Laž ima visoko ceno

»Ne, da je bila zadolžitev pametna. Bila je nujna,« prodajo dolgoročnih državnih obveznic na ameriškem trgu komentira ekonomist dr. Mojmir Mrak. »Brez tega bi državi že konec letošnjega leta, najpozneje pa v prvih mesecih prihodnjega, zmanjkalo denarja za pokrivanje obveznosti. Likvidnost je zdaj največja težava.«

Vlada prodajo 2,25 milijarde dolarjev desetletnih obveznic z obrestno mero 5,7 odstotka prikazuje kot zgodovinski uspeh, kot izraz zaupanja mednarodne finančne javnosti in potrditev pravilnosti varčevalne usmeritve. Pa gre res za briljantno potezo? Niti ne. Če bi se vlada za prodajo dolgoročnih obveznic odločila že februarja ali marca, bi se zadolžila občutno ceneje, saj je bila tedaj obrestna mera veliko nižja, kot je danes. Logično: bolj ko državi pada bonitetna ocena, bolj se ji draži zadolževanje na mednarodnih finančnih trgih. Eden od razlogov, da je Sloveniji krepko padla boniteta, so nepremišljene in neodgovorne izjave politikov, zlasti predsednika vlade Janeza Janše.

Ekonomist dr. Jože P. Damijan trdi, da se je Slovenija s spornimi izjavami politikov sama spravila v situacijo na robu likvidnostnega zloma, v katerem je bila dejansko prisiljena sprejeti katerokoli še razumno ceno za novo zadolžitev. »To seveda pomeni ne samo, da bi ob manj komunikacijsko nespretnih politikih Slovenija lahko že prej izdala nove obveznice in se izognila nevarnosti nelikvidnosti, ampak tudi, da bi se lahko zadolžila po bistveno nižji ceni. Lahko bi se zadolžila blizu italijanske cene, kar je danes vsaj okrog 1,5-odstotne točke nižje od cene, ki jo je morala plačati Slovenija.« Podobno meni ekonomist in nekdanji minister Mitja Gaspari: »Negativna informacija na negativnem trgu za seboj potegne negativna pričakovanja. Nenadoma smo postali zelo problematična država, čeprav to v resnici nismo. Lani smo opozarjali, da nas bosta padec pokojninske reforme in nepripravljenost socialnih partnerjev k hitrejšemu reagiranju stala. To se je kot visok pritisk počasi širilo, potem pa nenadoma eksplodiralo.« Bolj umirjen je Mrak. Pravi, da stroškov nove zadolžitve še ni mogoče korektno oceniti in da bo za pravo oceno potrebna primerjava s podobnimi izdajami drugih držav v tem času. »Da so stroški precej visoki, smo pa vedeli.«

Da se je država zadolžila zato, da bi lahko konec leta izplačala plače, seveda ne drži.

Zakaj se vlada ni zadolžila v tujini, ko je to bilo še razmeroma poceni? Zato, ker politiki ne bodo nikoli priznali lastne zmote. Janša je prejšnji, Pahorjevi vladi ves čas očital, da se je v letih 2009–2011 brezglavo zadolžila, čeprav je šlo, tako meni ekonomist dr. Jože Mencinger, za malodane neizogibno ekonomsko zakonitost – povezanost med gospodarsko rastjo in primanjkljajem, ter za reševanje problemov, ki so nastali v letih 2005–2008. Janša ni hotel ravnati tako kot Pahor, četudi bi bila pravočasna zadolžitev za državljane cenejša. Treba je vedeti, da se cena referenčne državne obveznice avtomatično odrazi tudi v ceni denarja, ki ga domače banke posojajo podjetjem in prebivalstvu. Dražje ko se v tujini zadolži država, dražji so krediti doma. Ko je postalo jasno, da se Janši račun kljub rezanju javne porabe ne bo izšel, je moral priznati, da je zadolžitev nujna. Lahko bi odkrito priznal: država se mora zadolžiti zaradi pokrivanja tekočega primanjkljaja in financiranja zapadlih obveznosti, saj mora odplačati del glavnic in obresti za to, kar si je izposodila v preteklosti. A namesto tega je raje zavajal in strašil. »Janšev problem je najbrž psihološke narave. Najbolje se počuti v kriznih razmerah, če jih ni, jih ustvari, zato da jih lahko ’rešuje’,« pravi Mencinger. Čeprav se mu zdi zadolžitev pametna, se mu posebno navdušenje nad zadolžitvijo ne zdi potrebno. »Nedvomno bo Janša dokazoval, da je bila izdaja obveznic uspešna zaradi pričakovanih strukturnih reform, slabe banke in holdinga in da bi bila nekajkrat cenejša, če mu opozicija ne bi ’nagajala’.« In res. Janša je v klasični maniri hitrega iskanja krivcev pojasnjeval, da bi bila cena zadolževanja vsaj 20 do 25 odstotkov nižja, če bi pred prodajo obveznic zapisali fiskalno pravilo v ustavo. »To nas ne bi nič stalo, a bi bistveno pocenilo naše zadolževanje, za desetine milijonov. Dodane vrednosti, ki bi jo lahko prispevala opozicija, žal ni bilo,« trdi premier. Pa to res drži? Primer Španije kaže, da ne. Politični vrh Španije se je septembra lani pod hudim pritiskom mednarodnih finančnih trgov odločil, da fiskalno pravilo zapiše v ustavo in tako uvede zgornji limit na strukturni primanjkljaj. In kakšni so bili odzivi na strani pričakovane donosnosti desetletne državne obveznice? Med septembrom in sredino novembra lani se je ta zvišala z nekaj manj kot 5,5 odstotka na nekaj več kot 6,5 odstotka – za več kot odstotno točko! Ne drži torej, da zapis fiskalnega pravila v ustavo kar avtomatično poceni zadolževanje države. Mencinger pravi: »Enako upravičeno kot to, da je za dražjo zadolžitev krivo nagajanje opozicije, bi se dalo trditi, da bi bilo zadolževanje nekajkrat cenejše, če predsednik vlade ne bi strašil z bankrotom Slovenije. Čeprav kupci obveznic najbrž nič ne vedo o naši slabi banki ali nagajanju opozicije. Imajo preveč denarja in očitno se zanašajo, upravičeno ali ne, na ’varovalno’ mrežo Evropske centralne banke.« Naj se vlada še tako treplja po ramenih zaradi samozadovoljstva nad uspešno prodajo obveznic, je treba priznati, da je bilo veliko zanimanje ameriških investitorjev tudi posledica dejstva, da za našimi obveznicami stoji Evropska centralna banka. Brez njenega zaledja bi bilo zanimanje za slovenski dolg precej bolj obskurno.

Zastraševanje in zavajanje javnosti

Janša je kar osem mesecev ob vsaki priložnosti grozil, da bo ob koncu leta zmanjkalo denarja za plače v javnem sektorju. »Zmanjkalo bo lahko denarja za plače učiteljev, policistov, plačilo obresti, socialne transferje, mednarodne članarine,« je izjavil februarja. Enako taktiko je uporabil tik pred prodajo državnih obveznic na ameriškem trgu. »Dobršen del moramo prodati, sicer se nam letošnje leto finančno ne bo čisto izšlo, kar pomeni, da 5. decembra ne bo plač in še kakšnega transferja ne.« Toda če kaj, potem plače nikoli niso bile zares ogrožene. V zadnjih štiridesetih letih se je samo enkrat, še v času bivše Jugoslavije zgodilo, da je zmanjkalo denarja za plače. Letošnja situacija ni bila tako dramatična.

Bodimo konkretnejši: tudi če se Janševa vlada ne bi zadolžila na ameriškem trgu, bi novembra in decembra lahko izplačala plače in bi ji na voljo še kljub temu ostalo skoraj 200 milijonov evrov. Res, da je v teh negotovih časih dvesto milijonov drobiž. A vendarle, denarja ne bi zmanjkalo. Zakaj ne? Zaradi Pahorjeve vlade. Ta se je leta 2009 zadolžila za dve milijardi evrov, zaradi česar je bila pozneje deležna ostrih kritik Janše. Gledano iz današnje perspektive je bila ta Pahorjeva poteza malone preroška, saj se je država zadolžila bistveno ceneje kot danes. Tedaj je bila obrestna mera na slovenske obveznice skoraj za polovico nižja od sedanje, in samo res neumen politik te priložnosti ne bi pograbil. Predvsem pa je ta zaloga denarja tisto, zaradi česar izplačilo letošnjih plač ni bilo nikoli res ogroženo. Brez nove zadolžitve bi šlo sicer tesno, iz proračuna je namreč za plače zaposlenih v državnih organih in javnih zavodih treba na mesec zagotoviti 210 milijonov, vendar bi lahko Janševa vlada v skrajnem primeru plače pokrila tudi tako, da bi vzela del sredstev, ki so v proračunu namenjena investicijam, saj teh zaradi pomanjkanja projektov do konca leta ne bo uspela v celoti porabiti. Noben javni uslužbenec torej ne bi umrl od lakote in ne drži, da je bila uspešna zadolžitev nujna zaradi plač. Ali kot pravi Gaspari: »Te grožnje kažejo na nesposobnost sedanje vlade pri upravljanju javnih financ.« Države se praviloma zadolžujejo iz treh razlogov: zaradi tekočega primanjkljaja proračuna, zapadlih obveznosti iz že obstoječega dolga in tečajnega tveganja – če pride do prevrednotenja, se dolg države in s tem obrestni strošek povečata. »Slovenija se je tokrat zadolžila zato, da bo lahko poravnala zapadle obveznosti na obstoječi dolg, da bo pokrila tekoči primanjkljaj, ki ga bo imela še kar nekaj časa, in zato, da bo stabilizirala bančni sistem. Banke se danes zelo težko zadolžujejo, saj je mednarodni denarni trg tako rekoč zaprt,« pravi Gaspari.

Ekonomistu dr. Ivanu Ribnikarju se zdi strašenje z neizplačilom plač neumna nesramnost. »Kako bi bilo, če bi direktor podjetja ne samo grozil delavcem, ampak se celo postavljal pred njimi, da ne bo plač, če se ne bo mogel zadolžiti? Ali je to skrb delavcev?Ali je zadolževanje države, pa tudi zagotavljanje njene likvidnosti nasploh, skrb upokojencev in državnih uslužbencev?« Da se bo treba zadolžiti, je bilo znano že davno. Zato bi se lahko po mnenju Ribnikarja na to v miru pripravili in izbrali najboljši način in najustreznejši čas. »Že pred več kot enim letom se je vedelo, da se bo boniteta Slovenije zniževala. Še posebej pa so vsi, razen politikov, vedeli, da ne bodo zastonj vse neumnosti, ki so jih ti isti politiki govorili o gospodarstvu in bankah.« Cena zadolžitve se mu zdi zelo visoka, poleg tega pa ni prepričan, da se je bilo nujno zadolžiti v ZDA oziroma nasploh v tujini. Država se lahko zadolži tudi doma, pri finančnih institucijah in pri prebivalstvu. »Če bi doma ponudili prebivalcem tudi za eno odstotno točko nižje obrestne mere, bi lahko brez ’road showa’ prodali vse obveznice – in to evrske in ne dolarske.« Tako bi se izognili strošku za zavarovanje zoper tečajno tveganje. »Mnogi se še spomnijo situacije s švicarskim frankom pred približno dvema letoma. Če se kaj podobnega zgodi z dolarjem, nas bo še zelo bolela glava,« pravi Alenka Bratušek, poslanka Pozitivne Slovenije in bivša direktorica direktorata za proračun na ministrstvu za finance. Čeprav Bratuškova meni, da je zadolžitev države nekaj običajnega, nad zadnjo zadolžitvijo naše države ni navdušena. »Ali se zavedamo, kaj pomeni skoraj šestodstotna obrestna mera? Samo za obresti za ta novi paket dolga bomo na leto odšteli okoli 135 milijonov dolarjev. Če upoštevamo, da vlada v predlogu proračuna za leto 2013 za večje infrastrukturne investicije namenja okoli 188 milijonov evrov, vemo, o kakšnih resnih zneskih govorimo.« Pravi pa še: »O možnosti neuspeha pri takšni dragi izdaji obveznic je skoraj nemogoče govoriti. O tem priča izjemno zanimanje za naše obveznice. Investitorji so za praktično popolnoma varno državno obveznico Slovenije dobili večji donos, kot če bi kupili npr. državni dolg Hrvaške, Španije, Italije in celo Nigerije. Govoriti o uspehu je neverjetni cinizem.« Podobno pikro je prodajo naših obveznic komentiral Financial Times: »Slovenija je kot država z evrom razveselila investitorje, ki vlagajo v trge v razvoju – z donosom, ki je višji od donosa za dolarske obveznice Nigerije ali Zambije.«

Slovenija se je sama pripeljala v situacijo na robu likvidnosti, ker so politiki predvsem s spornimi izjavami vznemirili finančne trge, pravi ekonomist Jože P. Damijan.

Gaspari meni, da je bila odločitev za prodajo slovenskih obveznic na ameriškem trgu logična. Zadolžitev pri domačih bankah bi bila skrajno tvegana, zadolžitev pri vlagateljih na evropskem trgu pa nerealna. »Domačim bankam za zdaj še ni treba delati rezervacij na državne papirje Slovenije. Če pa bi nam bonitetna ocena dodatno padla, če bi nam padla na ničvredno, bi banke to morale početi. Preveliko obremenjevanje domačih bank z dolgom države ni pametno. NLB se je vse bolj zapletala v tveganje, saj je državi nedavno posodila dvesto milijonov.« Trenutno je likvidnost v ZDA velika. »Investitorji iz različnih razlogov nočejo vlagati v delnice. Tako jim ostaja denar, ki ga zdaj vlagajo v državne obveznice – te namreč ob donosu, ta v primeru Slovenije sploh ni slab, še vedno ocenjujejo kot dokaj varno naložbo. V Evropi je sicer še vedno nekaj povpraševanja po državnih obveznicah, vendar smo tu informacijsko bližje tistim, ki nas gledajo, in je zato vtis o nas slabši kot v oddaljeni Ameriki,« pravi Gaspari.

Vlada je v vrsti slabih mesecev ujela pravi trenutek, kajti pred tremi meseci bi se v tujini zadolžila dražje kot sedaj, čez tri mesece pa morda tudi, meni Mrak. Treba je vedeti, da zadolževanje držav ni nekaj neobičajnega, zadolžujejo se vse države, vprašanje je samo, kako ugodna ali neugodna je cena njihove zadolžitve.

Vlada bi morala od tu naprej razmišljati, kako bo drag dolg čim prej in v čim večji meri refinancirala z novim, cenejšim. »Tako kot leta 1996, ko smo z novim, cenejšim dolgom poplačali starega, dražjega. Država mora doseči, da bo povprečni strošek čim nižji,« pravi Gaspari. In kako naj refinancira drag dolg? Prek Evropske centralne banke ne bo šlo, saj ta državam posoja denar izključno za projekte in ne za krpanje proračunske luknje. Lahko bi se obrnili na ESM, torej na stalni evropski mehanizem za stabilnost evra. Toda, opozarja Mrak, to bi pomenilo prošnjo za zunanjo finančno pomoč, v zameno za katero bi ESM postavil ostre pogoje, temu pa se naša vlada skuša na vsak način izogniti.

Janšev problem je najbrž psihološke narave. Najbolje se počuti v kriznih razmerah, če jih ni, jih ustvari, da jih lahko ’rešuje’, je oster ekonomist Jože Mencinger.

Neizrečeno in namerno zamolčano

Najhujše preizkušnje Slovenijo šele čakajo, in sicer že v prihodnjih dveh letih, ko bo treba odplačati velik del že obstoječega dolga. »Država se bo morala še kar nekaj let zadolževati, čeprav nas je Janez Janša takoj po prevzemu funkcije prepričeval, da je zadolževanja konec. To preprosto ne more biti res, ker se mora Slovenija, dokler ne bomo ustvarjali proračunskih presežkov, na novo zadolževati tudi za odplačilo starih dolgov,« opozarja Bratuškova. Samo plačilo obresti na obstoječi dolg do domačih finančnih institucij in tujine nas letos stane 640 milijonov evrov, v prihodnjem letu pa kar 750 milijonov evrov. Prav zato je tako pomembna bonitetna ocena države. Nižja ko je, dražje je odplačilo zapadlih obveznosti. Nadaljnjemu zadolževanju bi se lahko izognili, če bi bila situacija stabilna in bi imeli dovolj visoko gospodarsko rast, da bi iz socialnih prispevkov in davkov pokrivali vse tekoče obveznosti. Toda situacija ni stabilna, vlada pa jo z varčevalnimi ukrepi še dodatno poslabšuje. Finančni minister Janez Šušteršič računa, da naj bi morda že letos, vsekakor pa v prihodnjem letu, primanjkljaj spravili pod tri odstotke BDP-ja, kar je glede na predvidene prilive in obveznosti, ki bodo zapadle v prihodnjem letu, nerealno. S politiko naglega in drastičnega varčevanja tega cilja preprosto ni mogoče doseči! Mednarodni denarni sklad, institucija, ki je javnosti znana kot apologet prostega trga in dereguliranega gospodarstva, je pred kratkim že drugič opozoril na nevarnost slepe fiskalne konsolidacije. Dolgo časa je veljala formula, po kateri enoodstotni fiskalni rez BDP-ja pomeni padec gospodarske aktivnosti v višini pol odstotka. Ko pa je sklad primerjal prejšnje gospodarske napovedi z realnimi izidi, je ugotovil, da so ti učinki dvakrat in celo trikrat višji! Če se je celo Mednarodni denarni sklad posul s pepelom in priznal zmoto, ali ne bi bil že čas, da to stori tudi slovenska vlada?