Prenova starih blokov

Kar 61 odstotkov obstoječih stanovanjskih stavb v Sloveniji je bilo zgrajenih v letih 1946–85, od tega 63 odstotkov stanovanj v večstanovanjskih stavbah. To pomeni, da je naš kolektivni stanovanjski fond glede na način gradnje in uporabljene materiale razmeroma star in zahteva prenovo. Z nujnostjo prenove stanovanjskega fonda iz druge polovice 20. stoletja se srečujejo vse evropske države. Številne so v sodelovanju z mestnimi upravami oblikovale celovite strategije regeneracije naselij in jih vključile v državne stanovanjske politike oziroma mestne razvojne programe.

V Sloveniji problem staranja sosesk vztrajno ignoriramo, strategije prenove ni uspelo oblikovati še nobeni vladi ali mestni upravi. Problematično dejstvo, da je s stanovanjskim zakonom leta 1992 večina blokovskih stanovanj prešla v zasebno last, dodatno otežuje stanje in prelaga odgovornost na lastnike. Mnogi nimajo sredstev za prenovo. Zato jo izvajajo le parcialno – s konstrukcijskimi posodobitvami stavb, energetsko sanacijo (toplotno izolacijo, menjavo oken in fasade) ter tehničnimi izboljšavami (gradnjo dvigal, energetskih napeljav). Nihče pri tem ne upošteva, da se je naša družba s civilizacijskim razvojem in drugačno družbeno ureditvijo v zadnjih 50 letih temeljito spremenila.

Danes ne bivamo več enako kot pred 50 leti

Srečujemo se z »drugo demografsko tranzicijo« – staranjem prebivalstva, rastjo števila gospodinjstev, upadom njihovega članstva in spremenljivo sestavo. Stanovanjska mobilnost Slovencev je nizka in povprečna velikost stanovanj za evropska merila majhna (78,6 kvadratnega metra). Razmere zahtevajo velikostno in prostorsko bolj prilagodljiva stanovanja. Stanovanja postajajo z razvojem informacijske tehnologije in razmer na trgu dela tudi delovni prostori. Družabna spletna omrežja jim dodajajo funkcijo virtualnih prostorov druženja, kar vpliva na družabno življenje v blokih in naseljih.

Individualizacija družbe zmanjšuje skrb za skupne prostore v naseljih. V mnogih so zelenice, športna in otroška igrišča slabo vzdrževani. Težava je delno tudi posledica razpršenega in neurejenega lastništva odprtih prostorov, ki so ostala v lasti nekdanjih gradbenih podjetij oz. investitorjev naselij.

Avto je postal obvezna sestavina človekovega udobja. V večini naselij zaradi povečanja števila avtomobilov primanjkuje parkirišč, ki se širijo na zelenice in otroška igrišča.

Vse večja ekonomska neenakost poglablja socialne probleme, ki so bolj žgoči v večjih soseskah, npr. v Fužinah in Štepanjskem naselju v Ljubljani. Sociologi so zaman opozarjali na premajhno ekonomsko, izobrazbeno, starostno in etnično pestrost teh sosesk že v času gradnje.

Sedanja gospodarska kriza, ki ji ni videti konca, pomeni dodatno preizkušnjo za vsa stanovanjska naselja, v katerih imajo lastniki stanovanj nizke dohodke oziroma so brezposelni.

Vse te spremembe vplivajo na bivanje posameznika in skupnosti v stanovanjskih naseljih. Zato je njihova prenova kompleksna naloga in sega na področje politike, ekonomije, sociologije, urbanizma, arhitekture in ekologije. Vprašanje energetske sanacije ni edino pomembno vprašanje. Enako pomembna so tudi: kako v obstoječih stavbah zadostiti sodobnim potrebam glede velikosti in prostorske organizacije stanovanj, kako spodbuditi razvoj novih oblik skupnega bivanja in zavedanje, da je prostor skupna dobrina, kako rešiti urbanistične in prometne zagate, kako dopolniti nezadostne družbenoekonomske vsebine in hkrati reševati socialne probleme itd. Eno od najbolj temeljnih vprašanj prenove pa je povezano z zasebnim lastništvom stanovanj: kako oblikovati strategijo financiranja, ki bo sprejemljiva tudi za ljudi z nižjimi dohodki?

Ideje in realizacije

Slovensko stanovanjsko gradnjo povojnega obdobja moramo razumeti v kontekstu velikega pomanjkanja stanovanj in novih družbenoekonomskih razmer. Socialistični družbeni red je v ospredje postavil kolektivno stanovanjsko gradnjo. Načrtovanje je izhajalo iz ideje kolektivnega bivanja, ki ima cilj zagotoviti stanovanja za povprečne državljane. Prva blokovska naselja so nastala sredi petdesetih let (1955–65), hkrati pa se je uveljavil koncept soseske po skandinavskih vzorih. Soseske so gradili v obdobju 1965–72 (za tri tisoč do pet tisoč prebivalcev) in v valu priseljevanja prebivalcev iz bivših jugoslovanskih republik med letoma 1972 in 1985 (tudi do 12 tisoč prebivalcev).

Študije sosesk so začeli izdelovati na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo pod vodstvom prof. Edvarda Ravnikarja. Idealna soseska je bila namenjena bivanju do pet tisoč ljudi. Združevala je stanovanja, družbene vsebine – šolo, vrtec, trgovine, servise, zelenje ter prostore za rekreacijo in oddih. Pomemben element soseske je bila prometna ureditev, ki je ločevala motorna vozila in pešce. Nekatere slovenske soseske so s kompleksnim urbanizmom, pestrimi stavbnimi tipi (stolpnicami, nizkimi in visokimi bloki) in inovativnimi tlorisi stanovanj ponudile zelo kakovostno bivanje (npr. Šišenska soseska 6, Bežigrajska soseska 3 in Bežigrajska soseska 7).

Arhitekti so zato, da bi pospešili in tudi pocenili gradnjo, uvajali tudi različne montažne sisteme. Nekateri so se do danes obnesli bolje (težkomontažni), drugi se starajo slabše (lahkomontažni). Montažna gradnja se je žal pogosto izrodila v standardizirano in ponavljajočo se gradnjo tipskih blokov v slabih urbanističnih zasnovah.

Obdobje gradnje sosesk ima pozitivne in negativne plati, a kljub temu pomeni v razvoju slovenske kolektivne stanovanjske arhitekture izjemno napredno obdobje. Nesporne kvalitete sosesk ostajajo veliki odprti prostori med bloki in stolpnicami, bogato zelenje ter pestre stanovanjske tipologije. Današnji problemi so predvsem posledica nedoslednih izvedb, neupoštevanja socioloških dejavnikov in ponekod prevelike gostote prebivalstva. Gradbena podjetja zaradi pomanjkanja denarja pogosto niso uredila prometa in parkiranja. Tudi za gradnjo šol, vrtcev, knjižnic in družbenih centrov je običajno zmanjkalo denarja. To je osiromašilo bivanje in spremenilo soseske v spalna naselja. Postopoma so se pojavili socialni problemi, predvsem v velikih soseskah.

Lekcija: Pariz, 17. okrožje

Nedavno smo si s študenti Fakultete za arhitekturo ogledali prenovo stanovanjske stolpnice v ulici Bois le Prêtre v Parizu, ki so jo zasnovali arhitekti Frédéric Druot, Anne Lacaton in Philippe Vassal. Projekt je del obsežnega programa urbane prenove sedmih okrožij na periferiji Pariza, ki jih pestijo problemi urbane degeneracije – propadanje stavb, gospodarski zastoj in socialni problemi. Program G.P.R.U. (Grand Projet de Renouvellement Urbain – Veliki projekt urbane prenove) vodi Mesto Pariz v sodelovanju z državnimi in regijskimi institucijami, javno investicijsko družbo, ki dolgoročno investira v socialne in trajnostno naravnane projekte ter nacionalno agencijo za socialno kohezijo in enake možnosti. Cilj programa je izboljšanje bivanjskih razmer za dvesto tisoč prebivalcev v enajstih četrtih Pariza. Program vključuje prenovo stanovanjskih stavb, javnih prostorov, zelenih območij in prometne infrastrukture; razvoj socialnih dejavnosti – aktivnosti za otroke, mladino in starejše ljudi ter ljudi v stiski; razvoj gospodarstva – spodbujanje razvoja poslovnih in trgovinskih dejavnosti, povečanje zaposlitve; sodelovanje s sosednjimi lokalnimi skupnostmi.

Prenovo stanovanjske stolpnice na ulici Bois le Prêtre v 17. okrožju ob severni obvoznici dopolnjuje gradnja 180 novih socialnih in tržnih stanovanj v blokih ob sosednji Rue Rebière. Gre za stolpnico iz šestdesetih let z najemnimi socialnimi stanovanji, katere lastnik je mestni stanovanjski sklad Paris Habitat.

Zakaj je projekt tako zanimiv, da o njem pišemo večkrat, in to kljub temu, da je njegov družbeno-politično-ekonomski kontekst drugačen od slovenskega? Zato, ker celovito zadosti kompleksnosti problema prenove in pri tem sledi načelom, ki so jih arhitekti izluščili iz obsežnih predhodnih raziskav.

Ne rušiti ne na novo graditi, temveč prenoviti. Arhitekti so namesto sprva načrtovanega rušenja stolpnice in gradnje nove večstanovanjske stavbe predlagali prenovo obstoječe. Ekonomski izračun je pokazal, da so stroški rušenja previsoki, da bi jih zanemarili. Tudi ekološka škoda, ki jo povzročijo gradbeni odpadki, je bila po oceni arhitektov prevelika. Stroške prenove so zato deloma kompenzirali z dodajanjem novih stanovanj, ki so jih umestili v obstoječi volumen. Arhitekti so se zavedali tudi socialne škode, ki bi nastala ob rušenju stolpnice, in procesa gentrifikacije, ki bi se sprožil po gradnji nove stavbe. Prebivalci stolpnice, ki so ekonomsko šibkejši, bi se namreč morali izseliti iz mesta, saj ne bi zmogli plačevati višjih najemnin v novi stavbi. Selitev v slabše predele bi zanje posledično pomenila slabše možnosti za izboljšanje življenja – zaposlitev, izobraževanje, zdravstveno oskrbo itd. V novo stavbo bi se vselili ljudje iz višjega dohodkovnega razreda, kar bi postopoma dvignilo ugled območja in povzročilo nadaljnje izseljevanje sedanjih prebivalcev okrožja.

Energetska sanacija naj bo del arhitekturne prenove. Arhitekti energetske sanacije niso izvedli le z dodajanjem toplotne izolacije, temveč z dodanimi zimskimi vrtovi na južni, vzhodni in zahodni strani stolpnice. Obstoječe prefabricirane betonske fasadne panele so odstranili in ob stanovanja prislonili neodvisno jekleno konstrukcijo zimskih vrtov z balkoni. Energetski ovoj stavbe je tako postal povečan bivalni prostor stanovanj. Zimski vrtovi so široki tri metre in zastekljeni na zunanji in notranji strani. Učinkujejo kot pasiven energetski ovoj, ki notranjost tudi izdatno osvetljuje in zmanjšuje porabo elektrike. Ovoj omogoča tudi boljše naravno prezračevanje.

Stanovanja naj se povečajo. Stanovanja so se z zimskimi vrtovi povečala za 60 odstotkov. Arhitekti dodani prostor imenujejo prostor PLUS, darežljiv volumen, namenjen svobodni uporabi stanovalcev. Ta prostor je odgovor na sodobne spremenljive bivanjske navade in različne potrebe ljudi. Obenem je alternativa normativnemu snovanju stanovanj po tehničnih standardih, ki določajo minimalne kvadrature prostorov. Arhitekti so do normativnega urejanja gradnje namreč izjemno kritični in menijo, da regulative in pravilniki ne zagotavljajo dobre stanovanjske arhitekture, temveč prej zavirajo njen razvoj.

Več svetlobe in razgledov. Stanovanja so z zastekljenimi zimskimi vrtovi dobila več svetlobe in razkošne razglede na mesto. Arhitekti so razgled izpostavili kot edinstveno kvaliteto bivanja v stolpnici. Okna v prefabriciranih fasadnih panelih so bila namreč majhna, z omejenimi razgledi in skromno naravno osvetlitvijo prostorov.

Participacija stanovalcev. Prenovo stolpnice so izvedli z vključitvijo vseh stanovalcev v načrtovalski proces. Proces je bil naporen in dolgotrajen, a učinkovit in povezovalen. Arhitekti so preureditev vsakega posameznega stanovanja načrtovali skupaj z najemniki. Zavedali so se, da stanovanja niso le najemni prostori za bivanje, temveč domovi, ki so si jih ljudje uredili po svoje, se nanje navezali in v katerih radi prebivajo. Arhitekti so prenovo izvedli tako, da so stanovalci v času gradbenih posegov lahko ostali v svojih domovih. S tipološko predelavo stanovanj so dobili tudi možnost, da se preselijo v manjše ali večje stanovanje.

Projekt prenove stanovanjskih sosesk bi v današnji krizi lahko videli tudi kot priložnost za obnovo našega propadlega gradbeništva.

Tipološka preureditev stanovanj. Arhitekti so preuredili vseh obstoječih 96 stanovanj in v volumen stolpnice umestili še osem novih. Tri obstoječe tipe (dvo-, tri- in petsobno stanovanje) so predelali in dodali nove tipe: enosobno stanovanje, štiri- in šestsobno stanovanje ter dupleks. Pri tem so težili k povečevanju prostorov: združevanju sob, odstranjevanju predelnih sten ali uvajanju velikih drsnih sten ter povečevanju sanitarnih prostorov in odstranitvi hodnikov. V stanovanjih so predvideli krožne poti prek zimskih vrtov in balkonov.

Vhod v stavbo in dostopi do stanovanj naj bodo svetli, udobni in varni. Stolpnici so za udobnejši dostop do stanovanj dodali dvigali in razširili stopniščne podeste. Z zasteklitvijo vhodov v stanovanja so posredno osvetlili notranjost hodnikov. Pritličje stolpnice so izpraznili in ga namenili prostorni vhodni avli z vratarjem.

Družabno življenje je pomembno. Arhitekti so pritličje in prvo nadstropje stolpnice namenili druženju stanovalcev in skupnim aktivnostim – prostoru za igro in varstvo otrok, skupno kuhinjo in pralnico. Sicer majhno parcelo stolpnice so obdali z zelenjem in parkovno ureditvijo, ki stanovalcem ponuja vsaj malo zunanjega prostora.

Več parkirišč: problem pomanjkanja parkirišč so rešili s preureditvijo obstoječega parkirišča in povečanjem števila parkirnih mest.

Boljša stanovanja za manj denarja. Prenova stolpnice, ki sta jo financirala mesto Pariz in ANRU (Nacionalna agencija za urbano prenovo), je stala 11,2 milijona evrov. Strošek je bil skoraj polovico manjši od ocenjene rušitve in gradnje nove stavbe. Arhitektom je uspelo z manj denarja stanovalcem ponuditi več prostora in bivanjskega udobja. Pričakovali bi, da se bo zaradi povečanja kvadrature stanovanj dvignila cena najemnin, a ker so se z energetsko prenovo zmanjšali obratovalni stroški, so najemnine ostale enake.

Prenova je resnično pogumen projekt za ljudi in za njihovo dobro. Lekcija za mesta, arhitekte, ekonomiste, sociologe in lastnike stanovanj.

Bi lahko nekatere ideje prenesli tudi v Slovenijo?

Javni lastniki stanovanj (stanovanjski skladi in nepremičninski sklad pokojninskega in invalidskega zavarovanja), ki so ponekod še lastniki celih stavb, bi lahko uporabili številne od teh zamisli. Za zasebne lastnike stanovanj v blokih bi bilo to težje. A vendar – bi si lahko tisti, ki sicer nimajo dovolj sredstev za prenovo, ta zagotovili tako, da na strehi zgradijo nekaj novih stanovanj, jih prodajo in pokrijejo stroške prenove? Ali bloku dodajo del z novimi stanovanji, če to dopušča velikost zemljišča? Bi lahko z dodajanjem zimskih vrtov ceneje in učinkoviteje reševali energetsko prenovo ter povečevali stanovanja, če to omogočata konstrukcija bloka in tehnologija gradnje? Bi lahko prazne prostore v blokovskih naseljih (trgovske, servisne idr.) namenili za skupne delovne prostore tistih ljudi, ki sicer delajo doma, za aktivnosti mladih in upokojencev ali pa za razvoj socialnega podjetništva? Ponovno oživiti zelene površine med bloki, na primer z urbanimi vrtovi? Študenti ljubljanske Fakultete za arhitekturo so leta 2008 v delavnici z Anne Lacaton nekaj teh idej preizkusili na primeru prenove blokov v Litostroju.

Pri uresničevanju teh idej bi v naši državi verjetno naleteli na kup birokratskih, normativnih in prostorsko regulativnih ovir; mnogi občinski prostorski načrti so namreč skrajno omejujoči. Izumiti bi morali ustrezne mehanizme financiranja. Se spoprijeti z vključevanjem in povezovanjem ljudi v načrtovanje, česar nismo vajeni ne strokovnjaki ne laiki. Skratka: projekt prenove stanovanjskih sosesk bi moral postati prednostna naloga državne stanovanjske politike, mest, strokovnjakov in lastnikov stanovanj. V današnji krizi pa bi ga lahko videli tudi kot priložnost za obnovo našega propadlega gradbeništva.