Brez ožemanja

Gostišče Oštarija
Sokolski trg 2, Dolenjske Toplice
Tel.: 031 712 500
www.ostarija.si
Oštarija je odprta vsak dan. Od ponedeljka do sobote kuhajo in strežejo od 10. do 23. ure, ob nedeljah pa končajo po kosilu, ob 16. uri.

Fino:
jelenov file
goveji jezik s skuto
dolenjske krpice

Ne tako fino:
kremna juha iz rdečega zelja

Za najobsežnejši, devet hodov dolg degustacijski meni boste v Oštariji odšteli 35 evrov.

V zadnjih časih se nas je na nekdaj sončni strani Alp jela oprijemati ena taka zoprno sluzasta koprena ciničnega malodušja, katere glavna mantra je, da se – razen metanja polen pod noge morebitnim ambicioznežem – nič ne splača narediti, ker je tako ali tako vse v k in brez zveze. Zato še toliko bolj velja pohvaliti mlad dolenjski tim, ki je iz razmeroma udobne varnosti elitnega dolenjskega hotela krenil na svoje in v Dolenjskih Toplicah začel pisati novo gostinsko štorijo, temelječo na treh konceptualnih stebrih: dobri kuhariji, ugodnih cenah in uporabi izključno slovenskih surovin. To po eni strani pomeni, da tu ne boste jedli lososa ali polenovke ne srebali viskija ali konjaka. Lahko pa dobite glavno jed že za pet ali sedem evrov in pethodno degustacijsko špuro za 18. Argument je preprost: raje imamo polno gostilno takih, ki plačajo manj, kot dva, ki bi plačala ful.

Pa ne gre, da bi fante sodili zgolj skozi prizmo cene – poceni je le redko tudi dobro. Ampak v Oštariji smo jedli najboljšo šnito zelo na hitro popečenega jelenovega hrbta v novejši zgodovini in medleli od mehkobe dimljenega govejega jezika, ki ga je sekala ostrina v skuto vmešanih gorčičnih zrn in sladila v moštu mehčana verzija istovrstnega semenja. Konzumovo zapisništvo je v beležko pod rubriko izjemno vneslo tudi krpice z ocvirki, orehi, jabolčnimi krhlji in hrustljavo pocvrto čebulo, z redom odličnosti pa se dičita s tankimi laski zelenjave in dišečimi fungusi frišana ajdova kaša ter na pikantnem kolerabnem pireju ležeč malo preveč pečen file brancina. Seveda pri takem številu jedi kakšen krožnik pade tudi mimo – kremna juha iz rdečega zelja je bila po videzu, teksturi in okusu ta večer daleč najšibkejši člen, tik za petami pa ji je bila solata s koromačem, redkvico in dimljenim sulcem, ki ga od silne kislosti skorajda ni bilo moč okusiti.

Je pa fino, da je nekdo po res dolgem času v degustacijsko špuro uvrstil krožnik sirov – Goriškovemu dolenjskemu triu mladega kozjega, kravjega in kravjega s poprom je delal družbo ugledni zamejski, v kraški jami zorjeni Zidaričev jamar, na katerega sta lepo sedli še v cvičku kuhana in z orehi polnjena polovička hruške in sladka skuta z omako iz izabele. Oštarija ni posh restavracija in ni klasična gostilna. Je oštarija, kjer te ne bodo oželi – pa če si prišel na preprost deci cvička ali na vrhunsko vino (Šturm, modri pinot 2008 – top!) ter simpatičnih in okusnih domislic polno triurno večerjo.