Obsojena znanost

Prejšnji teden sta Italijo in svet presenetili dve odločitvi italijanskih sodišč. Prva je bila razsodba, s katero je sodišče pritrdilo poslovnežu, da je tumor v glavi dobil zaradi pretirane uporabe mobilnega telefona. Druga je bila obsodba kazenskega sodišča v L’Aquili, ki je sedmim uglednim seizmologom prisodilo večletno zaporno kazen, ker niso pravilno napovedali potresa, v katerem je leta 2009 umrlo okoli 300 ljudi. Primera zbujata ogorčenje in skrb znanstvene stroke, saj se je sodišče pri sodbah opiralo na nerešena znanstvena vprašanja, glede katerih še ni konsenza in na katera še nimamo dokončnih znanstvenih odgovorov.

V primeru seizmologov se je glavni očitek tožilstva nanašal na poročila in izjave, ki so jih ti dajali teden pred potresom, med katerim se je mesto spremenilo v ruševine, več deset tisoč ljudi pa je ostalo brez domov. Pred uničujočim potresom je bilo več manjših potresov, ki so jih nekateri strokovnjaki označili za dobre, saj so omogočili sproščanje energije in bi lahko zmanjšali nevarnost večjega potresnega sunka. S tem naj bi strokovnjaki zavajali in neupravičeno pomirili prebivalce mesta, tako da so ti brezskrbno ostali doma, je trdilo tožilstvo, ki se je sicer strinjalo, da potresov ni mogoče z gotovostjo napovedati. Mogoče pa je sprejeti preventivne ukrepe, teh pa tokrat niso sprejeli, je še trdilo.

Univerzitetni profesor zemeljske fizike in generalni sekretar Mednarodnega združenja za seizmologijo in fiziko notranjosti Zemlje (IASPE) Peter Suhadolc pravi, da je obsodba razburila vse seizmologe. »Odločitve italijanskega sodišča so seveda legitimne, vsekakor pa je po mojem mnenju ta obsodba neposrečena, nepotrebna in velika napaka. Vsi znanstveniki, ne le seizmologi, so zaradi nje presenečeni in močno zaskrbljeni. Seizmološka literatura si je edina, da je kratkoročna zanesljiva napoved potresov nemogoča.« Kot še pravi Suhadolc, »potres ni tisti, ki ubija, temveč ubijajo slabo grajene stavbe«.

Ko je bila leta 2010 prvič vložena obtožnica proti seizmologom, se jim je v bran postavilo več kot 5000 znanstvenikov. Sedaj pa je po izreku sodbe z mesta vodje italijanske agencije za preprečevanje katastrof protestno odstopil Luciano Maiani, sicer svetovno priznani fizik, med drugim direktor raziskovalnega centra v Cernu med leti 1999 in 2003. Znanstveniki lahko ponudijo neprirejene informacije o svojih raziskavah, lahko govorijo tudi o pomanjkljivostih posameznega rezultata, ne more pa sodišče zahtevati nedvoumnih ugotovitev, če te še niso mogoče, pravi Suhadolc in opozarja: »Obsodba v Aquili je obsodba vsega znanstvenega sveta in znanstvenega pristopa. Žal obsodba pomeni, da bo odslej znanstveni svet še previdnejši v svojih izjavah za javnost in da se bo branil sodelovanja v različnih komisijah, saj tvega, da bo obsojen za to, česar ne more povedati. Znanstveniki moramo imeti možnost svobodnega izražanja in se pri tem ne čutiti kot možni grešni kozli pravosodnega sistema.«

Drug primer nepričakovane sodne odločitve se nanaša na poslovneža Innocenta Marcolinija, ki je na pravdnem sodišču dobil odškodninsko tožbo proti zavarovalnici, ki mu ni priznala odškodnine zaradi tumorja pri levem ušesu. Ta naj bi bil po Marcolinijevem mnenju posledica 12-letne uporabe mobitela v službene namene, tudi po šest ur na dan. Zavarovalnica se je branila z mnenjem Svetovne zdravstvene organizacije, da za zdaj še ni dovolj dokazov, da bi nastanek tumorjev lahko pripisovali uporabi mobitela. S tem soglaša tudi strokovnjak z Onkološkega inštituta v Ljubljani profesor dr. Gregor Serša. Kot pravi, na podlagi predkliničnih in kliničnih raziskav poročajo o nasprotujočih si izsledkih o škodljivosti sevanja mobitelov, sodišče pa je pri odločitvi upoštevalo raziskavo, ki jo kasnejše raziskave niso potrdile. Kakovostnih temeljnih predkliničnih raziskav, ki bi dokazale možnost nastanka maligno spremenjenih celic ali nastanka tumorjev zaradi mobitelov, ni, poudarja. »Moje prepričanje je, da mobilni telefoni nimajo podobnega učinka kot ionizirajoče sevanje (rentgen, jedrsko sevanje, op. p.), torej ne povzročajo sprememb v genih, ki bi vodile v maligno transformacijo celic. Če obstajajo učinki na genski zapis, pa so verjetno epigenetski in se izražajo šele v dednem materialu. To pa je znanstveno dosti težje dokazati,« še pravi.