Krvavi posel

Zavod za transfuzijsko medicino, osrednja slovenska ustanova za preskrbo s krvjo, se je prejšnji teden znašel pod valom obtožb. Izredni nadzor, ki ga je naročil minister Tomaž Gantar, naj bi pokazal vrsto nepravilnosti pri javnih razpisih, najbolj pa je bila izpostavljena domnevno »nemoralna« cena, ki jo Zavod zaračunava bolnišnicam za nekatere krvne komponente in zdravila iz krvi. Najbolj je odmevala trditev, da zavod sveže zamrznjeno krvno plazmo, tekočo komponento krvi, ki jo uporabljajo pri transfuzijah, kupuje po 63 evrov in jo bolnišnicam prodaja po 280 evrov. Z 80-odstotno maržo naj bi prodajal zdravila iz krvi, predelana v tujini.

Ko krvodajalcu vzamejo kri, jo predelajo in iz krvi naredijo krvne komponente – eritrocite, trombocite in sveže zmrznjeno plazmo. To poleg zavoda počno tudi v UKC Maribor in Splošni bolnišnici Celje. Vse krvne komponente bolnišnice plačujejo po usklajenih cenah. Cena za liter sveže zmrznjene plazme je 280 evrov. Po tej ceni je ne prodaja zgolj zavod, temveč tudi UKC Maribor in celjska bolnišnica. Cena je oblikovana na podlagi pravilnika o metodologiji oblikovanja cen krvi in krvnih komponent, potrditi pa jo mora tudi ministrstvo za zdravje. »Že 20 let imamo usklajene cene,« pravi direktor zavoda Igor Velušček. Kje je torej minister našel 320-odstotno maržo? Zadeve je nekoliko pomešal …

Vse tri ustanove, ki se v Sloveniji ukvarjajo s predelavo krvi, celotno količino pridobljenih eritrocitov in trombocitov prodajo bolnišnicam. Krvne plazme je preveč. Bolnišnice za klinično uporabo potrebujejo le tretjino vse pridobljene plazme. To prodajajo po že omenjeni ceni 280 evrov za liter. Povsod je enako – dve tretjini plazme ostaneta neporabljeni. »Lahko bi jo enostavno ’vrgli stran’, lahko pa jo predelamo v zdravila iz krvi,« razlaga Velušček. UKC Maribor in Splošna bolnišnica Celje sta tako privolila, da neporabljeno plazmo, ki bi jo sicer uničili, prodajata zavodu po 63 evrov za liter. »Mi pa vse skupaj kot surovino vozimo na predelavo v tujino, od koder nato dobimo različna zdravila iz krvi, ki jih spet prodajamo zdravstvenim ustanovam za klinično uporabo.« Cene zdravil iz krvi pa se oblikujejo na podlagi Pravilnika o oblikovanju cen zdravil v humani medicini, nadzira pa jih Javna agencija za zdravila in medicinske pripomočke. To pa, spet, nadzira ministrstvo za zdravje.

Vse je po pravilih. In to priznava tudi minister Gantar. Pravi, da cene niso nezakonite, so pa nemoralne. A ta »nemoralnost« ima blagoslov njegovega ministrstva. In pravilnike, ki urejajo oblikovanje cen, lahko kadarkoli spremeni. Namesto tega se je odločil za javno diskreditacijo. Kot pravi Velušček, sploh niso imeli priložnosti, da bi ugotovljene domnevne nepravilnosti pojasnili in razčistili. »Poročilo o upravnem nadzoru smo na zavodu dobili v četrtek popoldne. V petek zjutraj pa je minister ugotovljene pomanjkljivosti že predstavljal na novinarski konferenci.« Očitno nikoli ni imel namena prisluhniti pojasnilom. Raje se je odločil tvegati ugled enega redkih sistemov, ki je v Sloveniji na zavidljivo visoki ravni in deluje po danes tako iskanem načelu skupnega dobrega – prostovoljnega krvodajalstva.