Eric Hobsbawm (1917–2012)

Eric Hobsbawm, rojen junija 1917, je bil v zadnjih desetletjih najbolj znan svetovni zgodovinar. Izobraževal se je na Prinz-Heinrich-Gymnasium v Berlinu in na King’s Collegeu v Cambridgeu, kjer je tudi doktoriral. Leta 1947 je začel predavati zgodovino na Birkbeck Collegeu, University of London, kjer je leta 1970 postal redni profesor, formalno pa se je upokojil leta 1982. V šestdesetih letih je bil gostujoči profesor tudi na Stanfordu. Leta 1978 je postal član Britanske akademije, bil je tudi častni zunanji član Ameriške akademije znanosti in umetnosti.

Hobsbawm je bil marksistični zgodovinar, marksizmu kot kritičnemu orodju za razumevanje velikih družbenih sprememb se ni odrekel niti v času največjega triumfa liberalnega kapitalizma po letu 1989. Sprva je veljal za strokovnjaka za 18. in 19. stoletje, ukvarjal pa se je tudi z vprašanji zgodnjega delavskega gibanja, z nacionalizmi, marksizmom kot ideologijo, z vprašanji tradicije in še z nekaterimi drugimi. Raziskave je nato razširil na 20. in na začetek 21. stoletja. Že v mladih letih se je osredotočil na »dvojno«, to je politično francosko in industrijsko britansko revolucijo. Njun učinek je štel za glavno gonilno silo kasnejšega in današnjega liberalnega kapitalizma, zato je raziskovanje kasnejših obdobij videl predvsem kot raziskovanje posledic temeljnih vzgibov, na katerih temelji današnji svet. Hkrati pa so ga jezile tudi poenostavitve o triumfu liberalizma, ki so se po letu 1989 množično razširile na zahodu, in tudi zato je bilo težišče njegovih del v zadnjih dveh desetletjih na obdobju 20. stoletja.

Hobsbawm, Jud po rodu, rojen v Egiptu, je imel dom ali »se je počutil doma« v številnih deželah in mestih, v sebi je nosil tudi identiteto Srednjeevropejca, Britanca in Američana. Čeprav je od zagnanega komunista v mladih letih prešel do umirjene faze zagovornika socialno pravične družbe, je do smrti ohranjal temeljno prepričanje, da svet ne bo boljši, dokler ne bo postal socialno pravičnejši. Njegovi deli The Age of Extremes: the Short Twentieth Century, 1914–1991 (1994) in Interesting Times: a Twentieth-Century Life (2002) – obe sta izšli tudi v slovenščini – nam poglobljeno, s poznavanjem dolgih zgodovinskih silnic prikazujeta dogajanje v 20. stoletju: vzroke za ekonomske krize, vzpon ideologij, dve svetovni vojni, bipolarnost sveta. Hobsbawm se je v drugi knjigi 20. stoletja lotil tudi kot človek, ki ga je doživljal, »kibicer«, kot pravi sam. Čeprav ni bil zgolj »kibicer« pri partiji taroka, njegova življenjska usoda judovskega begunca iz Nemčije, člana angleške komunistične partije in angažiranega levega intelektualca, je mnogo več kot to. Zato se v pisanju združujeta neposredna življenjska izkušnja človeka, ki je doživel najhujše trenutke »časa skrajnosti«, in zrela zgodovinska rutiniranost na najvišji ravni. To pisanju daje nenavadno žlahtnost, a hkrati tudi subjektivnost, ki je pisec ne zanika.

Hobsbawm ni bil zgodovinar arhivov, pač pa sintez. Z njegovo smrtjo se verjetno končuje obdobje nepreklicnih avtoritet, eruditov v dobrem in slabem pomenu besede, ljudi, ki so bili zmožni obvladovati stoletja, izreči kritično besedo o vsem in vsakem. Za našo podalpsko miselnost, bolj ali manj navajeno »žabjega pogleda« na dogajanje, je Hobsbawm s svojimi deli od leta 1968, ko je bila prevedena knjiga Čas revolucije (na novo prevedena in izdana pred dvema letoma), s katero je zaslovel, pomenil širjenje miselnega obzorja. A nas je v resnici šele z deli o dvajsetem stoletju prisilil, da razmišljamo tudi o »ptičjem pogledu« na zgodovino (kot je sam označeval svoj pristop). Že na začetku raziskovalnega obdobja je začel analizirati svetovne razmere in ta pristop je ohranil tudi v vseh kasnejših delih. Opozarjal je na vertikalne procese, ki so se dogajali na področju znanosti, umetnosti, spremembe v socialni strukturi družbe na svetovni ravni. Hobsbawm je bil namreč tudi izvrsten poznavalec umetnosti, še posebej glasbe, od klasične do jazza in Beatlesov, tudi pisec lucidnih esejev in glasbenih kritik. Seveda ptičji pogled skriva tudi mnogo pasti in Hobsbawm je v sebi nosil mnogo predsodkov. Konec koncev je bil otrok kratkega dvajsetega stoletja, z vsemi zmotami in stranpotmi, pa tudi z vero v socialno preobrazbo družbe po revolucionarni poti. Eden od njegovih velikih predsodkov je gotovo nerazumevanje malih narodov ali pač nameren cinizem v slogu znanega Marxovega reka o zgodovinskih in nezgodovinskih narodih. Tudi sicer je bil zelo kritičen do gesla »narodnost je svéta«.

Bil je otrok kratkega dvajsetega stoletja, z vsemi zmotami in stranpotmi, pa tudi z vero v socialno preobrazbo družbe po revolucionarni poti.

Hobsbawmova življenjska pot je bila izjemno zanimiva in nenavadna, povezana z najbolj ključnimi dogajanji 20. stoletja. Odraščal je Dunaju in nato v Berlinu, kjer se je gibal v intelektualnih in večkulturnih krogih. Težki časi, ki so za družino nastopili po očetovi smrti leta 1929, so bili spremljani s porastom velikih ideologij, antisemitizma in vzpona (klero)fašizma ter nacizma. Po zmagi Hitlerja na volitvah leta 1933 je emigriral v London, kar je bil zanj velik kulturni šok. Prva leta je v srednji šoli prebil precej izoliran, potem pa uspešno študiral na univerzi v Cambridgeu. To je bilo eno najbolj zanimivih obdobij v njegovem življenju, saj je tu postal komunist (1932 po prepričanju, leta 1936 pa tudi formalni član stranke). Opis »rdečega Cambridgea« je eden od njegovih najiskrivejših osebnih premislekov, v njem se reflektira intelektualno in kulturno vrenje tridesetih let, iskanje odgovorov na idejne in ideološke izzive, ki so usodno zaznamovali generacijo med obema vojnama. Vojno je preživel kot član civilne službe v vojski (Royal Engineers). V petdesetih letih je obiskal Moskvo in bil razočaran nad tem, kar je videl. A je v komunistični partiji kljub dvomom ostal, deloma tudi iz osebnega ponosa: hotel je narediti uspešno kariero (tudi v ZDA) kljub dejstvu, da je bil komunist.

V zadnjih dveh knjigah Globalisation, Democracy and Terrorism (2007) in On Empire: America, War, and Global Supremacy (2008) je Hobsbawm analiziral svet po razpadu Sovjetske zveze. Izhaja iz tega, da je bila v času njenega obstoja določena gotovost, v dobrem in slabem, stvari so bile z bipolarno delitvijo »fiksirane«. Razpad Sovjetske zveze je vodil v zahodnih državah, zlasti v ZDA, v patološke procese. ZDA so od realne (mehke) hegemonije v času hladne vojne prešle v absolutno hegemonijo, s katero želijo obvladovati svet, čeprav ga ne razumejo. Pretirana ameriška reakcija na terorizem po njegovem izhaja iz namena ustvarjanja sovražnikov, kar naj bi legitimiziralo njihovo ekspanzijo v različnih delih sveta. Tisto, kar je v knjigah pomembnejše, pa je analiza globalizacije. Ta je sicer družbe povezala kot nikoli prej, toda politiki kljub temu vztrajajo pri nacionalnih državah, ki krojijo življenje večini ljudi. Vendar bodo po Hobsbawmovi napovedi nacionalne države oslabele, tako zaradi manjše poslušnosti državljanov kot drugih dejavnikov, ki bodo od zunaj posegali vanje. Zaradi tega bodo demokracije postale manj učinkovite. Kljub temu da imajo nacionalne države vse manj nadzora, pa se nacionalne politične elite pretvarjajo, da je imajo vse več. Medtem ko se demokracija prazni, politiki razmišljajo, koliko časa bo vzpostavljena rutina zagotavljala njihovo oblast in nadzor. Politične stranke in ideološka gibanja v tem prividnem svetu v glavnem obstajajo le še kot lupine.

Hobsbawm je v globalizaciji videl vzrok za dramatično rast socialne neenakosti in krivic, saj ne rešuje niti že vzpostavljenih socialnih odnosov, še manj pa tistih, ki jih prinaša.

Hobsbawm je v globalizaciji tudi videl vzrok za dramatično rast socialne neenakosti in krivic, saj ne rešuje niti že vzpostavljenih socialnih odnosov, še manj pa tistih, ki jih prinaša. Tu je imel pred očmi zlasti problem migracij. Migracijske težave in protekcionistična politika bodo po njegovem postale eden od ključnih problemov prihodnosti. Ostro je kritiziral tudi »implantiranje« zahodne demokracije v druga okolja (Irak) ob hkratnem dejstvu, da je zahod prepuščal in prepušča desetine milijonov ljudi njihovi usodi, če ne gre ravno za geostrateške interese ali energetske in druge vire. Največkrat pa je njihovo trpljenje sploh povzročil. Zanimiva je Hobsbawmova analiza terorizma. Opozarja, da je terorizem ves čas obstajal in da se v preteklosti ni bistveno razlikoval od današnjega, le da je v sodobni družbi morda bolj globaliziran. Glavna značilnost je bila vedno ubijanje nedolžnih. To, kar je novost, je možnost, da se teroristi dokopljejo do jedrskega orožja. Načeloma pa je menil, da terorizem za velike družbe, tudi za ZDA, ni eksistenčna grožnja. Mnogo huje je, ker je s sklicevanjem na eksistenčno grožnjo ekstremna politika postala vsakdanja tudi v ZDA in drugih državah.

Hobsbawm je v svojem pisanju sledil geslu: Zgodovinarjeva naloga ni zgolj odkriti preteklost, ampak jo razložiti in povezati s sedanjostjo. Tudi zato je bil drugačen in zanimiv tudi za ljudi, ki sicer niso imeli enakega nazora.