Delo utesnjuje

Zaposleni v Sloveniji imajo v povprečju vse slabše delovne razmere. Delajo dlje, delajo več. Številnim ne uspe več zadovoljivo usklajevati delovnih in zasebnih obveznosti. Vse bolj se bojijo morebitne izgube zaposlitve. Njihovo delo vse bolj negativno vpliva na njihovo zdravje. Pa to ni samo posledica krize. Kot kažejo podatki Evropske fundacije za izboljšanje delovnih in življenjskih razmer (Eurofound), je to negativni trend, ki je prisoten že najmanj desetletje.

Od leta 2000 do 2010 smo na primer v Sloveniji zabeležili izjemno povečanje deleža zaposlenih, ki se redno soočajo s kratkimi roki za dokončanje nalog. Od desetih odstotnih točk pod povprečjem EU smo v desetih letih prišli skoraj deset odstotnih točk nad povprečje EU. Skoraj 45 odstotkov zaposlenih je prepričanih, da njihovo delo negativno vpliva na njihovo zdravje. Po tem deležu smo drugi v celotni EU in skoraj 20 odstotnih točk više od povprečja. Najbolj drastično pa odstopamo od povprečja EU pri mnenju zaposlenih, ali bodo pri starosti 60 let še vedno lahko opravljali enako delo, kot ga opravljajo zdaj. Pritrdilno je na to vprašanje leta 2010 odgovorilo manj kot 25 odstotkov vprašanih. Evropsko povprečje je blizu 60 odstotkom. To je le del podatkov, ki jih je bilo mogoče prejšnji teden slišati na Eurofoundovi predstavitvi ocene delovnih razmer v Sloveniji. Ob tem je bilo predstavljeno tudi poročilo o psihosocialnih tveganjih na delovnih mestih, ki so ga pripravili na Fakulteti za družbene vede. »Delavke in delavci v Sloveniji ocenjujejo, da delajo več, da so bolj utrujeni in da jih bolj skrbi za službe. Večina poroča, da je izpostavljena stresu. Znatno več jih poroča o tem, da so v službi tudi, ko so bolni, in da v prejšnjem letu niso bili na bolniških dopustih. Zaradi naštetega ni čudno, da so v poprečju tudi manj zadovoljni z razmerami pri delu v primerjavi z drugimi v Evropi,« izsledke povzema dr. Aleksandra Kanjuo - Mrčela, ena od avtorjev poročila.

Osrednji razlogi za slabšanje delovnih razmer so privatizacija, prestrukturiranje in pritiski konkurence. V zadnjih letih se jim je pridružila še kriza.

Za tako stanje, predvsem pa za negativni trend, obstaja več razlogov. Osrednji razlog, ki ga v sklepu poročila navajajo avtorji, so privatizacija, prestrukturiranje in pritiski konkurence na mednarodnih trgih. V zadnjih letih se jim je pridružila še kriza. A položaj se slabša bolj kot v večini drugih držav EU. Torej obstajajo še dodatni razlogi. Lučka Böhm iz Zveze svobodnih sindikatov enega vidi v pomanjkanju državnih spodbud za vlaganje delodajalcev v zdravje in varnost pri delu. »V Sloveniji imamo enotno prispevno stopnjo, kar pomeni, da dobri delodajalci solidarno pokrivajo posledice slabe varnosti in zdravja pri delu pri slabih delodajalcih.«

Še en razlog po mnenju Böhmove tiči v slabem upravljanju podjetij. »Slovenski menedžerji, ki so med najslabšimi, so na skupnem evropskem trgu skušali konkurirati s povečanjem intenzivnosti dela, ne pa s povečevanjem produktivnosti prek razvoja in uvajanja novih tehnologij.« Podobno mnenje o menedžerjih ima tudi prejšnji minister za delo, družino in socialne zadeve, dr. Ivan Svetlik. »Zlasti novopečeni menedžment, novi lastniki, so novi kapitalistični red sprejeli v precej izvirni obliki, kakršno poznamo iz prejšnjih stoletij.«

Tako Böhmova kot Svetlik izpostavljata tudi manjšo avtonomijo zaposlenih v primerjavi z večino zahodnih držav, sploh s skandinavskimi. Pomanjkanje avtonomije pa je pomemben vir stresa.

Pri tem je sicer zanimivo, da se stopnja avtonomije na delovnem mestu v Sloveniji nenehno povečuje in da je v raziskavi iz leta 2010 že skoraj dosegla evropsko povprečje. Tudi pri nekaterih drugih merilih stanje ni zelo slabo. Slovenski delodajalci na primer nadpovprečno vlagajo v izobraževanje svojih zaposlenih. Tudi psihičnega in fizičnega nasilja, mobinga, je manj od povprečja v EU. Izpostavljenost zdravstvenim tveganjem, povezanim z držo telesa, ki jo služba zahteva, npr. veliko sklanjanja, je podobna kot v drugih državah. Pravzaprav bi lahko rekli, da so objektivni podatki vsaj do neke mere drugačni od subjektivnih odgovorov, ki jih o svojih delovnih mestih dajejo zaposleni. In to se ujema s podobnimi ugotovitvami na drugih področjih, tudi ko gre na primer za subjektivno dojemanje stanja v državi. Kot je že pred časom opozoril Svetlik, imamo namreč v Sloveniji nadpovprečen delež »nergačev«, ljudi, ki niti ob objektivno dobrih razmerah z njimi nikoli niso zadovoljni. Ko vzamemo v zakup še, da smo, kot opozarja Svetlik, zadnjih 20 let preživeli v obdobju stalne rasti in izboljšav, je jasno, zakaj toliko teže sprejmemo dejstvo, da bo verjetno treba delati več za enako plačilo ali pa enako za manjše plačilo. Seveda pa si za nadpovprečno zaskrbljenost in prestrašenost nikakor nismo krivi izključno sami. Zadnje katastrofične izjave politikov in napovedi drastičnih varčevalnih ukrepov prirojeno slovensko črnogledost samo še povečujejo.