Kulturna revolucija

Ko je računalničar in gradbenik dr. Žiga Turk postal minister za izobraževanje, znanost, kulturo in šport, se ga je hitro prijel vzdevek, da je »super minister«. Turk je res »super« po različnosti področij, ki naj bi jih obvladoval njegov ministrski resor, tu pa se njegova supermoč konča. Je minister, ki so ga v tej vladi največkrat pozvali k odstopu, deležen je bil največ peticij, največ žvižgov in pokašljevanj, doživel je stavko, nekaj protestov, tudi zaradi njega je zagorel kontrabas. Turk pravi, da je lahka tarča, ker vodi težak in nepriljubljen resor, zaradi napovedanega varčevanja mu je hudo, je »osebno prizadet«, on in njegovi sodelavci. A vztraja. Ne misli protestno odstopiti, in kar je najpomembneje, zagovarja varčevalne posege, namenjene njegovemu superministrstvu. Svojo prizadetost neprepričljivo hlini, če se res ne bi strinjal z varčevanjem, bi odšel. Nazaj na javno univerzo, kjer ga čaka pisarna.

Turkovo varčevanje, kakršno je predlagano v novem proračunu za leto 2013, predvideva, da se bodo sredstva za plače v osnovnih in srednjih šolah v letu 2013 znižala še za 10 odstotkov glede na drugo polletje leta 2012, javni zavodi s področja kulture bodo dobili 17 odstotkov manj kot leta 2011, prizadeti bosta področji znanosti in visokega šolstva. Kot pravi minister, se bodo tako čez palec »stroški dela glede na realizacijo leta 2011 znižali za 15 odstotkov«.

Kaj to pomeni konkretno? Vzemimo za primer neko srednje veliko slovensko knjižnico. Če bo predlagano varčevanje sprejeto, bodo morali knjižnico zapustiti štirje zaposleni, to je petina vseh. Posledično pa bo manj prireditev, manj programa, morda bo knjižnica odprta krajši čas. »Najhuje pa je, da potem minister nam prepusti, da odpuščamo ljudi, ki delajo dobro in za katere ni nobene potrebe, da bi jih morali poslati na ulico. Obstaja seveda še ena možnost, da si kolektivno in solidarno znižamo plače,« pravi direktor takšne knjižnice. Vlada pa predlaga še nekaj drugega, direktorji javnih zavodov naj bi bili osebno odgovorni, če z manjšimi sredstvi ne bodo poslovali pozitivno, pa četudi so nekatere njihove dejavnosti zakonsko predpisane. Kako naj sedaj lokalna knjižnica z manj ljudi in manjšimi sredstvi deluje vsaj enako, če ne celo bolje kot prej, hkrati pa mora pod grožnjo krivdne odgovornosti poslovati pozitivno?

Žiga Turk je prepričan, da se vse to da. Da je mogoče z manj delati več. Morda se ne moti, a velik del vladnega proračunskega varčevanja se bo zgodil na njegovem ministrstvu, ki je pristojno za področja, ki naj bi ustvarjala pogoje za dodano vrednost. Šolstvo izobražuje populacijo, znanost izumlja nove rešitve, kultura prispeva k pestrosti življenja, in četudi tega minister ne razume, posredno prispeva k povečanju proračunskih prilivov. Zaradi varčevanja bo tovrstne kulturne produkcije manj, manj bo tudi turistov in drugih, ki iščejo kulturne dobrine. V Cankarjevem domu recimo že razmišljajo in preračunavajo, kako bodo zaradi varčevanja krčili program v letu 2013.

Popolno nerazumevanje

A minister vseeno vztraja. Na opozorila, da krči brez premisleka, in na strokovne presoje o tem, kakšni bodo rezultati vsesplošnega varčevanja, odgovarja z arogantnimi tviti in izjavami, ki kažejo, da se kulture in njenega družbenega pomena ne zaveda. Turk v kulturi namreč nikoli ni počel kaj resnega, ne obiskuje kulturnih prireditev in odkritosrčno priznava, da jih včasih ne razume. Tako je za lansko proslavo ob dnevu državnosti – torej ne tisto, prozaično, folkloristično, ki jo je ustvarila Janševa vlada, ampak za tisto leto dni prej – zapisal: »Dopuščam možnost, da ne razumem visoke umetniške vrednosti. Itak umetnost menda smejo razumeti samo še umetniki, morda kritiki. In če je zadeva tako kvalitetna, ali lahko pričakujem, da jo bodo ponavljali v Stožicah in pobirali vstopnino?« Turkova izjava predpostavlja, da naj bi bile kakovostne samo tiste umetniške stvaritve, ki polnijo velike dvorane in ki prinašajo denar.

Da kultura za ministra nima dovolj velike vrednosti, da je strošek, se mu je zareklo tudi na nedavnem govoru ob otvoritvi Borštnikovega srečanja, ko je dejal, da »kultura h gospodarskemu okrevanju ne more dati davkov, prihodkov in denarja, lahko pa navduši s svojo ustvarjalnostjo«. Gre za poenostavljeno, ekonomistično razumevanje sveta. Razvita kultura in dobra kulturna politika sta pogoja za ustvarjalno in inovativno družbo. Minister za kulturo bi se tega moral zavedati. Na podobno popreproščeni način je kulturo nekoč razumel pozabljeni ekonomist Mićo Mrkaić, eden od prvih agitatorjev neoliberalizma na Slovenskem, ki je v času prve Janševe vlade trdil, da je za smrt rakavih bolnikov kriva kulturniška Metelkova, kvazikulturniki, ki naj bi kradli slovenskemu proračunu in onkološkemu inštitutu. A nekaj je Mrkaićev ekonomski vulgarizem, nekaj drugega pa izjave resornega ministra, ki bi moral v vladni ekipi predstavljati interese kulture.

Sveta pač ni mogoče razumeti samo skozi oči bankovcev. Za tovrstne poglede je pristojen minister za finance, optika ministra za kulturo pa bi morala biti drugačna. Vendar ni. Žiga Turk, zagovornik vitke države, kulturo razume samo kot instrument za varčevanje. Februarja je v predstavitvenem govoru odborom obljubil, da se bo »zavzemal za poseben družbeni status kulture«. Res se zavzema. Danes je kultura zaradi svojega posebnega statusa posebno prizadeta. Kakšna naj bi bila po novem slovenska kultura, dobro ilustrira letošnja proslava ob državnem prazniku. Bila je amaterska in ljudska. Drugačne kulture ne rabimo, kulturniki nergajo, so avtonomni, kritični, nevarni, levi, liberalni. Zato je bolje, da je njihova moč čim manjša in da se utišajo. Madžarski premier Viktor Orbán je, ko je prevzel oblast, zamenjal vodstva gledališč in drugih kulturnih ustanov.

Turk je februarja v predstavitvenem govoru pred parlamentarnim odborom obljubil, da se bo »zavzemal za poseben družbeni status kulture«. Res se zavzema. Danes je kultura zaradi svojega posebnega statusa posebno prizadeta.

Šola in »drugi mehanizmi«

Povsem identične ugotovitve veljajo pri šolstvu. Tudi tukaj minister razmišlja samo o varčevanju, nič pa ne govori o posledicah, ki ga bo to linearno varčevanje prineslo. Turk, ki je še nedavno kot navdušen neoliberalec razpravljal o tem, da je najbolj pravično, če so učitelji plačani po učinku, kar je že nekaj časa strokovno in politično zavržena predpostavka, je ob izvolitvi v parlamentu obljubil, »da bodo imeli državljani dobro izobraževanje«. Danes, dobrega pol leta kasneje, ni jasno, kako bo to obljubo izpolnil, če pa njegova vlada varčuje na vseh izobraževalnih stopnjah. Znova se razmišlja o povečevanju števila otrok v vrtčevskih oddelkih in o skrajšanju časa, ko sta z otroki v vrtcih skupaj vzgojiteljica in njena pomočnica. Na ravni osnovne šole in srednje šole naj bi se povečala tedenska pedagoška obremenitev učiteljev, na ravni visokega šolstva pa predlagana nova uredba o financiranju predvideva v povprečju 7,5 odstotka manj denarja za visoko šolstvo kot lani. Rektor ljubljanske univerze dr. Stane Pejovnik je ob teh ukrepih resignirano dejal, da je univerzam v Sloveniji za normalno delovanje že v času prejšnje vlade manjkalo 20 milijonov evrov, »namesto obljube o resni razpravi za povečanje sredstev pa so univerzam letos vzeli dodatnih 40 milijonov evrov«.

Na očitke, da vlada varčuje v javnem šolstvu zgolj zato, da bi lahko favorizirala zasebno šolstvo, na ministrstvu radi odgovarjajo, da je kriza pač kriza za vse in da je varčevanja deležno tudi zasebno šolstvo. Stvar ni tako enostavna. Zasebnemu šolstvu lahko finančno pomaga njegov ustanovitelj, hkrati pa dobijo dodaten denar od izrednih študentov. Njihovo število se na ljubljanski univerzi zmanjšuje, vedno več pa jih je na zasebnih fakultetah. Na samostojnih visokošolskih zavodih je bilo tako v lanskem šolskem letu od 10.151 vpisanih študentov kar 5751 izrednih, ki pa za svoj študij plačujejo šolnino.

Podobno kot pri kulturi sta tudi pri šolstvu med temeljnimi problemi zavračanje dialoga. Največji očitek šolskega sindikata ministrstvu je, da vodi politiko izvršenih dejstev. Namesto klasičnega socialnega dialoga s pogajanji, s spremembami kolektivnih pogodb in podobno si je minister izmislil »krizne koordinacije«. Gre za bližnjico, ki jo šolski sindikat zavrača, ministrstvo pa mu neposredno grozi in napoveduje »uvedbo drugih mehanizmov«. Glavna in edina naloga šolske politike ministra Turka je pač samo nižanje stroškov. A naivno bi bilo verjeti, da Žiga Turk ne ve, kaj počne, da le izvršuje, kar mu naroči minister za finance Janez Šušteršič. Minister zagovarja idejo, da so javne šole potratne, učitelji ne delajo veliko in so preveč plačani, kot vsi izobraženci pa nezaupljivi do oblasti. Nedavno jim je tako »svetoval«, da morajo v teh napetih časih strogo ločiti svojo funkcijo od osebnega prepričanja. Na predvečer napovedi demonstracij je izjavil, »da politiki težijo k širjenju kroga podpornikov in pogosto izkoriščajo dobro vero ljudi za lastne interese. Naloge vseh, ki delamo v šolstvu, je, da se temu izogibamo, pa da se še dosledneje izogibamo v časih, ko bi lahko na nas padli očitki pristranskosti.«

Priročen odgovor ministra Turka na vse očitke je kriza, slovensko šolstvo, ves javni sektor naj bi bila prerazkošna, v času finančne krize pa država ne more živeti prek svojih možnosti. Turk v svojih političnih nastopih vseskozi išče argumente, kako naj to varčevanje upraviči. Najprej je poskušal neuspešno pokazati, da slovenski učitelji delajo premalo, potem je govoril, da naj bi finski učitelji delali več kot slovenski, kar ni res, nova taktika je postalo demoniziranje socialnih partnerjev. A da ne bo nesporazumov, slovensko šolstvo in tudi slovenska kulturna politika bi lahko bila boljša, a ihtavo varčevanje k dvigu kakovosti ne bo prispevalo.

19 % - manj sredstev kot v letu 2011 za javne zavode s področja znanosti
17 % - manj sredstev kot v letu 2011 za javne zavode s področja kulture
16 % - manj sredstev kot v letu 2011 za univerze
10 % - manj sredstev  glede na drugo polovico leta 2012 za srednje in osnovne šole

Kulturna revolucija

Temeljni problem je seveda v tem, da je razmišljanje, kjer je radikalno varčevanje edina alternativa, napačno. Nesorazmerna varčevalna politika finančne krize ne bo rešila. Paul Krugman je v svojem blogu te dni znova opozoril, da je elita še vedno zaslepljena z varčevanjem. »Varčevanje ima tudi kratkoročno zelo majhen vpliv na proračunski primanjkljaj, saj zmanjšani prihodek v proračun izniči prihranke. V dolgoročnem pogledu je takšno varčevanje zagotovo samouničujoče«. Tako ne razmišlja samo neki »socialistični« nobelovec. Celo Mednarodni denarni sklad, branik neoliberalizma, je na letnem srečanju na Japonskem posvaril zlasti Evropo, da pretirana varčevalna strategija v recesiji ni dobra. Na tem srečanju je bil tudi Janez Šušteršič, a opozorilo svojih kolegov je očitno preslišal.

Žiga Turk Krugmana morda ne pozna, ne spremlja finančnih srečanj, a moral bi vedeti, kaj pomeni nesorazmerno varčevanje. Ko je bil spomladi pred podobno dilemo češki minister za šolstvo Josef Dobeš, je (tudi) zaradi napovedanega varčevanja na šolskem področju odstopil. Češka vlada se je potem varčevanju na področju izobraževanja odrekla, odpovedala pa se je tudi spornim visokošolskim reformam.

Kateri so torej pravi razlogi za Turkovo dopuščanje varčevalnih posegov? Njegova želja po ministrovem stolčku? Dobronamernost in neznanje? Preprosto dejstvo, da je najlažje vzeti kulturnikom in šolnikom? Morda vse od naštetega, a pomembnejši razlog je drugje. Je ideološki. Je želja po graditvi druge republike, je želja po resetiranju Slovenije, je želja po kulturni revoluciji. Trije glavni resetatorji, ki so pred dobrim letom in pol pozivali k predčasnim volitvam in prenovi Slovenije, so danes v vladni koaliciji. Gregor Virant sedi v parlamentu in se dela, da ne ve, kako vlada njegova koalicija. Janez Šušteršič, mladostni občudovalec Friedricha Hayeka in njegovega neoliberalizma, je finančni minister. Žiga Turk pa je minister, pri čigar resorju vlada najbolj varčuje.

Razmišljanje o tem, da se za varčevanjem skrivajo samo ekonomski cilji, bi bilo poenostavljanje. Cilji so politični, znižanje moči javnega sektorja, znižanje moči države, povečanje moči kapitala in vloge trga, želja po prenovi slovenske družbe. Napad na javni sektor, na šolstvo in univerze je refleks predmoderne družbe, je širjenje antiintelektualizma, je ustvarjanje razmer, kjer so izobraženci deležni posmeha. Vratolomni sklep se ponuja kar sam od sebe. Morda pa se za osiromašenjem javnega šolstva skrivajo čisto določeni politični motivi? Raziskave javnega mnenja nakazujejo, da volivci SDS v povprečju dosegajo nižjo stopnjo izobrazbe. Razlike med strankami niso spektakularne, so pa empirično dokazljive. Ankete so seveda krivične, govorijo o matematičnih povprečjih, a tip politike, politika reda in moči, ki jo vodi vlada Janeza Janše, je gotovo bližja povprečno izobraženemu volivcu kot pa visoko izobraženemu skeptiku.

Pretiravamo? Vidimo strahove, kjer jih ni? Politična želja po preoblikovanju slovenskega narodnega značaja v resnici obstaja. Nekaj takšnega se je v demokratični zgodovini Slovenije že zgodilo. V zaprašenih programskih dokumentih kongresa Slovenske demokratične zveze, ki so nastali jeseni 1991, je mladi Janez Janša zapisal, da se mora celotna slovenska družba pomakniti na desno. Njegovi sopotniki so te teze zavrgli, nekaj pomeni, če stranka zagovarja desne politične ideje, nekaj popolnoma drugega pa je, če kdo načrtuje premike celotne družbe. To je avtoritarno prepričanje. Demokratična politična stranka se ne more zavzemati za spreminjanje narodnega značaja.

A Janša se seveda ni spremenil. Danes razmišlja podobno kot nekoč, Turk, Šušteršič, Virant mu pri tem asistirajo. S spotikanjem javnega šolstva, kulturnikov in vsega javnega sektorja se želi spremeniti narava slovenske družbe. Kdor obvladuje razmišljanje, obvladuje državo. V družbi, kjer se sistematično izpodjedajo uporne točke razmišljanja, je lažje vladati, finančna kriza je samo izgovor za kulturno revolucijo. Izgovor za ustvarjanje družbe, kjer država ne bo podpirala »politično posmehljivih« projektov, družbe, kjer v šolah ne bo predavanj o istospolnosti, družbe, kjer bo kultura voluntaristična in folkloristična, družbe, kjer bo politika določala, kaj je prav in kaj je dovoljeno.