Rakotvorna koruza?

Gensko spremenjena koruza pri podganah povzroča rast grozljivih tumorjev. To je na kratko sporočilo, ki si ga bo večina javnosti zapomnila ob branju ali poslušanju novice o najnovejši raziskavi o dolgotrajnih učinkih prehranjevanja z gensko spremenjeno hrano na organizem sesalcev.

Dr. Gilles-Eric Seralini, francoski mikrobiolog z Univerze v Caenu, in njegova ekipa sta prejšnji mesec v znanstveni reviji Food and Chemical Toxicology objavila izsledke dveletne, več kot tri milijone evrov vredne raziskave na 200 podganah. Razdelili so jih v skupine po 20 in vsaki skupini določili specifično prehrano z različnimi vsebnostmi Monsantove gensko spremenjene koruze, odporne proti herbicidu glifosat, in z različnimi vsebnostmi glifosata v vodi. Ena skupina je bila kontrolna, hranjena z navadno koruzo in s čisto pitno vodo. Pri „tretiranih“ skupinah podgan so praviloma odkrili hitrejšo in pogostejšo smrtnost.

Hitreje in pogosteje so se pri njih razvili veliki tumorji. Okvarjeni so bili jetra in ledvice.

Izsledki so seveda šokantni, zlasti ob zavedanju, da več deset do zdaj opravljenih raziskav ni pokazalo nikakršnih zdravstvenih učinkov gensko spremenjene hrane na živali. In da prehrano Američanov že več kot 15 let sestavljajo gensko spremenjene poljščine in njihovi derivati, pa nihče ne poroča o nenadnem občutnem povečanju pojavnosti tumorjev.

Seralini poudarja, da gre za prvo tako dolgotrajno raziskavo s to vrsto koruze. Za odobritev za gojenje in prodajo gensko spremenjenih rastlin so namreč dovolj trimesečne raziskave na živalih, saj med znanstveniki vlada načelni konsenz, da to povsem zadostuje za preverjanje morebitnih negativnih učinkov. Z raziskavo Seralini dokazuje, da so ti standardi nezadostni.

Raziskavo je znanstvena skupnost sprejela z velikim skepticizmom. Za to obstaja precej utemeljenih razlogov. Seralini ni le profesor na Caenski univerzi, ampak tudi vodja znanstvenega odbora pri nevladni organizaciji CRIIGEN, posvečeni opozarjanju na domnevne negativne učinke GSO. Objavil je že veliko podobnih člankov. „Seralinijeva specialnost so metodološko neustrezni, irelevantni poskusi, ki jih ni mogoče interpretirati - jih pa čezmerno interpretira,“ je za revijo Forbes zapisal molekularni biolog Henry Miller z Univerze Stanford.

Objava izsledkov raziskave se časovno ujema z objavo Seralinijeve knjige in dokumentarnega filma o raziskavi „Smo vsi poskusni zajčki?“. Vse je bilo očitno zasnovano kot učinkovita marketinška akcija. Novinarjem so omogočili predhodni vpogled v rezultate pod pogojem, da se zavežejo k molčečnosti. To pomeni, da ob objavi prve novice o raziskavi članki niso vsebovali nikakršne kritike. In čeprav so se te kmalu usule, bo večini ostala v spominu prvotna različica zgodbe.

Seznam očitkov je dolg. Linija podgan, ki so jo uporabili za raziskavo, je genetsko nagnjena k razvoju tumorjev. Smrtnost v vseh skupinah je statistično primerljiva s siceršnjo smrtnostjo pri tej liniji podgan. Zaradi (pre)majhne kontrolne skupine je edino logično, da se bodo tumorji verjetno prej pojavili v kateri od „tretiranih“ skupin. Ena od skupin, tista, ki je imela v hrani največjo vsebnost gensko spremenjene koruze, se na primer po pojavnosti tumorjev ni razlikovala od kontrolne skupine. Pomemben zadržek je tudi pomanjkanje podrobnih podatkov o izvedbi raziskave, na primer o količini in kakovosti zaužite koruze. Seralini jih noče razkriti, verjetno pa vseh niti nima. Največkrat slišani komentar drugih znanstvenikov je, da je bila raziskava že zasnovana z namenom, da pokaže točno določene rezultate. Poleg tega, opozarja Miller, so raziskovalci zaradi javnomnenjskega učinka namerno dovolili, da se pri podganah razvijejo veliki, groteskni tumorji, čeprav bi jih morali glede na etične smernice za poskuse na živalih že veliko prej evtanazirati.

Glede na dolgo zgodovino domnevno skrb zbujajočih raziskav o škodljivih učinkih GSO, ki pa so se vse izkazale za zgrešene, je tudi pri tej potrebno veliko previdnosti. Ni pa mogoče samo zamahniti z roko. Evropska agencija za varno hrano je že napovedala, da bo raziskavo vzela pod drobnogled. Znanstveniki pa bi se morali lotiti preverjanja izsledkov tako, da bi skušali raziskavo in njene izsledke ponoviti. Če prvotna raziskava temelji na slabi znanstveni praksi, je treba to ugotoviti z verodostojnimi znanstvenimi metodami.