Nacistična naključja

Navedel bom nekoliko Celjskih resnic iz mojih neizbrisanih spominov o ljudeh, katere sem zelo dobro poznal kot otrok, kdo so bili in kaj so počeli. Doživel sem ogromno nasilja, terorja, lakote in človeške krvi.

Izviram iz delavske kultivirane družine po očetu vrtnarju in materi šivilji. V ZDA je oče pisaril v mesečno družinsko revijo ČAS, izhajajočo v Clevelandu.

Kot družina, ljubiteljica slovenske knjige, sta dobila starša v dar neke stare gospe še pred mojim rojstvom dvokrilno omaro s policami polno knjig iz 19, 18 in 17 stoletja z namenom, da jo bosta ohranila bodočim rodovom. A žal njena želja se ni izpolnila. Zgorela je pred Celjskim kulturbund centrom, kot na tisoče preostalih knjig slovenskih izgnancev. Petokolonaši, kulturbundovci in nemčurji pojoč v slavo Hitlerju in Deutschland, Deutschland naslajajoč ob kresih goreče Slovenske literature.

13. septembra ob 4. uri zjutraj je nekdo razbijal po vratih in kričal. Pripeljal je gestapovca in dva oborožena vojaka. Bil je znanec iz sosednje ulice, Stare Dečkove ceste 4. Zaposlen je bil pri Westnu. V popoldanskem času je paradiral po Gaberju v beli srajci, irhastih hlačah, obut v bele dokolenke z dvema zelenima cofloma na vsaki strani in obut v črne čevlje. Ob aretaciji je nosil črno uniformo, na rokavu svastiko in obut v škornje, a pokrit s kapo z izstopajočim šiltom. Štiričlanska družina je čakala noč za nočjo, kdaj nas bodo odpeljali. Pripravljena smo imeli dva kovčka in očetovo potovalno skrinjo. V njej je bilo 7 slovenskih knjig in ena nezgorelih, tiskana 1773.

Sosedova Anka mam je vse skupaj popeljala na vozičku do dekliške meščanske šole, na kateri se je šolala sestra. Tam nas je predal. Ko nas je bilo dovolj zbranih te noči, naj bi napolnili 12 kamionov s pokritimi ponjavami in bili prepeljani v hleve Rajhemburškega gradu. Po 14 dneh so nas v transportu s 500 osebami odpeljali v ustaško taborišče Slavonsko Požego. Tako navaja Franc Šetinc v knjigi »izgnanci«. Po prvem oktobru so bili vsi transporti usmerjeni v Nemčijo. Bili smo razseljeni od Srbije do Šlezije po vseh mogočih in nemogočih taboriščih, samo iz hlevov nas je odšlo več kot 65. 000.

V Gaberjah smo imeli svoj otroški vrtec na Stari Dečkovi cesti št. 1. Bil je oddaljen od zidu Gaberske vojašnice še ne 40 m. Obsegal je dva prostora v pritličju za deklice, in enaka prostora v nadstropju s popolnim pogledom na vojaško polkovno dvorišče.

Po okupaciji Celja so se po mestu pojavili veliki plakati nemškega vojaka v popolni bojni opremi v nemškem in slovenskem jeziku. Vabili so simpatizerje in somišljenike, naj se javijo kot prostovoljci v slavno in nepremagljivo slavno nemško armado. In res so se. Bilo jih je na stotine in stotine. Na dvorišču so bili parkirani kamioni z vojaško opremo, dobili so vse razen orožja. Preoblačili so se na dvorišču. Večina se je slekla do golega. Bilo je nepozabno. Dnevno smo videvali ogromno količino goloritnikov in kosmatih visečih pimpekov. Tistih par dni smo videli največjo razstavo zadnjic in penisov. Nepozabno doživetje, nikoli pozabljeno.

26. aprila, ko je nori Hitler tulil z balkona mariborske mestne hiše »naredite mi to deželo spet Nemško«, je v Rajh vključil okupirana slovenska ozemlja. S tem dnem so postali Slovenci vojaški obvezniki. Vsi, ki so do tega dne oblekli vojaško suknjo, so bili prostovoljci. Tako je dejstvo.

Eden od prostovoljcev je pisal očetu v Celje, da je postal časten Nemški vojak in je že toliko napredoval, da je postal vodja straže. Rokopis je ohranjen! Nikoli več se ni pojavil v Celju. Ostal je v Ruskih prostranstvih. Enako mladenič v črni uniformi.

Od doma smo odšli kot štiričlanska družina, a vrnili se trije. Za izdajo ga je mama preklela z naslednjimi besedami: »Prekleta naj bo zemlja, kje trohni in preklete naj bodo kosti, ki v tej zemlji trohne, za vse storjeno gorje in trpljenje.«

Po vrnitvi iz internacije smo fantje, stari 12 ,13 let, vzeli v precep vse celjske pobe, ko so korakali pri Hitlerjugendu. Vsakič smo jih prebili, a njihovi starši se niso mogli nikjer pritožiti. Bili so petokolonaši.

V soboto, 22. septembra, sem popeljal poln avtobus ljudi v naše taborišče. Tam sem imel predavanje mojih nepozabnih neizbrisanih spominov. Kasneje mi je bila podarjena ena od knjig spominov in pričevanj. Ko sem pregledal fotografsko gradivo, sem na strani 362 na veliko presenečenje odkril, da dve osebi prepoznam. V spodnjem delu sedi pisatelj Anton Ingolič, na vrhu slikar Albert Sirk s kozarčkom v roki. V spodnji vrsti levo od Sirka v beli bluzi kratkih rokavov s kratko kravato krog vratu sedi žena Dora. Posnetek je bil narejen v Zaječarju 25. septembra 1941.

—Levin Rodica, Sežana

Mladina, št. 41

Adijo pamet

Beg možganov iz revnih držav k bogatim je že dolgo svetovni problem. Sedaj je tudi naš. Mladi in izobraženi so dolgo grozili in celo kamenjali hudiča v parlamentu, sedaj pa bežijo. Kdor beži, tak se ne bori, se boji in slabo grozi!

Ljudje s splošno razumljivo ekonomijo, da lahko kmet proda le toliko telet, kolikor jih je vzredil, še vedno ne morejo presoditi, ali so zato večje težave tam, od koder zbežijo, ali tam, kamor se možgani po begu zatečejo, saj povsod manjka poštene pameti. Največ šolanih možganov še vedno zbeži čez ocean, kjer pričakujejo zase največ dolarjev, čeprav je tam že iz njihovih bolj ali manj slovitih univerz največ izšolanih ljudi za vsa področja. Tam naj bi v najbolj brezobzirni tekmi uspeli samo najboljši, da pridejo na mesta, kjer se o vsem odloča, s tem pa tudi o usodi našega planeta. Izkazalo pa se je, da tako norih odločitev nikoli ne sprejemajo tam, od koder so zbežali možgani. To nam da misliti.

Kar poglejmo tja, kjer zmečejo vsak mesec milijarde dolarjev iz davkov za vojne na drugih kontinentih, ki so že vnaprej izgubljene, revežem v pesku za nafto in kri ponujajo pa svoje vrednote. Najbogatejša država na svetu je tudi najbolj zadolžena na prebivalca, v največjih bankah so visoko izšolani pridaniči zaradi pohlepa zakuhali najhujšo svetovno krizo, ko so zase grabili prave milijone, drugim so prodajali pa navidezno bogastvo. Najvišji pravni možgani najmočnejšemu predsedniku na svetu ne najdejo rešitve, da bi razpustil zloglasni zapor za nedolžne, zato zapornike prodajajo drugim državam za umazane usluge. Na njihovih univerzah najdemo profesorje in raziskovalce, ki nasprotujejo darvinizmu in zagovarjajo kreacionizem. Kako je to mogoče? Kakšni so vsi domači in vsi tuji možgani, ki so tam priplezali na take položaje? Očitno so to predvsem neodgovorni, bolni in pokvarjeni možgani..In taki so našim za zgled!

Tudi pri nas hitijo pokvarjeni možgani predvsem tja, kamor se steka državni denar, odločali naj bi pa strokovno in pošteno, vendar ravnajo pogosto narobe in sprevrženo, pač podobno kot je to za velikim oceanom. Nauk vsega tega je, da za mir in srečo ljudi na tem svetu niso v politiki dovolj samo šolani možgani, pač pa pošteni ljudje, ki mislijo in delajo predvsem za dobro države ter za tiste, ki ne morejo nikamor ubežati pred pokvarjenimi možgani.

Vsakega našega mladega in šolanega človeka je škoda, če je za vedno izgubljen v širnem svetu. Tam si sicer obetajo za svoje znanje in delo hitro pot do denarja, vendar je to tudi beg pred odgovornostjo, je beg pred napori ter pred tveganji, če bi se doma uprli proti krivicam, ponižanju in norostim v naši družbi.