. Perverzno je tudi, da bi težave bank, tudi domačih, ki jih je povzročila finančna deregulacija (kot del trojčka: privatizirati, deregulirati, liberalizirati) in ki je omogočala, med drugim, kreditiranje menedžerskih prevzemov brez ustreznega kolaterala, zdaj reševali z istimi zdravili: s privatizacijo oziroma prodajo.

Svetovni bančni sistem je, kljub večinski zasebni lasti bank, v prostem padu od leta 2009. Razlogi so zapleteni, med drugim zajemajo neoliberalne politike, ki so od osemdesetih let prejšnjega stoletja povzročile zaostajanje rasti plač za produktivnostjo oziroma dobički in s tem, zaradi različne nagnjenosti k potrošnji revnih in bogatih, povzročile upad agregatnega povpraševanja. Tega je bilo mogoče nadomestiti s povečanjem trošenja z rastjo dolga zasebnega sektorja, ki sta ga v istem času omogočila finančna deregulacija in razvoj »inovativnih« finančnih inštrumentov. Banke v zasebni lasti so presežke suficitarnih subjektov z veseljem posojale deficitarnim, posameznikom in podjetjem, doma in v tujini – dokler se ni sistem, zaradi naraščanja dolga zasebnega sektorja in nezmožnosti njegovega vračanja, še posebej po poku nepremičninskega balona v ZDA, zlomil. Za zlom sta najbrž krivi obe strani: tisti, ki so posojali, ker so imeli preveč, in tisti, ki so poceni denar radostno trošili. Nekaj podobnega velja za evropsko dolžniško krizo, le da so v njej posojilodajalci oziroma tisti, ki so imeli preveč, Nemci, tisti, ki so radostno trošili, pa južnjaki. Slovenske banke pri deregulaciji pogojev za kreditiranje niso bile izjema, le struktura kreditiranja je bila nekoliko drugačna: slovenske banke, v nasprotju z nemškimi ali s francoskimi, niso v težavah zaradi kreditiranja subjektov v drugih državah, pač pa predvsem zaradi kreditiranja domačega nepremičninskega balona (v tem smo podobni Španiji), tajkunskih kreditov, kar je značilnost Slovenije (celotni dolg podjetij je zaradi poceni denarja iz tujine v času prve Janševe vlade narastel do približno sto odstotkov BDP-ja), pa tudi RKC.

Znano je, da je Lekov kupec Novartis kupnino za Lek poravnal s približno štirimi letnimi dobički tega podjetja. Prodaja Leka je bila torej, poleg tega, da je bila nepotrebna, tudi negospodarna.

Zahodnoevropska gospodarstva, med katera hoče Slovenija, imajo banke večinoma v domači lasti. Tuje lastništvo bank v nobenem od zahodnoevropskih gospodarstev ne presega 25 odstotkov, v najpomembnejših (Nemčija, Francija) se vrti okrog 10 odstotkov. V Sloveniji je ta delež že sedaj okrog 30 odstotkov ali več – zakaj bi morali, če se hočemo primerjati z Nemčijo ali s Francijo, ta delež povečati? Položaj je popolnoma drugačen v vzhodnoevropskih gospodarstvih (v tistih, od katerih hoče biti Slovenija boljša). Ta so domače banke, kar so pozneje obžalovala, večinoma prodala in s tem izgubila bančno suverenost, v sedanji dolžniški krizi pa njihovi lastniki ob neugodnem položaju na svetovnih trgih zmanjšujejo obseg kreditiranja na lokalnih trgih in s tem dodatno poglabljajo krizo, prav tako pa z umikanjem kapitala povzročajo depreciacijo valut. Na tem mestu mogoče ni odveč omeniti priporočil OECD, ki zahtevajo umik države iz upravljanja gospodarstva, ne pa tudi iz njegovega lastništva. Za OECD ni sporno državno lastništvo samo po sebi, kar je razumljivo, saj imajo številne evropske države (Norveška, Finska, Francija) dolgo prakso lastništva državnih podjetij.

Argument, ki ga smehljaje se navaja finančni minister, ko pravi, da je včasih treba prodati, če je cena dobra, drugič pa zato, ker druge poti ni, ne zdrži. Slovenija ta trenutek ni v položaju, ko bi svojo sistemsko banko morala prodati – ali ko bi jo sploh lahko prodala. Banka je bila do pred kratkim, predvsem zaradi izgub v gradbeništvu, podkapitalizirana – pri tem pa je treba navesti, da je poslovala razmeroma normalno, to se pravi, da je bila likvidna in je bila sposobna kreditirati gospodarstvo, kolikor je to imelo potreb, ter da je do začetka krize leta 2008, ki je prizadela banke po vsej Evropi, poslovala z dobičkom. Da je večina slabih kreditov nastala v času prve Janševe vlade, tiste, ki so ji isti ekonomisti, ki sedaj uživajo v ognjemetu pogube, pisali ekonomske programe, je ironija, ki ne sme uiti budnemu očesu kronike.

V trenutku, ko države EU same rešujejo svoje banke ali pa zanje celo dobivajo sredstva (Španija denimo za Bankio, Belgija za KBC), se postavlja vprašanje, zakaj bi morala biti Slovenija pri tem drugačna – zakaj bi morala NLB prodati, ob predpostavki, da bi jo sploh lahko, in ne sanirati, tako kot to počno druge evropske države.

Prav tako se postavi vprašanje primernosti trenutka za prodajo. Podjetij ni pametno prodajati v krizi, ko je njihova cena na trgu nizka – takrat lastniki zanje, če se že odločijo, da jih prodajo, iztržijo manj kot v normalnih gospodarskih razmerah. Pomemben argument proti prodaji podjetij je tudi njihova donosnost. Znano je, da je Lekov kupec Novartis kupnino za Lek poravnal s približno štirimi letnimi dobički tega podjetja. Prodaja Leka je bila torej, poleg tega, da je bila nepotrebna, tudi negospodarna. Donos podjetij v državni lasti lahko okrepi prihodke proračuna – zakaj bi se lastnik odpovedal tem bodočim dohodkom?

Pri nedavnem poskusu prodaje NLB je bilo očitno, da hoče finančni minister to prodati – čim prej in na hitro, po možnosti konspirativno, brez vpogleda radovednih oči javnosti oziroma davkoplačevalcev, pa tudi parlamenta in nadzornih institucij, celo svojih ministrskih kolegov – ter, če je treba, tudi na silo in pod ceno. Iz prepričanja, da je banko na vsak način treba prodati, je bil za to, da bi KBC čez noč spremenila namero, da se umakne, in svoj delež celo povečala, pripravljen žrtvovati vse: ceno delnice, večinski delež države, pravila korporativnega upravljanja – in tudi dobro ime države Slovenije in NLB. Za vsoto, po kateri bi KBC v najboljših časih, ko je bila delnica NLB vredna več kot 300 evrov, pridobila približno dodaten odstotek lastništva, bi v propadli dokapitalizaciji ta svoj delež po ceni okrog 40 evrov za delnico povečala za nekaj manj kot 10 odstotkov, na 33 odstotkov, čez prevzemni prag. Minister se je bil za podobno ceno (ki ustreza tako imenovani »fire sale price«) očitno pripravljen pogoditi, če bi imela KBC interes, tudi za pridobitev večinskega deleža banke, pri tem pa bi bil, da bi operacija stekla hitreje, pripravljen spremeniti še prevzemno zakonodajo, tako da prevzemni prag pri 25 oziroma 33 odstotkih ne bi veljal za banke. Odveč je pripomniti, da zakonov in ustave ni dobro spreminjati na horuk in kazuistično – v teh in podobnih primerih, kot so na primer siljenje k zapisovanju fiskalnega pravila v ustavo, ukinjanju državnega sveta in drugih, se vidi tudi ministrov nestrpni odnos do sedanjih družbenih institucij.

Čeprav je bil za dogovorjeno dokapitalizacijo pripravljen narediti tako rekoč vse, ta zaradi nakopičenih notranjih težav KBC nazadnje ni uspela. Še več, dogovorjena nizka cena in javno govorjenje o nizki vrednosti banke sta neposredno škodila njenemu ugledu in možnosti nadaljnje prodaje. Finančni minister rad govori o denarju davkoplačevalcev, vendar tega s tarnanjem pred kamerami o tem, kako bo NLB potrebovala še veliko več kapitala, kot ga je dobila pri zadnji dokapitalizaciji, še najbolj ogroža sam. Pri tem mu pomaga tudi premier; pred začetkom tekme v tem, kdo bo slabše prikazal razmere doma, se je Slovenija zadolževala po približno pet-, sedaj pa že po šest- oziroma celo sedemodstotni obrestni meri – neto učinek ofenzive šarma predstavnikov slovenske vlade na povečanje mednarodne kredibilnosti sta tako predvsem ena ali dve dodatni odstotni točki stroškov zadolževanja ter, dobesedno, decimiranje potencialne vrednosti delnice NLB. O tempora, o mores!

Minister pri tem ves čas poudarja, da ga (najbolj) skrbi za kredibilnost Slovenije na mednarodnih trgih – po domače, kaj si bodo o nas mislili tujci. Tujci, trgi, upniki, trojke, prisilne uprave EU in podobni »bond vigilantes« so tako postali, kot v podobnih primerih, priročen izgovor za uveljavljanje bolj ali manj prikrite neoliberalne agende. Ob zadnjih dogodkih, ko se o privatizaciji in prodaji NLB govori tudi po njeni dokapitalizaciji oziroma prenosu terjatev na slabo banko, po tem torej, ko bodo odpravljeni domnevni vzroki za iskanje zunanjega investitorja, je postalo jasno, da cilj ni zgolj dokapitalizacija banke, pač pa predvsem njena prodaja oziroma privatizacija. Minister se je iz piarovskega fiaska mladoekonomističnih reform prejšnje Janševe vlade naučil, da je najbolje delovati konspirativno, svojo agendo pa zaviti v paket, ki je všečen javnosti. Ljudstvo mogoče še razume enačbo, po kateri investitorja potrebujemo, da bo zakrpal luknje; pa bo razumelo tudi enačbo, po kateri bodo davkoplačevalci banko spet sanirali iz svojega žepa – da jo bo minister, ko bo zdrava, nato prodal, denimo za en evro, v ponižnem upanju, da se bo vendarle našel kdo, ki jo bo vzel? Če nam res gre samo za to, da banko prodamo, potem jo seveda lahko tudi podarimo ali pa celo plačamo, da jo bo kdo vzel. Včasih je veljalo, da uspešen kmet poleg svojega grunta prigospodari še kakšnega – sodobna ekonomska teorija pa očitno uči, da je kmet najuspešnejši, če proda še tistega, ki ga ima. No, mogoče pa uspešen kmet potem ne bo več uspešen – mogoče bo samo še ono drugo.

Če bomo morali banke sanirati davkoplačevalci, potem je edino normalno, da sadove tako drage dokapitalizacije žanje država oziroma državljani sami.

Nenavadno je tudi, da je pod sedanjim finančnim ministrom vmešavanja države v gospodarstvo več, kot ga je bilo kadarkoli doslej. AUKN, eden redkih uspehov prejšnje vlade, je bila korak naprej v trganju incestnih povezav med državo (politiko) in vodenjem državnih podjetij. Kako je mogoče, da isti minister, ki se je kot akademski ekonomist zavzemal za ločitev politike od državnih podjetij, sedaj kot politik tako vneto neposredno posega v gospodarstvo – pri poskusu prodaje NLB mimo parlamenta, pa tudi pri predlagani ustanovitvi holdinga državnega premoženja, po katerem bodo celi kosi premoženja, katerih upravljanje je bilo pod AUKN vsaj za silo ločeno od politike in pod nadzorom parlamenta, sedaj pod neposredno oblastjo vlade in zunaj parlamentarnega nadzora? Mogoče pa je minister makiavelističnega prepričanja, da cilj posvečuje sredstva – in da so odkloni od praks, za katere se je kot teoretik zavzemal, dovoljeni, če nas na koncu čaka neoliberalni paradiž olajšane države in tujega lastništva produkcijskih sredstev? Ali pa ga je fiasko reform prejšnje Janševe vlade prepričal, da ljudstvo težko prenaša ekonomski brutalizem in da je za izvedbo reform treba, v boljševiški maniri, delovati konspirativno?

Vrh ideološkega vrtenja v krogu pa je ministrova namera, da deleže države v podjetjih, kot so Mercator, Zavarovalnica Triglav in druga, ki naj ne bi bila strateškega pomena, proda, izkupiček od prodaje pa naj bi – poslušajte dobro – država strateško naložila. Kaj pa je potem lastništvo Mercatorja, Zavarovalnice Triglav itd., če ne strateška naložba? Kakšen pa bo neto učinek prodaje ene vrste portfeljskega premoženja in zamenjava tega z drugim? Ta ostroumnost gotovo pomeni enega od vrhuncev sodobne slovenske mladoekonomistične misli.

Če bomo morali banke sanirati davkoplačevalci – in če z neba ne bo padala mana v obliki obljubljenih strateških investitorjev, bomo morali storiti prav to –, potem je edino normalno, da sadove tako drage dokapitalizacije žanje država oziroma državljani sami, da banka ostane v domači lasti. Nemoralni so namreč nasveti tistih, ki so banko najprej – če je bilo treba, tudi na silo in pod ceno – hoteli prodati, ker pa to ni šlo, naj bi jo, da jo bo nato za en evro lahko kupil »strateški« investitor, drago dokapitalizirali državljani. Taka rabota bi bila le še en primer socializacije izgub in privatizacije dobičkov.

Gospodarjenje z domačim premoženjem je nazadnje približno tako kot gospodarjenje z lastno državo: lahko se mu, enako kot državi, kar odpovemo, ker je drago, ker ne daje vedno optimalnih rezultatov; a tako stališče je naivno, kratkoročno in nedržavotvorno. Z državnimi podjetji, tako kot z državo, se bomo pač morali navaditi živeti in jih upravljati. Naivno upanje, da bomo njihove težave rešili s prodajo tistim, ki naj bi jih znali bolje upravljati kot mi sami, je podobno upu, ki smo ga z odrekanjem državni suverenosti polagali nekdaj v Beograd, danes pa v Bruselj – kjer naj bi bolje od nas samih vedeli, kako ravnati. No, glede na sedanje gospodarske razmere v EU in svetu smo seveda zares lahko pomirjeni, da tisti, na katere bi radi prenesli svojo suverenost, ki je za nas postala preveliko breme, vedo dobro in vedo bolje od nas samih, kako naprej. Na žalost ali na srečo je rešitev prej ali slej ta, da bomo morali za svoje zadeve, tudi za svoja podjetja, skrbeti sami in se nehati vdajati upom, da obstajajo tam zunaj idealni lastniki, ki nas bodo odrešili peze odgovornosti za nas same.