Konservativni liberalec

»Slovenija tone, gre dol … Slovenija je evropski bolnik … Slovenija je na robu ekonomskega kolapsa … Premier Janša je zelo stvarno ocenil dejansko stanje. Resnično smo se znašli na robu brezna… Treba bo manj krasti, in to je rešitev za proračunski primanjkljaj … Nemška različica reševanja krize, ki temelji na varčevanju in ki jo izvaja Janševa vlada, se je izkazala za edino pravilno … Samo filozofija krvi, znoja in solz lahko državo še reši pred izjemno sramoto … Če želimo zadovoljiti pričakovanja finančnih trgov, se je treba odreči retoriki o oživljanju gospodarstva in se osredotočiti le na en imperativ fiskalne politike – to je javnofinančna konsolidacija.«

Tako o položaju Slovenije in njenem reševanju iz krize modruje ekonomist Bernard Brščič, najnovejša kadrovska pridobitev v kabinetu predsednika vlade. Bedel bo nad reformami, ki so v pristojnosti ministrstva za delo, družino in socialne zadeve. Brščič se sicer ne more pohvaliti z doktoratom ali s praktičnimi izkušnjami v podjetništvu. Je pa dejaven na Inštitutu Jožeta Pučnika in sodeluje z londonskim inštitutom CRCE (Centre for Research into Post-Communist Economies), ki ga vodi Ljubo Sirc, kar pri sedanji vladni ekipi šteje več kot vsi znanstveni nazivi ali pa praktične izkušnje v gospodarstvu.

Janše očitno ne motijo Brščičevi radikalni pogledi na evropsko integracijo, s katerimi Sloveniji še poslabšuje že tako skrhan ugled na mednarodnem prizorišču. Brščič slovenski politiki očita, da je do projekta federacije EU preveč servilna, sam pa je temu projektu izrazito nenaklonjen, saj so današnji časi preveč podobni časom razpadanja federativne Jugoslavije. Po njegovem mnenju projekt federacije EU našo državo »vodi v klavnico«. Ukrepe Evropske centralne banke za rešitev krize v območju evra primerja s srbskim vdorom v jugoslovanski monetarni sistem ob razpadanju federacije in »krajo stoletja«, pravi pa tudi, da je projekt evra neubranljiv, zato predvideva konec skupne valute. Poglejmo, kdo je sploh Brščič, ki tako lahkotno komentira vse po vrsti. Do julija je bil zaposlen kot asistent profesorja dr. Maksa Tajnikarja na ljubljanski Ekonomski fakulteti, kjer se je ukvarjal z zgodovino ekonomske misli, politično ekonomijo in preučevanjem intelektualne zgodovine liberalizma. Službo na fakulteti je izgubil, ker mu v predpisanem roku ni uspelo doktorirati, saj naj bi mu doktorsko disertacijo zavrnili. »Za njim je ostala prazna bibliografija, ena sama objava v slovenski akademski reviji v zadnjih petih letih,« pravi dr. Jože P. Damijan, predavatelj na isti fakulteti. Imenovanje za državnega sekretarja je tako prišlo v idealnem trenutku. »Predsedniku vlade je treba čestitati, saj je s tem imenovanjem izkazal izjemen čut in posluh za medčloveško solidarnost,« pravi Damijan. Brščič bi bil namreč brez te geste brezposeln. Janšev kabinet si zato, tako Damijan, zasluži letošnjo nagrado za najboljšega zaposlovalca. »Brščič je že šesti letos na novo zaposleni državni sekretar v kabinetu predsednika vlade. Zanimivo in pohvalno je, da kabinet predsednika vlade kadruje predvsem izmed nabora ljudi, ki sicer drugače ne morejo dobiti službe. S tem daje najboljši zgled glede politike težko zaposljivih kadrov.« Kadrovska zasedba v gospodarskih resorjih Janševe vlade res zbuja skrb, je najslabša od vseh kadrovskih zasedb dosedanjih vlad, vsekakor pa občutno slabša od kadrovske zasedbe v časih, ko je vlado vodil dr. Janez Drnovšek. »Ne bi hotel dlakocepiti, toda vsi skupaj ne premorejo niti polovice akademskih objav, raziskav, aplikativnih raziskav ter podjetniških izkušenj prejšnjega finančnega ministra Franceta Križaniča, za katerega smo mislili, da nižje od njega ni mogoče pasti,« pravi Damijan.

Bernard Brščič je apologet vitke države. Prisega na odpovedovanje, na skrajno restriktivno fiskalno politiko, tudi za ceno potopa, to je zdrsa v recesijo.

Slovenija sicer premore kar nekaj izkušenih ekonomistov, težava je, da se jih večina ne strinja z ekonomsko in fiskalno politiko sedanje vlade. Brščič pa te težave nima. Je vnet zagovornik politike strogega varčevanja kot edine prave poti k odrešitvi. Pravi, denimo, da je treba plače v javnem sektorju porezati korenito, kar za dvajset odstotkov! Toda. Doslej se ta pot še v nobeni državi ni izkazala za učinkovito. Izjema je morda le Estonija, pa še tam gospodarska rast precej niha. Nobelov nagrajenec za ekonomijo Paul Krugman opozarja, da imajo države, ki vodijo strogo varčevalno politiko, večje težave z okrevanjem. Tudi generalna direktorica Mednarodnega denarnega sklada Christine Lagarde pravi, da je pretirano in prehitro krčenje javnih izdatkov škodljivo ter da si je boljše vzeti nekaj več časa za uravnoteženje javnih financ kot pa na zalogo zniževati primanjkljaj. Brščič pa vztraja, da je nemški model, ki ga je posvojila Janševa vlada, edina pot v rešitev države. »Nemčija resda pridiga o varčnosti, vendar sama še zdaleč ni tako varčna, kot to pričakuje od drugih,« pravi ekonomist dr. Marjan Senjur, nekdanji predsednik fiskalnega sveta, ki je s te funkcije odstopil spomladi, potem ko mu je postalo jasno, da sedanja vlada na nasvete izkušenih ekonomistov ne da nič.

Brščičeva konkurenčna prednost pred ostalimi ekonomisti je, da je apologet vitke države. Dovoljeno je porabiti samo toliko, kolikor se ustvari. Nujno je odpovedovanje oz. restriktivna fiskalna politika, tudi za ceno potopa, to je zdrsa v recesijo. Tak pristop je blizu Janši in finančnemu ministru Janezu Šušteršiču. Vendar odrešitve ne prinaša. »Janševa vlada se je odločila za močno krčenje javnih izdatkov, za prihranek v višini 700 milijonov evrov. V principu ni s tem nič narobe. Ima pa takšno varčevanje seveda posledice. Nujno povzroči znižanje gospodarske rasti. Zaradi varčevalnih ukrepov se je BDP znižal za približno toliko, kolikor je vlada privarčevala z ukrepi,« pravi Senjur. »V Sloveniji je letošnja kriza posledica varčevalnih ukrepov vlade in ustvarjanja negativnega vzdušja v gospodarstvu. Vlada je popolnoma prenehala investirati. Če daš gospodarstvu signal, da je stanje brezupno, tudi gospodarstvo preneha investirati. Ko pa nihče več ne investira, to neizbežno pomeni recesijo.« Janševa vlada seveda ni edina, ki sledi destruktivni doktrini varčevanja. »Gre za doktrino konservativnih desničarskih vlad. Ekonomska politika naše vlade je primerljiva z ekonomsko politiko konservativne vlade v Veliki Britaniji ter ortodoksnih republikancev v ZDA, če bo na oblast prišel Mitt Romney,« pravi Senjur. Oster je tudi ekonomist dr. Jože Mencinger, meni namreč, da histerija varčevanja in zmanjšanje javnega sektorja samo poglabljata krizo, ki se bo razvila v socialni kaos. Da vlada vodi zgrešeno politiko, s tem ko zgolj reže javno porabo, opozarja tudi državnozborska komisija za nadzor javnih financ. »Takšna fiskalna politika je povzročila radikalno krčenje agregatnega povpraševanja in omogočila drastičen padec BDP-ja. Sprejeti rebalans proračuna je ob predvidenem znižanju odhodkov povsem zanemaril povratne učinke varčevanja na prihodke. Recesija bo zaradi te fiskalne konsolidacije še globlja.

Veliko demagogije in sočnih besed, ki pritegnejo medije, a brez resnih analiz in izračunov.

Pričakujemo lahko pešanje trošenja prebivalstva, poslabšanje dinamike izvoza in padanje investicij. Posledice bodo znižanje prejemkov zaposlenih, znižanje proizvodnje, dobička, investicij, javnofinančnih prihodkov in posledično tudi odhodkov,« opozarja komisija. Vlado poziva k drugačni fiskalni politiki, denimo k uporabi ukrepov na prihodkovni strani proračuna, vendar je tak obrat malo verjeten, kar dokazuje prav Brščičevo imenovanje. Vlada resda namerava dvigniti prihodke z dvigom znižane stopnje DDV-ja na nekatere proizvode, kar pa bo v proračun prineslo le drobiž. Čeprav se zdi, da je tak dvig v nasprotju z dosedanjo liberalno politiko sedanje vlade, Senjur pravi, da gre za nadaljevanje iste doktrine. »Dejstvo je, da je proračunske prihodke treba zvišati, da je treba poiskati alternativne finančne vire. Janševa vlada jih išče v krčenju davčnih olajšav in ukinitvi raznih davčnih izjem. Treba je vedeti, da je Šušteršič zagovornik enotne davčne stopnje. To je zanj standard, vse, kar od tega odstopa, pa je izjema in izjeme je treba eliminirati.« Ukinitev izjem, za katere danes velja znižana stopnja DDV-ja, je torej svojevrsten način, kako se približati enotni davčni stopnji. Senjur sicer pravi, da bi bil smiseln dvig splošne stopnje DDV-ja s sedanjih 20 na 22 ali 23 odstotkov, a hkrati poudarja, da bi to bilo pametno samo, če bi se hkrati davčno razbremenile plače, česar pa si vlada ne bo upala storiti, saj bi si tako odprla novo fronto s sindikati. Zanimivo bo opazovati odločitev vlade glede dviga DDV-ja, saj Brščič dvigu davkov v času krize na splošno nasprotuje, še zlasti pa nasprotuje dvigu DDV-ja, saj pravi, da gre za regresiven davek, ki najbolj prizadene najrevnejše. Zategovanje pasu, odpiranje tujemu kapitalu, privatizacija podjetij in bank v večinski ali pretežni lasti države, ne pretirano razkošna socialna država in ničelna toleranca do gospodarskega kriminala so kvalifikacije, zaradi katerih si je Brščič prislužil funkcijo državnega sekretarja. Pa seveda s ploskanjem brezkompromisnemu, brutalnemu varčevanju. »Treba bo vzeti v roke rdeč flomaster in pogledati institucionalno zgodovino zadnjih 20 let. Koliko agencij, svetov, inšpektoratov, tudi ministrstev in veleposlaništev je nastalo v teh dveh desetletjih? In že samo s črtanjem in ukinitvijo teh agencij, svetov itn. so mogoči znatni prihranki,« pravi Brščič. Velik prihranek bi bil po njegovem možen tudi pri javnih naročilih, a kolikšen, tega ne ve povedati. »Težko je oceniti konkretne številke, a prostora je precej.« Tipično. Veliko demagogije in sočnih besed, ki pritegnejo medije, a brez resnih analiz in izračunov. Vse na pamet, da se dobro sliši in konkretno prime, pa četudi s preveč napihnjenimi izjavami neposredno škoduješ ugledu države in tako dodatno prispevaš k zniževanju njene bonitete. Brščič zase pravi, da je konservativni liberalec. Prisega na moralo, na etiko, na spoštovanje desetih božjih zapovedi, hkrati pa pravi, da je svobodni tržni sistem še vedno daleč najboljši izmed vseh sistemov. »Brščič je znan kot zagovornik avstrijske ekonomske šole, dokaj obskurne ekonomske smeri, ki se je postavila za ideološkega advokata laissez-faire politik. Toda resnično rigoroznega advokata politik prostega trga, ob katerih so neoklasični ekonomisti videti kot naravnost ortodoksni marksisti,« ga opisuje Damijan.