Jankovićev paradoks

Grega Repovž je podal tehtno analizo zadreg in ravnanj nas volivcev, kadar so pred nami na volitvah kandidati sumljive poštenosti. Zato, da ne bi morali prevzeti samo volivci odgovornost za dane izbire, bi bilo le potrebno spomniti, da volivci izbiramo lahko samo med tistimi, ki nam jih ponudijo politične stranke. Seveda je možna izbira tudi bojkotiranje volitev. Toda to je najslabša rešitev, bolje je v slabi ponudbi izbrati manj slabo možnost.

Sedaj pa še o Jankovićevem paradoksu. Verjetno so mnogi v njem res videli protiutež Janši. Toda ponovna izvolitev za župana verjetno bolj dokazuje, da so se Ljubljančani naveličali nesposobnih županov, ki, ob večjih razpoložljivih mestnih sredstvih, niso imeli kaj dosti pokazati ob koncu mandata (morda so se v nekaterih primerih razkrile celo škodljive odločitve). Volivci so spoznali, da ne zadostuje samo to, da je politik pošten in zna dopadljivo nastopati, pač pa mora znati in hoteti delati v korist javnosti. Mislim, da vsaj delno velja tudi za rezultate državnozborskih volitev, da so volivci volili Jankoviča zato, ker se je že izkazal kot učinkovit gospodarstvenik in župan Ljubljane. Ne smemo pozabiti, da so se v medijih pojavljali pozivi, še za časa Pahorjeve vlade, da je potrebno na mesto predsednika vlade postaviti sposobnega menedžerja.

Verjetno nas je kar večina volivcev, ki poštenost smatramo za predpogoj, da se nekdo lahko kandidira za javno funkcijo. Vendar to naše pričakovanje ne bo izpolnjeno toliko časa, dokler to vrednoto ne bodo sprejeli tudi funkcionarji političnih strank, kot vodilo pri svojem delovanju in izbiri kandidatov. Prav predsedniki koalicijskih strank Erjavec, Virant, Žerjav in Novakova so postavili kriterij za spoštovanje vrednot, kot so poštenost itd., s tem ko so vstopili v koalicijo s SDS in Janezom Janšo. Res sta Erjavec in Virant iz svoje stranke izključila po enega poslanca dvomljive poštenosti, toda to še vedno ne pomeni, da sta s tem postala dosledna privrženca poštenosti.

Najmanj tako pomembno za delovanje v korist javnosti, kot je poštenost, je tudi ocena, kakšno korist ali škodo je nekdo napravil s svojim delovanjem. Denimo, Lojze Peterle se običajno hvali, kako je bila Demosova vlada najboljša v samostojni Sloveniji. Toda v času te vlade se je začela prodaja orožja, katere izkupiček je šel neznano kam, takrat so sprejeli zakon o gospodarskih družbah, ki je spodbujal razpad velikih gospodarskih sistemov (drugod po svetu so v tem času potekali intenzivni procesi združevanja v velike gospodarske sisteme), sprejet je bil unikatni zakon o denacionalizaciji, katerega posledice bodo plačevali še naši vnuki, upokojili so veliko »nezanesljivih« še mladih ljudi in sicer omogočili predčasno upokojevanje, prišlo je do izbrisanih itd. In vse to, kar je napravila ta »najboljša vlada«, čutimo finančne posledice še danes. Tudi takšne »zasluge« ne bi smeli volivci in mediji pozabiti in onemogočiti, da tisti, ki so povzročili probleme, ne bodo nastopali kot njihovi rešitelji.

Žalostna resnica je, kot je ugotovil Grega Repovž, da se pri nas priznanje napak ne ceni. Navsezadnje je priznanje napake tudi oblika osebne poštenosti. Za takšno stanje so v veliki meri zaslužni mediji. Ljudje se sprašujejo, kako je mogoče, denimo, da sta bila poslanca zaradi dvomljivih diplom tedne obravnavana v medijih, knjige o škodljivi prodaji orožja so pa bile bolj mimogrede omenjene. Kje je sorazmerje v obravnavah med težami posameznih problemov? Dokler mediji ne bodo naredili svoje domače naloge tudi v tem pogledu, bomo volivci še kar naprej ostali na volitvah pred slabimi izbirami.