Kam gremo?

Znanstveniki in intelektualci že dolgo niso več pridno tiho, zatopljeni v svoje raziskave. Vse bolj se tudi javno združujejo in opozarjajo na nazadovanje, ki ga lahko prinese odrekanje razvoju v znanosti.

Petdeset Nobelovih nagrajencev in prejemnikov Fieldsove medalje je sestavilo peticijo, s katero želijo predsednike vlad in držav EU opozoriti na nujnost podpore znanosti. Politični vrh Evrope bo 22. in 23. novembra odločal o proračunu EU za obdobje od 2014 do 2020. Strah, da ta znanosti ne bo naklonjen, je vse večji. Evropski parlament je v sklopu strategije rasti do leta 2020 predlagal, da se znanosti nameni sto milijard evrov, po mnenju evropske komisije pa bi bilo še vzdržnih 80 milijard. Številni znanstveniki se bojijo, da se bodo evropski voditelji odločili za še nižji znesek.

Eden prvih podpisnikov peticije, nekdanji direktor Instituta Jožef Stefan, biokemik dr. Vito Turk, pravi, da bo imelo kakršnokoli znižanje usodne posledice ne le za evropsko gospodarstvo, pač pa tudi za vsesplošni družbenoekonomski razvoj evropske skupnosti. »Hiter razvoj novih ekonomij, pri čemer prednjačijo Kitajska, Brazilija, Indija, Rusija in Južna Afrika, je posledica izjemnih vlaganj v bazične raziskave, ki so temelj inovacij, hitre gospodarske rasti in ob podcenjeni delovni sili gospodarske uspešnosti na globalnem trgu,« pravi in opozarja, da beg možganov, ki že poteka, za EU pomeni neposredno izgubo in pripomore k še večji uspešnosti tekmecev.

Podobno dekan Ekonomske fakultete dr. Dušan Mramor, ravno tako podpisnik peticije, poudarja, da je ključna konkurenčna prednost Evrope lahko samo v znanju, če želi ohraniti visoko stopnjo razvitosti. Varčevanje oziroma zmanjševanje sredstev na tem področju je zmanjševanje možnosti sedanje mlade generacije za dostojno prihodnost, še več, zaradi staranja prebivalstva to pomeni tudi veliko nevarnost večjega obsega revščine med starejšo populacijo, dodaja.

V Sloveniji se znanosti godi še slabše kot drugod v Evropi, ne glede na opozorila, ki se vrstijo drugo za drugim. Kmalu po spomladanskih napovedih o rezih v znanost in visokem šolstvu so slovenski raziskovalci vladi poslali opozorilno peticijo z več kot tisoč podpisi. Septembra so vodstva znanstvenih svetov Instituta Jožef Stefan, Kemijskega inštituta in Nacionalnega inštituta za biologijo izrazila pričakovanje, »da bo slovenski znanosti v nadaljnjih korakih za zagon slovenske družbe znova pripadla ustrezna vloga«.

Učinek? Ga ni. V predlogu proračuna za leto 2013 lahko javni zavodi s področja znanosti računajo na 19 odstotkov sredstev manj kot leta 2011 oziroma 8 odstotkov manj kot letos. Še eden izmed podpisnikov evropske peticije, dr. Roman Jerala, vodja laboratorija za biotehnologijo na Kemijskem inštitutu v Ljubljani, pri tem opozarja, da se v zadnjem času v Sloveniji spet širi pogled, »da smo premajhni in da nima smisla, da bi bili ambiciozni. Slovenska znanost je v zadnjem desetletju izjemno napredovala, vendar tega ne bi dosegli brez samozavesti, da lahko posegamo v svetovni vrh, s čimer lahko hkrati pripomoremo k uspehu slovenskega gospodarstva.« Tudi zato sociolog dr. Niko Toš meni, da ima evropski poziv pri nas še posebno težo: »Udar po slovenski univerzi pomeni vrednotni obrat v predmoderno družbo, obrat k partikularnemu, lokalnemu. Ta udar je podložen z ukrepi, ki razkrajajo solidarnostne temelje sodobne socialne države. In taka država po svojem bistvu ne more biti demokratična.«

Peticijo je podpisalo že več kot sto tisoč znanstvenikov iz Evrope, med njimi več kot 800 slovenskih.