Nečistoče

V Sloveniji je na področju okolja od leta 2004 evropska komisija začela 78 poizvedovalnih procesov. Dvanajst jih še ni zaključenih. V 11 izmed teh primerov potekajo preiskave, obeta se uvedba nekaterih novih. Trikrat pa je bila Slovenija že obsojena na evropskem sodišču, vendar je nikoli niso doletele finančne kazni, ker je še pravočasno izpeljala zapovedane spremembe.

Med primeri, za katere je bila Slovenija obsojena, je najbolj razvpita kršitev direktive o celovitem preprečevanju in nadzorovanju onesnaževanja. Evropsko sodišče je dosodilo, da je Slovenija lani kršila direktivo ravno z manjkajočimi dovoljenji za Lafarge cement.

Kje škripa? Joe Hennon, predstavnik za okolje pri evropski komisiji, pravi, da je največja slovenska težava kakovost zraka in omejevanje vrednosti prašnih delcev. Še vedno pa je pomanjkljiv nadzor in monitoring okolja, s katerim bi zagotavljali, da bi novi postopki potekali po pravilih.

Ni nujno, da poizvedovanja komisije odslikavajo slab odnos države do okolja. Lahko gre za proces izboljševanja. Ko se država pridruži Evropski uniji, ne more v trenutku spremeniti vse zakonodaje in je prilagoditi zahtevam evropske okoljske zakonodaje. Zato evropska komisija takrat, kadar meni, da posamezna članica krši pravo unije, začne neuradni in neformalni poizvedovalni postopek in si poskuša z njim ustvariti mnenje o neupoštevanju okoljskega prava. Če ugotovi, da se zakonodaja krši, začne upravni postopek, s katerim si prizadeva za odpravo kršitve. Kadar država tega ne upošteva, komisija izda uradni opomin in obrazloženo mnenje. Če tudi to ne zaleže, lahko vloži tožbo pred sodiščem.

Da imamo v Sloveniji toliko opozoril, ni kriva samo vlada ali politika, temveč tudi okoljska administracija, pravita nekdanji direktor letos razpuščenega urada za podnebne spremembe Jernej Stritih in dekan Biotehnične fakultete dr. Mihael Jožef Toman. Stritih opozorila komisije pripisuje prehitremu prenašanju evropske zakonodaje v slovensko, ki je potekalo preveč mehansko, brez ustreznih raziskav in posvetovanj. Pri tem za preneseno zakonodajo niso bile zagotovljene ustrezne zmogljivosti za izvajanje in za nadzor. Stritih dodaja, da so politiki, ki se na novo znajdejo na oblasti, preveč usmerjeni v organiziranost in obstoj služb, premalo pa je razmišljanja o učinkovitem vodenju okoljskega področja. »Prišli smo do tega, da vlada iz varčevalnih razlogov izvaja reorganizacijo, nima pa volje niti sposobnosti, da bi to izpeljala z jasno vizijo, kaj želi doseči.« V imenu varčevanja je bilo odpravljenih precej okoljskih institucij, niti besede pa ni slišati o kakšni novi, nadzorni. Kot pravi Stritih, dosedanje (ne)spremembe na ministrstvu za kmetijstvo ne kažejo, da se bo učinkovitost dela uradništva kaj povečala. »Združevanje ministrstev, ukinjanje služb in večkratne selitve so povzročili vsaj polletni zastoj pri delu,« dodaja.

Na pomanjkljivost nadzora opozarja tudi Toman: »Upam si trditi, da imamo odlično, ne samo dobro zakonodajo. Problematične pa so inšpekcijske službe, bodisi na področju kraje vode iz vodotokov za namene namakanja, bodisi pri uporabi fitofarmacevtskih sredstev. Pravila so zelo natančno zakonsko določena. Upoštevamo pa jih tako kot prometne predpise, pri katerih tam, kjer bi morali voziti 60 kilometrov na uro, vozimo 80, čeprav vemo, da ne smemo.«