Igralci med igralci

Vsak, ki je več kot enkrat gledal nogometno tekmo, je že videl to dogajanje: igralec ob domnevnem prekršku glasno zakriči in trpeče spači obraz. Med padanjem vrže roke v zrak in usloči hrbet, ko doseže tla, se nekajkrat zakotali. Ko se ustavi, se v domnevno hudih bolečinah močno zvije nazaj, nato pa se po možnosti še prime za del telesa, ki je prvi pri roki, in se srce parajoče ziblje v mukah, zraven pa na skrivaj gleda, ali je sodnik to opazil. Če je, potem počaka na morebitno kazen, ki doleti njegovega »rablja«, nato pa se mora glede na trenutni izid in preostali igralni čas odločiti, ali se bo hitro pobral in šepal, dokler mu kdo ne poda žoge, ali pa se bo pustil odnesti z igrišča in se nato poskušal čim prej vrniti v igro.

Nogomet ni najbolj groba igra, v tej prvini se lahko na primer skrije pred hokejem in rokometom, a glede na to, da so takšni odzivi igralcev razmeroma pogosti, lahko gledalec dobi povsem nasproten vtis. Seveda so ti odzivi kdaj povsem upravičeni. Tudi nogomet pozna prekrške, katerih posnetkov si ljudje s slabim želodcem raje ne ogledujejo, a zaigranih odzivov je vsaj nekajkrat več od upravičenih. Sploh dvignjene roke med padanjem so nekaj, na kar so sodniki najbolj pozorni, ko presojajo, ali gre za resničen prekršek ali za hlinjenje. Ko padamo, roke nagonsko iztegnemo predse, da bi ublažili padec. Takoj ko se roke dvignejo nad ramena, pa so v igri drugi načrti. Če želi igralec preslepiti sodnika, je prav tako dobro, da se, valjajoč po tleh, drži za tisti del telesa, v katerega je (naj bi) dobil udarec.

Simuliranje ni omejeno na nogomet, je pa v njem zaradi globalnosti in priljubljenosti tega športa daleč najbolj opazno. In ni jih malo, ki prav simuliranje navajajo kot glavni razlog za izgubo zanimanja za ta šport. Vzpon tehnike je prinesel superpočasne posnetke iz neštetih zornih kotov, s tem pa gledalcem in medijem dal novo sočno kost za glodanje. Praksa, ki v nogometu obstaja tako rekoč od nekdaj, je ljudi razdelila na dva tabora. Enemu se zdi simuliranje goljufija, skoraj primerljiva z dopingom, drugi v njem vidi del igre, za katerega je potreben prav poseben dar.

Incident

Pisalo se je leto 2000 in Slovenija je igrala prvo tekmo na evropskem nogometnem prvenstvu v svoji zgodovini. Po dveh zadetkih Zlatka Zahoviča in enem Mirana Pavlina smo vodili že s tri proti nič, ko je verbalni obračun slovenskega napadalca Saša Udoviča in Jugoslovana Siniše Mihajlovića dosegel vrhunec. Ni znano, kaj točno in o kom je Udovič v tistem trenutku rekel Mihajloviću, a bilo je dovolj, da ga je ta odrinil. Ne ravno zelo močno. A Udovič je teatralno padel. Dovolj, da je sodnik Mihajloviću pokazal drugi rumeni karton in ga s tem izključil. »Ne bi mi bilo treba pasti,« se dogodka spominja Udovič. »Ampak to je pač pritisk na sodnike. Del nogometa je tudi v tem, komu bodo prej popustili živci in bo šel čez rob, za to pa je predvidena kazen. Zavedal sem se, da bi bila izključitev enega od nasprotnih igralcev dobra za mojo ekipo.« Kot se je sicer izkazalo pozneje, je bilo morda ravno to prelomna točka, ko so Jugoslovani strnili vrste in poskrbeli za končni izid tri proti tri.

Sašo Udovič je eden tistih, ki na simuliranje gledajo tako rekoč kot na naravni del igre, čeprav tudi sam meni, da ni prav, kadar taka poteza odloči tekmo. A kot pravi, na simuliranje ni mogoče gledati samo belo ali črno. Vse skupaj je bolj sivo. »Nogometa ni mogoče secirati pravniško, češ nekdo je kriv ali pa nedolžen, vmesne možnosti ni. Preprosto je simuliranje del nogometa in del tega, zaradi česar je nogomet privlačen.« Pa tudi del taktike. »V slovenski reprezentanci nismo mogli frontalno napadati, zato je bila taktika, da se žoga zadrži na nasprotnikovi polovici, medtem pa se celotna ekipa premakne naprej. To nalogo sem imel jaz. Ali žogo zadržiš, dokler se ekipa ne premakne naprej, in jo nato podaš soigralcu ali pa je nad tabo storjen prekršek.« Gre pač za osvajanje terena.

»Gre za igro med igralcem in sodnikom in del tega, zaradi česar je nogomet zanimiv.« – Sašo Udovič

In v tem je bil Udovič po mnenju Dušana Kosiča, dolgoletnega igralca, danes trenerja, v svojem času eden najboljših na svetu. »Ko se je zagradil, mu nikakor nisi mogel vzeti žoge. Čim si šel nanj malo bolj trdo, ker sicer nisi mogel do žoge, pa je padel.« Pri čemer mu neredko ne bi bilo treba. »Priznam, pogosto sem bil na tleh,« je odkrit Udovič. »To je bil del mojega stila igranja.« Pa tudi izpolnjevanje zahtev trenerja. »Srečko Katanec mi ni nikoli rekel, naj simuliram. Mi je pa rekel, naj na vsak način zadržim žogo.«

Kot pravi Udovič, je bil zanj del vsake tekme lovljenje ravnotežja med sodniškim kriterijem in stopnjo pretvarjanja. »Vedno sem v prvih petih minutah tekme presodil, kakšen kriterij sojenja ima sodnik.« Tej presoji je potem pač prilagodil raven simulacije. »Če te kdo malo porine, ti padeš, sodnik pa ne zapiska ničesar, naslednjič pri takem stiku ne boš padel.« Gre za, tako Udovič, igro med igralcem in sodnikom in del tega, kar dela nogomet zanimiv.

Je to nesprejemljivo? Pogosto je nemogoče presoditi, ali dejanje obrambnega igralca upravičuje odziv napadalca. In če igralec kljub razmeroma močnemu udarcu, ki bi moral biti kaznovan, ostane na nogah, sodnik ne bo zapiskal ničesar. »Obstajajo igralci, ki na nogah ostanejo tudi po tem, ko je bil nad njimi storjen očiten prekršek. Zame je to skoraj neumnost,« pravi Udovič.

Petje na playback

Simuliranje niti v nogometu niti v drugih športih ni omejeno na hlinjenje prekrška. Tudi otroško veselje Diega Maradone ob znameniti božji roki v četrtfinalu svetovnega prvenstva 1986 proti Angliji je bilo namenjeno prepričevanju sodnika, da je bil zadetek dosežen regularno. Ob tem, ko je žogo zadel z roko, je celo nakazal udarec z glavo, da bi bil bolj prepričljiv.

Vsakič, ko igralcema med bojem žoga odleti z igrišča in vsak od njiju kaže, da žoga pripada njegovemu moštvu, eden od njiju praviloma simulira. Navsezadnje obrambni igralec simulira vsakič, ko po prekršku dvigne roke, češ da se nasprotnika ni niti dotaknil. »Neredko simulirajo tudi trenerji, ko se na primer pretirano besno odzovejo na kakšno sodniško odločitev in pravzaprav namerno izsilijo sodniško kazen, da s tem prekinejo tok igre in poskušajo spodbuditi svoje moštvo,« dodaja filozof športa dr. Lev Kreft. A najbolj izpostavljeno in najbolj nečastno je prav namerno padanje. Drugi našteti primeri so pač bolj ali manj splošno sprejeti kot del igre. Kar zadeva hlinjenje prekrškov, pa poteka huda bitka. Praksa se je tako globoko zažrla v nogomet, da jo (preverjeno) uporabljajo že desetletniki, hkrati pa si jo sodniki, predvsem na članski ravni, prizadevajo čim bolj omejiti.

Simuliranje je sicer sestavni in nujni del tako rekoč vsakega športa, katerega cilj je premagati nasprotnika. A samo takrat, ko je namenjeno nasprotniku. »Predvsem pri ekipnih športih skuša ekipa s simulacijo tekmeca vedno vreči iz tira, na primer s preigravanjem, z nakazovanjem potez ...« pravi Lev Kreft. »Vsak napad pri odbojki na primer vključuje simulacijo, češ da bo udarec prišel z druge strani.« Težava nastane pri športih, pri katerih ima sodnik prosto presojo pri odločanju o kršitvah pravil. Takrat je lahko simuliranje namenjeno tudi sodnikom. »Sodnik je pri ekipnih športih najšibkejša točka,« pravi Kreft.

Zato so sodniki tisti, ki simuliranje vzamejo za najbolj osebno žalitev. »Zame in za večino ljudi, povezanih z nogometom, je simuliranje goljufija. Sama definicija simuliranja namreč pomeni dejanje poskusa prevare sodnika,« pojasnjuje Vlado Šajn, vodja slovenskih nogometnih sodnikov. Enako strogo je tudi mnenje dr. Marka Pocrnjiča s Katedre za nogomet na ljubljanski Fakulteti za šport, ki hlinjenje prekrškov primerja kar s petjem na playback. Zahtevni gledalci ne cenijo ne enega ne drugega.

Taka trditev je precej relativna. Tudi številni zahtevni gledalci bodo ploskali uspešno izvedeni simulaciji, če bo prinesla prednost moštvu, za katerega navijajo. Ali pa se bodo vsaj zadovoljno muzali. Igralci, sploh tisti na najvišji ravni z najvišjimi zaslužki, so pač plačani za zmagovanje. In samo opravljajo svoje delo. Če to pomeni izgubo delčka ugleda ob neuspešni in neumno izpeljani simulaciji, je to cena, ki so jo za uspeh moštva (delodajalca) pripravljeni plačati. Ko je morebitna nagrada zmaga, morebitna kazen pa rumeni karton, je to razumno tveganje. »Če igrajo prijatelji med seboj, se simuliranje šteje za sramoto. Ko je vložek samo igra, želiš seveda zmagati, vendar ne za vsako ceno. V vrhunskem športu pa je prisotna želja po zmagi za vsako ceno,« pravi Lev Kreft.

»Ko ti uspe, si vesel,« razlaga Sašo Udovič. »V sebi čutiš, da si naredil nekaj dobrega, ne glede na to, da prekrška ni bilo. Ko sodnik zapiska in pokaže prekršek za tvojo ekipo, je to v tistem trenutku za igralca majhna zmaga. Kdor bo trdil drugače, laže.« Kar je za nekoga dejanje prevare, je za drugega lahko umetnost prevare.

Ni dvoma, da je treba biti tudi za simuliranje nadarjen. »So igralci, ki lahko hodijo sami po cesti in padejo, pa bi jim piskal prekršek. Jaz pa lahko padem in si zlomim tilnik, a mi ne bo nihče piskal, ker preprosto ne znam pasti,« pravi Dušan Kosič. Seveda pa nekoga, ki ne zna simulirati, zaradi tega nihče ne bo imel za slabšega nogometaša. Prav tako te nadarjenosti na treningih – ne glede na kakšen urbani mit ali šaljiv posnetek na YouTubu – ne izpopolnjujejo. Vsaj tako so zatrdili vsi naši nogometni sogovorniki.

Zločin in kazen

Razlogov za to, da se je simuliranje uveljavilo kot sestavni del nogometa, je več. Igra postaja vse hitrejša in sodnik v delčku sekunde, ki mu je na voljo za presojo, pogosto ne more z gotovostjo ovrednotiti položaja. Poleg tega so igralci vse bolj zaščiteni, temu primerno pa se je prag, pri katerem sodniki zapiskajo, precej znižal. In novim merilom so se prilagodili tudi igralci. »Pred 30 leti si skoraj ubil človeka, da si dobil rumeni karton,« pravi Sašo Udovič. Morda najpomembnejši razlog za razširjenost simuliranja pa je že omenjeno dejstvo, da je morebitna nagrada večja od morebitne kazni. A to se počasi spreminja. V nekaterih ligah igralcem že grozi prepoved igranja na nekaj prihodnjih tekmah, če se po tekmi pri pregledu posnetka ugotovi, da so prekršek hlinili. Tudi Evropska nogometna zveza (UEFA) občasno že izreka naknadne kazni. »Samo sodniki simuliranja ne bodo mogli preprečiti, saj pogosto ne morejo biti v dobrem položaju za točno presojo dogodka,« pravi Vlado Šajn. Morda najbolj znan primer naknadnega kaznovanja se je zgodil pred tremi leti, na tekmi med londonskim Arsenalom in Celticom iz Glasgowa v kvalifikacijah za Ligo prvakov. Brazilec s hrvaškim potnim listom Eduardo je po zelo nežnem stiku z vratarjem padel v kazenskem prostoru, sodnik je dosodil enajstmetrovko in Eduardo jo je tudi uspešno izvedel. UEFA mu je pozneje zaradi domnevnega simuliranja izrekla kazen prepovedi igranja na dveh tekmah. To, zaradi česar je bil primer kontroverzen, je dejstvo, da je bil Eduardo le leto in pol pred tem žrtev enega bolj želodec obračajočih prekrškov, ki se je končal z odprtim zlomom gležnja, zaradi česar se je skoraj končala njegova nogometna kariera. Če tak igralec, potem ko se komaj vrne na igrišča po hudi poškodbi, hitro pade, je lahko povsem upravičena razlaga, da se je s tem pač izognil hujšemu udarcu. S tem izgovorom se branijo tudi nekateri drugi igralci, ki so večkrat tarča obtožb o simuliranju. Poleg tega pa je, kot je takrat dejal trener Arsenala Arsene Wenger, takih dogodkov na evropskih nogometnih igriščih nekaj deset na teden in nemogoče bi bilo konsistentno kaznovati vse, sploh če gre za mejne primere. UEFA je kazen, izrečeno Eduardu, po pritožbi Arsenala in natančnejši preučitvi slikovnega gradiva razveljavila, ker, kot je sporočila, dokazi niso bili dovolj prepričljivi.

Takšne kazni so sicer še vedno precej redke. In dokler bodo redke, se bo tveganje še naprej izplačalo. Če bodo prepogoste, pa nogomet tvega oslabitev avtoritete sodnika in neprestane obtožbe o dvojnih merilih.

Za Leva Krefta je »puritanski« odnos do simulacije neprimeren. »Če igralcu uspe preslepiti sodnika, če sodnik ne vidi simuliranja, je to pač uspešna simulacija. In takoj ko greš gledat posnetke iz neštetih zornih kotov, ki jih sodnik ni imel na voljo, je to že spreminjanje zgodovine za nazaj. To pa je upravičeno samo v zelo hudih primerih.« Prepoved igranja na prihodnjih tekmah za kršitev pravil, za katero bi med tekmo dobil rumeni karton, se mu zdi prehuda kazen.

»Zame je simuliranje goljufija. Sama definicija simuliranja namreč pomeni dejanje poskusa prevare sodnika.« – Vlado Šajn

Obrat trenda

Mnenja o tem, ali je danes simuliranja več kot včasih, so zelo različna, verjetno najodločilnejše pa je mnenje sodnikov. Ti pravijo, da se je trend vsaj na najvišji ravni, zaradi boljšega zaznavanja in doslednejšega kaznovanja, že obrnil navzdol. Pomagala je tudi okrepitev sodniške ekipe z dvema sodnikoma, ki stojita za vrati in posebej skrbno opazujeta dogajanje v kazenskem prostoru. Igralci postajajo previdnejši. »Največ je primerov simuliranja, ko igralec poskuša izkoristiti rahel stik z nasprotnikom, ki sam po sebi ni prekršek, da bi prevaral sodnika,« pravi Vlado Šajn. »Primeri simuliranja, ko stika sploh ni, so zaradi prevelike očitnosti zdaj razmeroma redki.«

V angleški prvi ligi je simuliranja, če verjamemo medijem, v zadnjih letih več kot prej. Krivdo za »okužbo« moške angleške igre pripisujejo tujim nogometašem. Se pa, kot je dejal Arsene Wenger, angleški igralci vsekakor hitro učijo. Lani najbolj izpostavljeni igralec zaradi simuliranja je bil na primer Ashley Young iz Manchestra Uniteda. Njegov soigralec Wayne Rooney je bil prav tako večkrat obtožen simuliranja, njegovi »spretnosti« pa je bila na prijateljski tekmi z Anglijo na stadionu Wembley pred tremi leti priča tudi slovenska reprezentanca. Tudi sicer so predvsem igralci, ki veljajo za najboljše, tisti, ki jih najpogosteje obtožujejo, da radi padajo. Tak je na primer zvezdnik Reala Madrida Christiano Ronaldo. Izjema pa je trenutno verjetno najboljši igralec na svetu, Argentinec Lionel Messi; vsi ga navajajo kot primer poštenega nogometaša, ki bo padel samo, ko ga bo v to prisilil obrambni igralec.

Čeprav je hlinjenje prekrška nešportno dejanje, ki marsikoga odvrača od spremljanja nogometa, pa je nogomet kljub dolgi zgodovini primerov simuliranja še vedno daleč najbolj priljubljen šport na svetu. Vsekakor je prav, da so sodniki pozorni na poskuse prevare in jih dosledno kaznujejo, in vsekakor ni prav, da take poteze odločajo o izidu tekme. A kot pravi Lev Kreft, simuliranja nikoli, niti z uporabo sodobne tehnologije, ne bo mogoče popolnoma preprečiti. »Nikoli ne bo mogoče izmeriti, ali je bil neki stik med igralci dovolj močan za prekršek. Tudi z najpočasnejšimi posnetki nismo vedno prepričani, ali je bil prekršek upravičeno dosojen.« Nevarnejši od simulacije se mu zdi morebiten poskus popolnega izkoreninjenja. »Ko skušaš neko prakso popolnoma preprečiti, vzameš čar športu. Seveda je treba preganjati nepoštene prakse, a če bi šport, kot je nogomet ali pa košarka, popolnoma vklenili v znanstveni prijem izvedbe pravil, bi ogromno izgubil.«

Ne glede na nešportnost simuliranja pa je to še vedno v skladu s končnim ciljem igre – zmago. »Obstaja pa druga simulacija, ki bi jo bilo treba izkoreniniti – dogovor, da se ne igra resno, na primer nameren poraz z namenom izbire nasprotnika v nadaljnjem tekmovanju,« pravi Kreft. To se je na primer zgodilo na olimpijskih igrah v Londonu – osem igralk badmintona je bilo izključenih iz nadaljnjega tekmovanja, ker se zelo očitno »niso po najboljših močeh trudile za zmago«. Tudi španski košarkarji so bili na olimpijskem turnirju deležni podobnih obtožb (ne pa tudi kazni), češ da so namerno izgubili zadnjo tekmo skupinskega dela, da bi se izognili zgodnjemu srečanju s (pre)močno reprezentanco ZDA. Da o siceršnjih primerih nameščanja izidov zaradi stav niti ne govorimo. »Vse druge simulacije so vendarle še vedno del gesla višje, hitreje, močneje, skratka, treba je zmagati. Za pretiravanje obstajajo sankcije. Ko iz preračunljivosti nočeš igrati, pa je to katastrofa,« ugotavlja Kreft. »Če igralni odnos ni resen, tudi igre ni več.«