Očiščena podoba cerkve?

Bo res sledila katarza katoliške cerkve na Slovenskem in zakaj se to ne bo zgodilo

Kardinal Franc Rode ni Petrov oče. Tako je pokazala genska analiza, ki sta jo opravila kardinal in njegov domnevni sin Peter Stelzer septembra na Inštitutu za sodno medicino Univerze v Münchnu. Kljub zadovoljstvu ob (pričakovanem) rezultatu je kardinal na tiskovni konferenci deloval zagrenjeno, zaskrbljen pa je bil tudi predsednik Slovenske škofovske konference, ljubljanski nadškof metropolit Anton Stres, saj naj bi slovenska medijska kultura dopuščala „eklatantno teptanje človekove pravice do dobrega imena“.

Stvar ni tako preprosta. Mediji sami niso ustvarili zgodbe o sinu, ki išče napačnega očeta, ampak je Rodetova afera plod drugih dejavnikov. Predvsem je plod nezaupanja. Nezaupanja med mediji in cerkvijo, nezaupanja med cerkvijo in slovensko družbo, nezaupanja med verniki in njihovo institucijo, nezaupanja znotraj cerkve same. Kdaj se je Peter pojavil v javnosti? Neposredno po tem, ko je Vatikan na podlagi govoric kaznoval nadškofa Alojza Urana. Ta je še vedno umaknjen iz javnosti, četudi je sam, tako kot Rode, pripravljen opraviti analizo DNK. Vendarle pa javnost še vedno ne pozna Uranovega Petra, ki bi trdil, da je umaknjeni nadškof njegov oče.

Rodetove zgodbe ne bi bilo, če bi imela katoliška cerkev drugačen odnos do spolnosti. Če bi bila do nje odprta, manj hipokritska in če ne bi vztrajala pri celibatu, za katerega ni teoloških razlogov, pač pa predvsem posvetni. Zgodbe o Rodetu tudi ne bi bilo, če bi kardinal bolj odprto komuniciral s Petrom in z medijem, ki je iskal resnico. Če Rode v svojem slogu ne bi govoril o gnusnih lažeh in podtikanjih in se hkrati izogibal odgovorom, potem tudi Delo ne bi gojilo prevelikih pričakovanj.

Vendar se ni mogoče sprenevedati. Rode je bil po krivem osumljen, da je Petrov oče. Dokazal je, da ni, iz te zgodbe je izšel kot zmagovalec. „Umazane“ podrobnosti so (za zdaj) pozabljene. Pozabljeno je, da je kot duhovnik prijateljeval z bistveno mlajšim dekletom in da je ta novinarju Dela priznala, da sta bila z Rodetom intimna, ko je bila stara 18 let. Petrova mama (še vedno) trdi, da je Rode z njo kršil celibatne prepovedi, le Petrov DNK tega ne dokazuje ...

Prav bi bilo, da bi Rodetova zmaga pomenila začetek katarze za katoliško cerkev na Slovenskem. Lahko bi na podoben način, kot so pri Rodetu, preiskali druge nepravilnosti in nejasnosti, povezane s katoliško cerkvijo. Ne gre le za Urana, pač pa za vse druge grehe, ki jih je cerkev storila v zadnjih desetletjih. Zaradi celibatnih spodrsljajev verniki ne zapuščajo cerkve, zapuščajo jo, ker cerkev deluje drugače, kot pridiga. Ker skriva pedofilijo, ker jo zanima bogastvo, ker si želi političnega vpliva, ker bi rada poveljevala celotni družbi, ker vsem, tudi tistim, ki niso njeni verniki, vsiljuje svoj moralni nauk. V moderni družbi to ni več mogoče. Živimo v svetu mnogoterosti, skupaj, različni, ne samo eni. Ko se bo katoliška cerkev poslovila od želje po ekskluzivnosti in bo druge, tudi medije, dojemala kot sopotnike in ne kot sovražnike, se bo morda lahko spet vzpostavila kot moralna avtoriteta.

Rodetova zmaga ji pri tem v Sloveniji ne bo veliko pomagala. Še posebej, če bodo na tej podlagi v javnosti gradili vlogo žrtve, hkrati pa vztrajali pri svoji protimoderni drži.