Nadzor brez nadzora

V državnem zboru na prvo obravnavo čaka novi Zakon o elektronskih komunikacijah (ZEKom). Namenjen je predvsem uskladitvi domače zakonodaje z evropsko, seveda pa so pristojni vanj vključili še vse preostale spremembe, ki so se jim zdele potrebne. Postopek priprave zakona je bil dolgotrajen. Usklajevali so ga že pod prejšnjo vlado. »ZEKom smo usklajevali skoraj dve leti. O nobenem drugem zakonu nismo resornemu ministrstvu posredovali toliko mnenj kot o tem,« pravi namestnik informacijske pooblaščenke Andrej Tomšič. A kljub vsemu temu usklajevanju se je čisto na koncu, preden je vlada predlog zakona poslala v parlament, vanj »prikradla« neusklajena določba. Ta pa ima lahko, kot opozarjajo v uradu informacijskega pooblaščenca, daljnosežne posledice za varovanje zasebnosti državljanov.

Slovenija ima, kar se tiče komunikacijske zasebnosti, eno najstrožjih ustavnih ureditev v Evropski uniji. Poseg v tajnost pisem in drugih občil je dovoljen samo na podlagi odločbe sodišča, pa še to samo takrat, ko je to nujno za »uvedbo ali potek kazenskega postopka ali za varnost države«. Policija potrebuje za poseg v komunikacijsko zasebnost dovoljenje preiskovalnega sodnika. Vojska in Sova potrebujeta dovoljenje predsednika vrhovnega sodišča. Tako je, vsaj do zdaj, določal veljavni zakon. Predlog novega zakona pa uvaja izjemo.

Sedmi odstavek 166. člena namreč določa, da mora operater na pisno zahtevo državnega organa, tudi brez dovoljenja sodišča, posredovati podatke o naročniku elektronskega priključka, na primer o lastniku številke mobilnega telefona ali uporabniku IP-naslova.

Določba je bila v zakon naknadno uvrščena na zahtevo Sove, obveščevalce pa sta podprla tudi notranje in obrambno ministrstvo. Po njihovem mnenju namreč podatka o lastniku priključka ni mogoče šteti za podatek o komunikaciji.

Tako pravi tudi dr. Aleš Završnik z Inštituta za kriminologijo ljubljanske Pravne fakultete. »Podatki o naročnikih niso sami po sebi komunikacija, na primer registracija v knjižnici ni del komunikacijske zasebnosti, uživa le takšno varstvo kot vsi drugi osebni podatki.« A ob tem dodaja ključno podrobnost. »Vendarle pa organe pregona zanima podatek o naročniku zaradi njegove komunikacije.«

Za organe pregona je očitno sila nadležno, ker jim operaterji komunikacijskih storitev zavračajo zahteve po posredovanju podatkov o uporabnikih.

In to je tisto, na kar opozarjajo v uradu informacijskega pooblaščenca. Po njihovi interpretaciji namreč komunikacijska zasebnost pokriva tako podatke o vsebini kot okoliščine in dejstva, povezane s komunikacijo. Med te pa sodijo tudi podatki o tem, kdo je komuniciral, kdaj in s kom. Pravzaprav je to velikokrat lahko bolj pomembno kot pa sama vsebina pogovora. Če na primer kdo na neki spletni strani objavi grožnjo predsedniku vlade, je vsebina komunikacije že tako ali tako javna, manjka le podatek o avtorju komunikacije. In organi pregona bi si pač radi poenostavili dostop do tega podatka. »Državnih organov dejansko ne zanima samo podatek o tem, kdo je naročnik ali lastnik določnega komunikacijskega sredstva, temveč potrebujejo podatke o tem, kdo je komuniciral. Povod za pridobitev identitete komunicirajočega posameznika je namreč ravno komunikacija,« je povedala informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar.

Različno razumevanje obsega pojma komunikacijske zasebnosti se sicer odraža tudi v veljavni zakonodaji. Če trenutno veljavni zakon prepoveduje posredovanje podatkov o lastniku priključka brez odredbe sodišča, veljavna zakona o kazenskem postopku in o Sovi to dovoljujeta. A operaterji zahteve policije in Sove po posredovanju teh podatkov večinoma zavračajo, če niso podprti s sodno odločbo. Pri tem pa se sklicujejo na veljavni zakon o elektronskih komunikacijah. To pa je očitno za organe pregona sila nadležno.

Gre torej za dve različni interpretaciji 37. člena ustave. Je bolje zaupati interpretaciji Sove in policije ali informacijski po-

oblaščenki? Že zaradi načela previdnosti brez dvoma slednji, ki ji pritrjuje tudi nekdanji ustavni sodnik dr. Ciril Ribičič. Sodna odredba je po njegovih besedah bistvena sestavina varstva zasebnosti, saj tako odločitev o tem, ali je poseg v zasebnost dopusten, ni odvisen le od izvršilne oblasti in njenega razumevanja njenih zakonskih pooblastil. »S tem se izključuje samovolja izvršilne oblasti; neupoštevanje te varovalke pa ne pomeni nič manj kot grobo kršitev načela delitve oblasti.«

Sploh pa je previdnost pomembna glede na ohlapno dikcijo, zapisano v sporni določbi zakona. »Pisna zahteva policije pomeni, da lahko to stori vsak policist. Gre za popolno eliminacijo sodnega nadzora,« opozarja Andrej Tomšič. »Policija je organ odkrivanja kaznivih dejanj, storilce preganja nekdo drug. In dati preveč svobode organu odkrivanja je zelo nevarno.« Ob tem navaja primer iz prakse, ko je policist na podlagi pisne zahteve zahteval identifikacijo IP-naslovov za celoten stanovanjski blok. Kar bi mu brez dvoma olajšalo delo, a hkrati nesorazmerno poseglo v komunikacijsko zasebnost velikega števila povsem nedolžnih ljudi.

Policija in Sova naj bi si že večkrat doslej prizadevali za uvrstitev take določbe v zakon, a so jih na ministrstvu redno zavračali. Tokrat so popustili. Usoda zakona je tako v rokah poslancev. Prva obravnava jih predvidoma čaka novembra. In k sreči so bili pravočasno opozorjeni.

V tem primeru se je namreč pokazala izjemno pomembna vloga informacijskega pooblaščenca. Čas, ko je pozornost javnosti osredotočena na usodnejše zadeve, ko je v stanju šoka, je pač zelo primeren za krčenje priznanih pravic in svoboščin. In kaj lahko bi se zgodilo, da bi bila sporna določba po tihem sprejeta. Tako pa je začuda celo poslanska skupina stranke SDS, katere minister je predlagatelj zakona, v torek napovedala, da bo predlagala razmislek o črtanju sporne določbe iz zakona, »da o spoštovanju človekovih pravic oziroma zasebnosti ne bo moglo biti nobenega dvoma«.