Adijo pamet

Beg možganov iz revnih držav k bogatim je že dolgo svetovni problem. Sedaj je tudi naš. Mladi in izobraženi so dolgo grozili in celo kamenjali hudiča v parlamentu, sedaj pa bežijo. Kdor beži, tak se ne bori, se boji in slabo grozi!

Ljudje s splošno razumljivo ekonomijo, da lahko kmet proda le toliko telet, kolikor jih je vzredil, še vedno ne morejo presoditi, ali so zato večje težave tam, od koder zbežijo, ali tam, kamor se možgani po begu zatečejo, saj povsod manjka poštene pameti. Največ šolanih možganov še vedno zbeži čez ocean, kjer pričakujejo zase največ dolarjev, čeprav je tam že iz njihovih bolj ali manj slovitih univerz največ izšolanih ljudi za vsa področja. Tam naj bi v najbolj brezobzirni tekmi uspeli samo najboljši, da pridejo na mesta, kjer se o vsem odloča, s tem pa tudi o usodi našega planeta. Izkazalo pa se je, da tako norih odločitev nikoli ne sprejemajo tam, od koder so zbežali možgani. To nam da misliti.

Kar poglejmo tja, kjer zmečejo vsak mesec milijarde dolarjev iz davkov za vojne na drugih kontinentih, ki so že vnaprej izgubljene, revežem v pesku za nafto in kri ponujajo pa svoje vrednote. Najbogatejša država na svetu je tudi najbolj zadolžena na prebivalca, v največjih bankah so visoko izšolani pridaniči zaradi pohlepa zakuhali najhujšo svetovno krizo, ko so zase grabili prave milijone, drugim so prodajali pa navidezno bogastvo. Najvišji pravni možgani najmočnejšemu predsedniku na svetu ne najdejo rešitve, da bi razpustil zloglasni zapor za nedolžne, zato zapornike prodajajo drugim državam za umazane usluge. Na njihovih univerzah najdemo profesorje in raziskovalce, ki nasprotujejo darvinizmu in zagovarjajo kreacionizem. Kako je to mogoče? Kakšni so vsi domači in vsi tuji možgani, ki so tam priplezali na take položaje? Očitno so to predvsem neodgovorni, bolni in pokvarjeni možgani. In taki so našim za zgled!

Tudi pri nas hitijo pokvarjeni možgani predvsem tja, kamor se steka državni denar, odločali naj bi pa strokovno in pošteno, vendar ravnajo pogosto narobe in sprevrženo, pač podobno kot je to za velikim oceanom. Nauk vsega tega je, da za mir in srečo ljudi na tem svetu niso v politiki dovolj samo šolani možgani, pač pa pošteni ljudje, ki mislijo in delajo predvsem za dobro države ter za tiste, ki ne morejo nikamor ubežati pred pokvarjenimi možgani.

Vsakega našega mladega in šolanega človeka je škoda, če je za vedno izgubljen v širnem svetu. Tam si sicer obetajo za svoje znanje in delo hitro pot do denarja, vendar je to tudi beg pred odgovornostjo, je beg pred napori ter pred tveganji, če bi se doma uprli proti krivicam, ponižanju in norostim v naši družbi.