Brez soli in popra

Številke so spet rekordne. Slovesnega odprtja letošnjega, 13. bienala arhitekture v Benetkah se je udeležilo 40 odstotkov več obiskovalcev in novinarjev kot odprtja pred dvema letoma, več je tudi državnih paviljonov ter različnih razstav in dogodkov po vsem mestu; mednje denimo sodijo izvrstne retrospektive Carla Scarpe, Gia Pontija in Alvara Size, poleg vsakokrat pestre razstave del iz zasebne zbirke fundacije Pinault. Tridnevni kaos v laguni z neskončno številnimi odprtji med Arzenalom, Giardini in nacionalnimi paviljoni je potrdil, da je beneški bienale glavni arhitekturni svetovni dogodek, kjer morajo vsi tisti, ki želijo v tej panogi kaj veljati, razstavljati, sodelovati ali pa se vsaj udeležiti odprtja.

Prvi arhitekturni bienale leta 1975 je obiskalo le nekaj sto lokalnih in povabljenih arhitektov, potekal pa je v enem samem majhnem, a očarljivem prostoru, imenovanem Magazzini del Sale. Danes je prireditev pravi globalni sejem nečimrnosti, razširjen po vsem mestu. Vsi arhitekti in vse dežele sodelujejo v množični predstavi, kjer se najde prostor za vsak predlog, vsak koncept, vsako postavitev in kjer ni pomembno, kaj se reče, ampak to, da se kaj reče. K temu vtisu pripomorejo precej splošne in vse nepomembnejše teme, ki jih določajo kustosi.

Tema letošnjega bienala je Common Ground, njen selektor pa angleški arhitekt David Chipperfield, sicer zasluženo proslavljeni avtor veličastne obnove Neues Museuma v Berlinu. Naloga, ki jo Chipperfield nalaga mednarodni arhitekturni sceni, je predstavitev skupnega območja, ki ga arhitektura deli z drugimi umetniškimi področji, z drugimi poklicnimi panogami, z družbo. Z drugimi besedami, arhitekte nagovarja, naj se odprejo javnosti, izstopijo iz svoje skrivnostne in umetne osame, iz svoje ozke poklicne sfere. Bistvo je, pravi Chipperfield, »odpraviti razkol med arhitekturo in civilno družbo«.

Vsaj formalno naj bi šlo za odziv na bogastvo in predrznost predkriznih let: nikoli več nebotičnikov v Dubaju, egocentričnih projektov Zahe Hadid, obilja Guggenheimov. V štirih letih svetovne krize so ti projekti postali nemoralni, anahronistični in nerealni. Novo etiko naj bi predstavljali »skromna« arhitektura, ki je preprostemu človeku bližja, nove jasne strategije, ekološki in energetsko varčni duh …

Toda večina od več kot 70 povabljenih gostov letošnjega bienala je že sodelovala na kateri od prejšnjih bienalnih razstav, takrat, ko se o krizi še ni govorilo. Akterji preteklih elitnih arhitekturnih zgodb še naprej govorijo o novih svetovnih smernicah – zato so bili povabljeni na bienale. Teme se spreminjajo, ljudje so vedno isti, ali kot je slišati po hodnikih razstave: letošnji bienale bolj kot Common Grounds deluje kakor Common Friends.

Prav v tem tiči čar tega svetovnega dogodka: prikazuje nam vse, kar se dogaja v svetu, hkrati pa nam jasno kaže, kako daleč je današnja arhitekturna scena od resničnega sveta. Arhitektura, ali bolje njen stari sistem, kot da ne bi čutila in doživljala krize, predstavlja se v najlepši luči, vse je še potencirano z rekami šampanjca. Zato letos v Benetkah spet vidimo Zaho Hadid, Normana Fosterja, ki pa ne predstavlja svojega dubajskega nebotičnika, temveč videoinstalacijo, Rema Koolhaasa, ki je pred nekaj leti napisal Content, cinični manifest kapitalizma, danes pa predstavlja površno zgodovinsko retrospektivo mestnih arhitektov šestdesetih let prejšnjega stoletja. Vidimo tudi recikliranega Hansa Kolhoffa z neoklasicističnim odnosom do arhitekture in mesta, Luigija Snozzija z 20 let starim projektom in Vittorio Lampugnanija z novim, a jezikovno prav tako 20 let starim projektom.

Po načelu, da je pač vse dovoljeno, vse dobrodošlo, vsi gledajo na druge, vsi imajo pravico kritizirati druge, in čim več je kritik, hrupa in polemike o posameznem projektu, predlogu, novi reviji, tem večja je možnost, da se izgubi sled za tem, o čemer se razpravlja. In čim abstraktnejša je razprava, tem bolj je izolirana med zidovi arhitekturnega sveta.

Največ prahu je dvignila nagrada zlati lev za najboljšo instalacijo v sekciji Common Ground: Davidov stolp venezuelske skupine Urban-Think Tank, ki jo sestavlja dvojica Alfredo Brillembourg in Hubert Klumpner v sodelovanju z angležem Justinom McGuirkom. Gre za nebotičnik Torre de David v Caracasu, ki je ostal nedokončan in zapuščen, dokler ga ni zasedlo nekaj tisoč prebivalcev. Ti so visoko betonsko okostje spremenili v ogromno vertikalno favelo, brez vode, elektrike in kanalizacije. Polemika se je, logično, razvila zaradi nasprotovanja brezobzirnemu medijskemu trženju človeške tragedije, zaradi nasprotovanja arhitektom, ki so iz degradacije, obupa in kriminala naredili spektakel.

Nekoliko boljši vtis naredi sprehod skozi državne paviljone. Izjemno zanimiv je japonski paviljon, ki ga je zasnoval in organiziral Toyo Ito in ki je po pravici dobil prvo nagrado. Gre za odgovor japonskih arhitektov na vprašanje obnove severnih delov države po strahotni tragediji v Fukušimi. In za razstavni prostor – enega redkih –, v katerem dejansko začutimo razmišljanje o resničnih težavah sodobnosti.

Nad vsem tem lebdi pojava portugalskega arhitekta Álvara Size, ki so mu podelili zlatega leva za življenjsko delo. Ta klasični mojster, ki nam je v zadnjih štiridesetih letih podaril nekaj imenitnih arhitekturnih del, je bil povabljen k postavitvi majhne in žal le začasne intalacije v Vrtu devic na skrajnem koncu Arzenala. Zidova vodita okrog dveh dreves in odpirata poglede na različne detajle lagunskega pejsaža. Nepretenciozna, preprosta in skoraj eterična postavitev je prava osvežitev in hkrati dokaz genijalnosti tega še vedno zelo vitalnega arhitekta.

Splošno mnenje je, da je letošnji bienale podoba svojega kustosa Davida Chipperfielda: angleško uglajen, politično korekten, eleganten, primeren za vse kontekste, toda rahlo dolgočasen, ne preveč podroben, skratka brez soli in brez popra. Pa vendar se ga splača videti, če ne zaradi drugega, da si ogledate čudovite prostore Arzenala, obnovljene dediščine beneške pomorske industrije.