Vzporedni svet

Ker ne morejo prevzeti javnega šolstva, bi si radi zgradili vzporednega

Borut Rončević, v. d. direktorja direktorata za visoko šolstvo na Turkovem ministrstvu, se rad oglaša v javnosti. Piše bloge. Tudi na prenovljenem Siolu. Tako se mu je v začetku meseca, v času policijskih preiskav pri Jankovićih, zapisalo, da ni tako pomembno, kaj se dogaja z levico, naj ima ta svoje probleme, pomembneje je, kaj dela, kako razmišlja »pomladni blok«. »Slovenska pomlad je lahko močna le, če dela na sebi, če gradi lastno izobraževalno, kadrovsko in komunikacijsko infrastrukturo, če je vpeta v mednarodna omrežja,« je svoj članek zaključil Rončević.

Ko je zaradi stavka, ki napoveduje gradnjo vzporednega sveta, završalo, je Rončević hitel pojasnjevati, da gre za nesporazum, da je imel v mislih samo strankarsko infrastrukturo, ne pa celotne družbe, z njegovim stavkom naj bi manipulirali, ga iztrgali iz konteksta, ga zlobno potvorili. Rončević v izmikanju ni bil prepričljiv. Ta vlada namreč resnično gradi svojo izobraževalno, kadrovsko, komunikacijsko strukturo, in to s preprostim namenom, ker želi, da se Slovenija premakne na desno. Politična prevzgoja naroda je totalitarna ideja. Želja, da ena politična opcija ustanavlja svoje šole, svoja podjetja, svoje medije, pa je strašljiva. Tak vzporedni sistem je pred drugo svetovno vojno gradila katoliška cerkev, imela je svoje šole, svoje politične stranke, svoje medije, svoje finančne vire in svojo željo po državi Kristusa Kralja.

Pretiravamo? Ne. Janševa vlada bi rada spremenila podobo medijske krajine, v nadzorne svete javnih podjetij imenuje ljudi po političnem ključu, v imenu varčevanja ter domnevnega odpiranja šolskega in visokošolskega prostora znižuje sredstva za javno šolstvo, hkrati pa spodbuja razvoj zasebnega šolstva z javnim denarjem. Ko je ta teden v parlamentu potekala javna razprava o noveli visokošolskega področja, ki ji soglasno nasprotujejo javne univerze, je nekdanji minister Ivan Svetlik prostodušno dejal, da je napovedano »dajanje večje avtonomije visokošolskim zavodom ob zmanjševanju sredstev za njeno uresničevanje primerljivo s potezo očima, ki da pastorku denar za opanke in mu reče, da si lahko kupi, kakršnekoli čevlje želi«. Novela hkrati predvideva spremembe akreditacije visokošolskih programov in tudi nov način sestave Nacionalne agencije za kakovost visokega šolstva, na katero naj bi imela politika večji vpliv. Kaj pomeni prevelik vpliv politike na razvoj visokošolskega polja, smo lahko videli v času prejšnje Janševe vlade, ko se je namnožilo število samostojnih zasebnih visokošolskih zavodov sumljive kakovosti, ki jih posredno financira tudi država. V njih so sedeli in sedijo podporniki ter funkcionarji Janševe vlade.

Rončeviću se ni zgodil lapsus, ni bil narobe razumljen. Ker so ljudje v vladi prepričani, da so javno šolstvo in druge javne strukture preveč neodvisni od politike, zelo težko pa jih je prevzeti, je najbolje, da politika onemogoča njihove dejavnosti, recimo z znižanjem financiranja, hkrati pa gradi svoje strukture, svoje finančne centre moči, svoje medije, svoje šole. V ozadju novele o visokem šolstvu ni želja po izboljšanju univerz, fakultet, ni spodbujanje znanosti in kreativnosti. V ozadju je ideološko prepričanje, želja po prevzemu in zgraditvi drugačne, politično prenovljene države.