Nacistična naključja

V 38. številki “Mladine” gospod Andrej Ajdič v svojem ugovoru prispevku Klemna Košaka o nacističnih naključjih v tretjem odstavku skuša razvrednotiti mnenje Daniela Grafenauerja , da je bila “nemško govoreča manjšina v veliki meri nacificirana. Že sama izjava je precej prizanesljiva, resnica pa je, da je po ustanovitvi „Reichskommissars für die Festigung deutschen Volkstums“ (Državnega komisarja za utrjevanje nemške narodnosti) 7. oktobra 1939 bil Kulturbund dokončno integriran v oblastni aparat Heinricha Himmlerja. Saj morebiti še veste, kdo je bil to: Reichsführer-SS und Chef der Deutschen Polizei. (beri vsaj Wikipedia - geslo Kulturbund). Prav zanimivo bi bilo izvedeti kaj več o tistih članih kulturbunda, ki baje niso bili nacisti.

Moja izkušnja s kulturbundovci pa je drugačna: v Rušah, kjer sem živela med vojno, je bila v Tovarni dušika močna celica Kulturbunda in njeni člani so se ob prihodu Nemcev šopirili po kraju z rdečimi narokavniki s “hakenkrajcom” in iz njihovih vrst so se rekrutirali tako “Kreisführer” kot “Ortsgruppenführer” pa direktor tovarne – pa še kaj bi se jih našlo.

Druga izkušnja moje družine pa je sledeča: ob napadu na Jugoslavijo se je moj oče, ki je bil šolski upravitelj v Šentjanžu pri Dravogradu, želel pridružiti prostovljcem za obrambo domovine. Dlje kot do Ljubljane sicer ni prišel. Ko se je po kapitulaciji vračal domov, je v Celju srečal skupino kulturbundovcev in med njimi je bil tudi učitelj s šentjanške šole, ki je bil, kot se je izkazalo, prikrit kulturbundovec. Ni minilo veliko, in že so očeta, ki je bil nota bene v civilni obleki, aretirali in odgnali v nemški lager za vojne ujetnike za tri leta.

Kdor se želi poučiti o vzdušju, ki je vladalo med nemško manjšino na Štajerskem še iz ranjke Avstroogrske sem, naj si prebere knjigo Martina Pollacka: Der Tote im Bunker – ki je pod naslovom Smrt v bunkerju izšla tudi v slovenskem prevodu. Morda mu bo potem kaj več jasno.

In dogodek zadnjih dni kaže, da še vedno pod pepelom živi nacistična žerjavica: kaj pa je drugega kot to izjava koroškega politika, sicer s presenetljivo slovensko zvenečim priimkom, da koroški Slovenci niso pravi Korošci.

Pa lep pozdrav!