Košarka

Poleg nogometa je košarka zagotovo tista, v kateri je hlinjenje prekrškov najočitnejše. Napadalci pri prodorih večkrat radi zakrilijo z rokami, češ da so dobili udarec po roki. A drugače kot pri nogometu, kjer se na tla vrže napadalec, se v košarki pogosteje znajde na tleh branilec. Najpogostejši namen simuliranja je prepričati sodnika, naj dosodi prekršek v napadu. A tako kot v nogometu se tudi košarkarji v tem elementu med seboj precej razlikujejo.

»Nekateri igralci so zelo nagnjeni k temu. Radi in z užitkom se hitro vržejo. Znajo pasti. Spet drugi pa zelo neradi padejo, tudi takrat, ko bi morali,« pravi najuspešnejši slovenski trener Zmago Sagadin. Kot pri nogometu je tudi v košarki veliko mejnih primerov. In sestavni del treningov je vadba postavljanja v obrambi in amortizacije udarca napadalnega igralca. »Če nasprotnik udari prek meje, je treba znati tudi pasti. Če ne padeš, sodnik nikakor ne bo piskal prekrška v napadu.« Igralci, ki se znajo dobro postaviti in izsiliti prekršek, so, tako Sagadin, pri trenerjih zelo iskani. »Menim pa, da je večina trenerjev toliko poštena do igre, da igralcev ne uči goljufati.« Pojav simuliranja v košarki je sicer dosegel vrhunec pred nekaj leti, danes pa je zaradi strogih predvidenih kazni razmeroma pod nadzorom. Ko je zadeva postala kritična, je mednarodna košarkarska zveza FIBA uvedla pravilo, ki sodnikom narekuje, da pri prvem takšnem simuliranju (angl. floping) opozorijo igralca in trenerja njegovega moštva, razlaga najboljši slovenski košarkarski sodnik ta hip Saša Pukl. »Opozorilo velja za celotno ekipo. Ob ponovitvi flopinga moramo igralcu dosoditi tehnično napako.« Kazen za tehnično napako pa sta dva prosta meta, poleg tega žogo dobi nasprotno moštvo. »To je strahovita kazen,« pravi Sagadin. »Če ti jo dosodijo dvakrat, zgubiš tekmo.« Po njegovem mnenju bi veljalo celo premisliti o morebitni omilitvi. Vsekakor pa tudi sam opaža, da se je z uvedbo novega pravila pogostnost flopinga opazno zmanjšala.

Igralci, ki radi simulirajo, poleg kazni sicer tvegajo tudi zmanjšanje ugleda pri sodnikih. V zvezi s tem Saša Pukl navaja zanimivo anekdoto. »Vrhunski slovenski branilec, reprezentant, ki je igral v najmočnejših evropskih ekipah, je bil v prejšnjih letih znan po flopingu. Na eni od tekem, na katerih sem sodil, je šel v prodor, ob prodoru spustil glas, kot da bi mu kdo odtrgal roko, a sem mislil, da – kot navadno – gre za simuliranje oziroma floping.« Ko si je kasneje ogledal posnetek tekme, pa je videl, da je šlo za očiten prekršek nad njim. »Ampak to morajo igralci, ki igrajo na tak način, vzeti v zakup.«