Zlati beneški lev za življenjsko delo

Živi na skrajnem zahodnem robu Evrope, kjer ob obale Pirenejskega polotoka buta Atlantik. Vztrajno sledi svojim idejam, ne uklanja se svetovnim trendom, čvrsto stoji na svoji poti, ustvarja strogo arhitekturo in videti je, kot da bi črpal modrost iz zemeljskih plasti, ki hranijo ostanke starih civilizacij. Ne zmeni se za svetovno mašinerijo, ki proizvaja zvezde, toda svetovni slavi se preprosto ni mogel izogniti. Zaradi svojega dela ne. Prejel je že skoraj vsa priznanja, ki jih arhitekt lahko dobi – leta 1988 je dobil evropsko nagrado Miesa van der Roheja pa zlato medaljo Fundacije Alvarja Aalta, leta 1992 Pritzkerjevo nagrado, leta 2009 zlato medaljo RIBA in 2011 zlato medaljo IUA.

Na letošnjem, 13. arhitekturnem beneškem bienalu pa je Álvaro Siza Vieira dobil še zlatega leva za življenjsko delo. Že leta 2002 so mu podelili zlatega leva za muzej v mestu Porto Alegre (zvezna država Rio Grande du Sul) v Braziliji. Ta objekt je takratna žirija označila za arhitekturno mojstrovino. Dobrih deset let (1998–2008) je trajala gradnja belega muzeja ob veliki laguni Guaiba. Objekt Fundacije Iberêja Camarga, ki jo je ustanovila vdova največjega brazilskega ekspresionističnega slikarja Iberêja Bassanija de Camarga, je postavljen med obalno avenijo in klif. Zaradi lokacije se zdi, kot da je del stavbe izklesan iz bližnjega klifa. Siza je izkoristil naravno kuliso in svetlobo, ki se odbija od vode v laguni, ter ustvaril muzejsko stavbo, ki prva po Wrightovem Guggenheimovem muzeju v New Yorku zagotavlja slikovite, dinamične in hkrati ustrezne in fleksibilne prostore za 4000 umetnikovih del, za arhiv, knjižnico in videoteko, za knjigarno in kavarno, avditorij za prireditve, prostore za administracijo in delovne prostore. Brazilski temperament, pokrajina in narava so tudi Sizo predramili iz njegovega otožnega portugalskega »saudada« in muzej ob klifu je materializacija ritmov sambe, je »arhitekturna samba«, tudi zaradi Sizove notranje opreme.

Álvaro Joaquim Melo Siza Vieira se je rodil leta 1933 v portugalskem mestecu Matosinhos blizu Porta, v letih 1949–1955 je študiral na Fakulteti za arhitekturo v Portu in že pred koncem študija, leta 1954, sprojektiral prve stanovanjske hiše v svojem rojstnem kraju. Arhitekt Fernando Távora, ustanovitelj portske arhitekturne šole, je študente učil, da se mora nova arhitektura usesti v svoje okolje in se spojiti z njim. Távora je v tradicionalni portugalski hiši prepoznal načela modernizma in ustvaril sintezo portugalskega nacionalnega značaja z mednarodnim modernističnim slogom. Temu je sledil tudi njegov študent Álvaro Siza, ki je v letih 1955–1958 postal profesorjev sodelavec. Siza je leta 1966 postal predavatelj na portski fakulteti za arhitekturo. Oba, Távora in Siza, sta osrednji referenci portugalske arhitekture, Portu in arhitekturni šoli sta prinesla svetovno slavo.

Njegov opus je obširen, zelo obširen, gradil je po Evropi, Latinski Ameriki, v Južni Koreji ... Na Portugalskem je v petdesetih letih začel z manjšimi objekti, leta 1960 uredil ribiško mestece in sprojektiral turistično naselje v Leçi da Palmeiri in dve leti prej legendarno restavracijo Boa Nova, gradil je stanovanjska naselja v Evori, konec osemdesetih let dobil naročilo za rekonstrukcijo pogorele lizbonske četrti Chiado, v Portu za novo stavbo Fakultete za arhitekturo, v sklopu Univerze v Aveiru je postavil knjižnico (1988–1995), leta 1989–1992 je naredil meteorološko središče v olimpijskem mestu v Barceloni itd.

Njegova cerkev Santa Maria v Marcu de Canavesesu iz let 1990–1993 odpira novo poglavje v gradnji sakralnih stavb; zelo drugačna, zelo minimalistična, asketska, oblikovno čista in izrazno močna. Leta 1998 je končal dve izredno pomembni stvaritvi: prva je nizka bela stavba muzeja sodobne umetnosti Fundacije Serralves v Portu. Na velikem posestvu je poleg stare artdecojevske vile iz leta 1930 postavil bel geometrijski korpus fleksibilnih galerijskih volumnov, ki se z okni in notranjimi dvorišči odpira v park. Pri tem objektu je Siza še enkrat dokazal, da je mojster subtilne igre svetlobe in izbire materialov. Druga stavba je portugalski paviljon na Expu ’98 v Lizboni. Na obrežje reke Tejo je postavil objekt z dolgim horizontalnim »jadrom«, razpetim med dvema betonskima kvadroma, ki je kot baldahin za obredne namene in hkrati učinkuje kakor odgovor na okoliške visoke stavbe v naselju Parque das Nações. Državni paviljoni na expih so že leta poligon za tekmovanje med arhitekti. Za Expo 2000 v Hannovru je s Sizo sodeloval kolega Eduardo Souto de Moura, tretji velikan portske arhitekturne šole, skupaj sta sprojektirala paviljon iz različnih materialov (apnenec, pluta) v skladu s strogimi pravili geometrijskih razmerij. Portugalski pečat sta mu dala tudi z zasaditvijo plutovcev pred njim.

V pohvalah Sizove arhitekture so si kritiki edini, čeprav jo eni označujejo kot poetični modernizem, drugi menijo, da je Siza začetnik minimalizma v arhitekturi, tretji prepoznajo v njegovih delih modernistične prvine in osebni način koncipiranja, ki vedno znova najde alternativno interpretacijo modernizma. Siza trdi, da njegova arhitektura ne temelji na nobenem predhodnem arhitekturnem jeziku in da tudi sam nima namena, da bi ga ustvaril. Pravi, da je arhitektura le odgovor na konkretna vprašanja, na položaj in spremembe v prostoru, pri katerih sodeluje. Tako še vedno ravna v skladu z napotki profesorja in kolega Távora – lokacija in okolje, vremenske, kulturne in družbene razmere, vse to je treba upoštevati. Kaj je tisto v njegovi arhitekturi, po čemer se razlikuje od drugih? Njegova arhitektura vključuje nasprotja, jih utelesi, upredmeti, tematizira in jih prisili, da sobivajo v rahločutnem ravnovesju. Občutljivost za kontekst ni posledica nostalgičnega pogleda ali pa kritičnega regionalizma, ampak način, kako se lotiti naloge, način dela in odgovor na vsakokratne krajevne razmere. »Tisto, kar je v arhitekturi pomembno, je pozorno opazovanje, kako ljudje živijo in kako bi želeli živeti. Ravnotežje ni stalnica, vedno obstajajo silnice, ki jih moramo razumeti in umiriti,« je prepričan Siza. Preden se je lani lotil rekonstrukcije in ohranjanja kulturne dediščine starega mesta Cidade Velha iz leta 1462, se je sprehodil po starih ulicah tega naselja na otoku Santiago, ki je del arhipelaga Zelenortskih otokov, in prisluhnil prebivalcem, kaj menijo o prenovi in kakšne so njihove želje.

Letošnja beneška žirija je občudujoče zapisala, da je pri Sizi videti, kakor da gre vedno v nasprotni smeri kot preostala arhitekturna srenja, a je hkrati vedno pred njo, ko neustrašno rešuje intelektualne in praktične naloge, ki si jih zastavi. Ob podelitvi Pritzkerjeve nagrade pa so zapisali, da nedvomno sodi v klub največjih živečih svetovnih arhitektov in da je znal portugalsko melanholijo vtihotapiti med zidove modernistične arhitekture.