Res dober tek?

Reševanje države na račun lačnih otrok

Janševa prva vlada je tik pred volitvami leta 2008 uvedla obvezne dijaške malice za vse dijake. Šolam je bilo prepuščeno, kje bodo našle kuhinje za izvajanje tega ukrepa, država pa je zagotovila subvencije za dijaško prehrano. Deležni so jih bili vsi, ne glede na gmotni položaj družine.

Pahorjeva vlada je leta 2010 znižala subvencije za dijaške malice in jih za bolj ogrožene razširila tudi na osnovne šole. Januarja letos pa je začel veljati zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS), ki je spremenil prejemanje dodatne subvencije za malico. Do nje so zdaj upravičeni samo otroci, v katerih družinah povprečni mesečni dohodek na osebo znaša do 42 odstotkov neto povprečne plače. Maja so se stvari še poslabšale - z varčevalnim zakonom splošno subvencijo namesto vseh dobijo le tisti, ki jim je z odločbo centra za socialno delo priznana pravica do dodatne subvencije.

Septembra se je že pokazalo, kakšno težo imajo ti varčevalni ukrepi, saj so šole začele opozarjati, da precej staršev zaradi krize in položaja, v katerem so se znašli, otrokom ne more več plačevati malic ali kosil. Nekateri lahko do toplega obroka pridejo po drugi uri, ko šolske kuhinje razdeljujejo kosila, ki so ostala. Tanja Grünfeld, ravnateljica OŠ Toneta Čufarja v Ljubljani, ki jo obiskuje 366 otrok, navaja, da pri njih po drugi uri brezplačno je od pet do deset otrok. Vendar je ta šola ena bolje organiziranih in za ogrožene otroke skrbijo z nenehnimi prošnjami za donacije drugih staršev in učiteljev.

Nekaj pomoči lahko nekateri dobijo na Zvezi prijateljev mladine Slovenije, ki ima socialno-humanitarni program. Predsednica tega Anita Ogulin pravi, da vsak dan dobijo od 30 do 50 prošenj za pomoč, ki se nanašajo tudi na plačevanje preteklih finančnih obveznosti, kaj šele sedanjih in prihodnjih, kot nedopustne pa označuje ukrepe, zaradi katerih imamo v šolah lačne otroke. „Ukrepi vlade so nerazumljivi toliko bolj, ker jih sprejemajo ljudje, ki imajo tudi sami otroke. Prošenj je vedno več, mi pa lahko razdelimo le toliko pomoči, kolikor je dobimo od različnih donatorjev. Očitno pa je, da država reševanje socialnih težav vse bolj potiska v civilno družbo.“

Kako razširjen je problem lačnih otrok na slovenskih šolah, je za zdaj težko soditi. Lani je subvencije prejemalo 162.535 osnovnošolcev in 82.300 dijakov. Kakšno bo število letos, še ni znano, saj je metodologija določanja zaradi vseh sprememb zakonov drugačna kot lani, pojasnjujejo na ministrstvu, pristojnem za šolstvo.

Kolikšne razsežnosti ima problem v celotni slovenski populaciji, bo morda malo bolj jasno v kratkem, ko bo Združenje ravnateljev Slovenije opravilo anketo med vsemi ravnatelji. Po besedah predsednika združenja Milana Rejca, sicer ravnatelja OŠ Gorje, je pri njih, kar zadeva kosila, naročena lani in letos, razmerje 4 : 1. Na štiri učence, ki so bili naročeni na šolsko kosilo lani, je letos naročen le eden. Med dijaki se jih prav tako vse več namesto za toplo malico v šoli odloča za cenejšo hitro pripravljeno hrano ali pa si kaj prinesejo od doma, pojasnjuje predsednik Dijaške organizacije Alen Hliš.

Predsedniški kandidat Milan Zver je ob spreminjanju subvencij za šolsko prehrano v času Pahorjeve vlade dejal, da je prejšnja Janševa vlada „dajala, ta pa jemlje, in to otrokom“. Ko danes ta vlada jemlje otrokom, Zver ne protestira.