An, ban, …

Danilo Türk je imel leta 2007 na predsedniških volitvah srečo. Zmagal je po naključju, lahko bi se obrnilo drugače. V prvem krogu volitev je bilo med njim in nekdanjim guvernerjem Banke Slovenije Mitjem Gasparijem manj kot 4000 glasov razlike. Türk je potem v drugem krogu volitev brez večjih težav porazil Lojzeta Peterleta, enako bi lahko storil tudi Gaspari. Kontekst volitev leta 2007 je bil namreč takšen, da so ljudje volili proti prvi Janševi vladi.

Janša je takoj po izgubljenih volitvah dejal, »da so izidi predsedniških volitev slabi, razmere, ki so privedle do njih, pa skrb vzbujajoče«. Po porazu je izostril svojo politiko, sklical je izredno sejo parlamenta, iskal zaupnico, pospešil lov na tajkune. Bilo je prepozno. Politični pomen takratne Türkove zmage je bil enostaven. Na predsedniških volitvah je zmagala vladi nenaklonjena opcija. Türkova prva zmaga pa je napovedala Janšev poraz na prihajajočih parlamentarnih volitvah.

Današnji politični kontekst predsedniških volitev je drugačen od tistega iz leta 2007. Takrat je država cvetela, danes je v gospodarski krizi. Leta 2007 so iz razpadajoče LDS vznikale nove alternative, danes se Pozitivna Slovenija mukoma uči osnov politične obrti. Na volitvah leta 2007 so se spopadli kandidati, ki še niso bili predsedniki, na letošnjih je eden od njih to funkcijo že opravljal. So torej razlike, a tudi podobnosti. Obakrat je v času predsedniških volitev premier Janez Janša. Leta 2007 je imela njegova vlada zelo nizko javnomnenjsko podporo, zdaj ima še nižjo. Je torej treba letošnje volitve znova razumeti skozi prizmo obračuna s politiko Janeza Janše?

Razumevanje, da bi moral predsednik republike v času krize, ali pa tudi zunaj nje, podpirati izvršno vejo oblasti, je globoko nedemokratična. »Republika ni samo ena politična opcija,« bi dejal dr. France Bučar.

Politikov in volitev seveda nikoli ne moreš spraviti iz časa, konteksta, v katerih nastopajo. Ta določata vsebino in premislek volivcev. Res so pomembni tudi osebnost kandidatov, predvolilni nastopi, izkušnje, politični kapital, a aktualni politični trenutek vedno zaznamuje izid volitev. Tako kot ga je v Španiji, kjer so bile parlamentarne volitve leta 2004 neposredno po terorističnem napadu v podzemni železnici. Takrat je presenetljivo zmagal socialist Zapatero.

Danes sta v Sloveniji pomembni dve stvari. Prepričevanje javnosti o nujnosti in vsebini reform ter razumevanje temeljnih postulatov demokracije, samoomejevanja politike, spoštovanja pravne države. Soočenje s krizo in spoštovanje demokracije sta temeljni vprašanji, na podlagi katerih lahko vrednotimo letošnje kandidate. Presenetljivo sta ti dve vprašanji povezani bolj, kot se zdi na prvi pogled.

Jaz in naša vlada

Med vsemi tremi kandidati Milan Zver najbolj nekompromisno podpira vlado Janeza Janše. Njegova politična filozofija je enostavna, danes, ko smo v krizi, mora politika stopiti skupaj in podpreti vlado v njenih reformnih prizadevanjih. Zato je za Zvera zahteva opozicije za razpis referendumov »napad na suvereno in samostojno državo«, povezana naj bi bila z nasprotniki osamosvojitve. Zver zagovarja logiko, kdor je za referendum, mu je vseeno za Slovenijo, kdor ne podpira vlade Janeza Janše, je politična motnja. Tako Zver ne govori samo o opoziciji, pač pa tudi o koalicijskih partnerjih in Gregorju Virantu. Zvera ne zanima vsebina reform ali zakonov, do njih se opredeljuje glede na to, kdo je njihov predlagatelj. Ko ga je voditeljica na predvolilnem soočenju na POP TV vprašala, kakšno napako je naredila Janševa vlada, se ni mogel spomniti ničesar. »Nobene nimam v mislih,« je dejal. »Če bi mi delegirali to vprašanje prej, bi se morda pripravil na to.« Izjava, ki je za modrega državnika, kakršen naj bi bil predsednik republike, nekaj nedojemljivega.

Na prvi pogled bi lahko enako, samo z drugim predznakom, trdili za Danila Türka. V zadnjih mesecih je postal kritik vlade, opozarja na njeno nizko javnomnenjsko podporo, nasprotuje vpisu fiskalnega pravila v ustavo. Postavljanje enačajev v odnosu do oblasti med Zverom in Türkom pa bi bilo poenostavljanje. Türk vlado javno podpira pri njenem pogajanju s sindikati glede pokojninske reforme in reforme trga dela. Pravi, da je pristop Janševe vlade pri teh dveh pogajanjih dober, boljši od pristopa vlade Boruta Pahorja. »Dajmo pogajalcem priložnost, da se dogovorijo«, »vsi udeleženci so zainteresirani za kompromis«, »prejšnja vlada ni bila dovolj fleksibilna, danes obstaja možnost dogovora«, pravi. Podobne distance do političnega predznaka Milan Zver ni sposoben doseči.

Pri odnosu do vlade in njene politike je še najmanj konsistenten Borut Pahor. Četudi pravi, da so njeni zakoni slabi, sam misli, da je bolje, da o njih ljudje ne odločajo na referendumu. Četudi se vseskozi zavzema za velik kompromis med slovenskimi politiki, pa je zaradi politične samovšečnosti odigral pomembno vlogo pri neuspešni kandidaturi Zorana Jankovića za premiera. Četudi je način njegovega vladanja pripeljal do izrednih volitev, sam sebe razume kot velikega združevalca. In četudi govori o tem, da morajo ljudje sprejemati odgovornost za svoja dejanja in napake, je kljub opozorilom v službo vzel Dimitrija Rupla, ki ima težave s temeljnim razumevanjem demokracije in prava.

Rezultati zmagovalcev volitev v 1. krogu na dosedanjih volitvah:

Milan Kučan
1990
44,4  %

Milan Kučan
1992
63,9  %

Milan Kučan
1997
55,6  %

dr. Janez Drnovšek
2002
44,4 %

dr. Danilo Türk
2007
24,5 %

Pahor Janševe politike nikoli ni poimenoval s pravim imenom. Ne takrat, ko je bil v opoziciji, ne takrat, ko je bil predsednik vlade. Janša je do njega praviloma prijazen, vabil ga je v partnerstva, omenja rdeče sile, ki naj Pahorju ne bi pustile vladati. Tudi v tej predsedniški tekmi SDS in njeni podporniki raje napadajo Türka kot Pahorja. Pahor ni Janšev trojanski konj, kdaj se je z njim tudi razšel, recimo pri arbitražnem sporazumu, a sta se vedno hitro pobotala. Pahor je pač samo politik, ki vodenje države razume kot nalogo, za katero je bil poklican. »Sem najboljši voditelj za to, da speljem Slovence in Slovenijo varno skozi čeri, ki prihajajo,« je trdil še pred dobrim letom dni in izgubil na volitvah. Pri prepričevanju javnosti je, to mu je vendarle treba priznati, uspešen. Še najbolj pri opisovanju razlogov za lanski politični polom. Zanj naj bi bili krivi drugi, neposredno je obtožil nekdanjega ministra za finance Križaniča, ne pa on kot predsednik vlade. Gre za spretno, samovšečno, neiskreno izogibanje odgovornosti. Ali kot je te dni zapisala komentatorka Alenka Unk v enem izmed tvitov: »Bil sem neuspešen in nedorasel svoji funkciji, zato sem idealen za funkcijo predsednika države.«

Omejevanje politične moči

Zakaj je tudi pri teh volitvah bistveno, kakšen je odnos bodočega predsednika republike do kakršnekoli, še posebej do Janševe vlade?

Janševa politika si v Sloveniji znova poskuša podrediti vse družbene podsisteme, šolstvo, kulturo, stroko, gospodarstvo, celo šport, obveščevalne službe, policijo, medije, zgodovino – poskuša si podrediti vse, kar jo omejuje. Janša politiko razume kot igro, kako ostati na oblasti. Ta cilj bo lažje dosegel s koncentracijo politične moči. Pri tem uporablja legitimne in malo manj legitimne metode, zlorablja parlamentarno proceduro, omejuje nadzorne organe, ponižuje sodno vejo oblasti, vlada samovoljno in avtoritarno. V razmerah popačene demokracije so zato bistvenega pomena politične strukture, ki lahko omejujejo vzvode do absolutne oblasti.

Institucija predsednika republike je takšen organ. Predsednik republike je voljen na splošnih volitvah, ima veliko moralno moč, politično težo in vpliv. Predsednik ni samo figura, ki podpisuje zakone, po svoji presoji lahko korigira sistemske napake, ki jih zaznava v slovenski politiki. To je zelo neposredno počel Janez Drnovšek in bil zato kaznovan. »Vlada si ne bo podredila institucije predsednika,« je izjavil, ko ga je omejevala prva Janševa vlada.

Razumevanje, da bi moral predsednik republike v času krize, ali pa tudi zunaj nje, podpirati izvršno vejo oblasti, je globoko nedemokratična. »Republika ni samo ena politična opcija,« pravi dr. France Bučar. Ni nujno, da so vse poteze vlade dobre, da je slaba banka res najboljša rešitev za kreditni krč, da je slovenski holding edina prava pot za prodajo državnega premoženja. Ni nujno, da je višji DDV za tiskane medije rešitev za proračun in da bo nižja RTV-naročnina pomagala gospodinjstvom. Prav je, da predsednik republike opozarja na stvari, za katere misli, da so napačne. Če bi le kimal, ga ne bi potrebovali. Neodvisen predsednik republike omejuje moč političnih strank. V Sloveniji smo že imeli situacijo, ko je predsednik prihajal iz sorodne politične opcije kot premier, a nihče ni monopolizacije oblasti razumel na podoben način, kot jo razume Janša.

Kako bi se v teh dilemah obnašal Zver, ni težko napovedati. Brezkompromisno bi podprl Janšo. V svoji politični karieri se z njim ni niti enkrat javno sprl. Tudi obnašanje Boruta Pahorja je predvidljivo, iskal bi pogovor in kompromis, hkrati pa bi v imenu forme političnega premirja zanemarjal vsebino. To je v dogovarjanju z Janšo storil že velikokrat.

Vlogo predsednika republike definira tudi odnos do izvršne veje oblasti. Türk se pri teh vprašanjih opredeljuje različno, ponekod vlado podpira, ponekod ne, vseskozi poudarja pomen pravne države in dogovarjanja. Sklicevanje na pravno državo ni nekaj, kar bi njegova politična tekmeca pogosto uporabljala.

Protokol in tradicija

Zapisano ne pomeni, da je Danilo Türk idealni predsednik republike. Nasprotno, v svojem mandatu je delal napake. Že na samem začetku, ko je prihajal iz Združenih narodov, ni vedel, ali naj sploh kandidira za predsednika in kdo naj ga pri tem podpre. Snubila sta ga Zbor za Ljubljano in Stane Granda, ki je želel iz njega narediti ljubljanskega župana, vendar je Türk Grando zavrnil.

Tudi kasneje je Türk kot predsednik republike naredil stvari, za katere bi bilo bolje, da bi jih storil drugače. Velike težave je imel z imenovanji ustavnih sodnikov, njegove pobude o spremembah ustave pa v parlamentu niso dobile dovolj visoke politične podpore. Tudi zaradi predsednika republike, a ne samo zaradi njega, je aktualna posadka ustavnega sodišča preveč zadržana pri uporabi svoje moči za zavarovanje človekovih pravic. Türku se pozna, da na začetku svojega političnega udejstvovanja ni bil dovolj seznanjen s slovensko politično folkloro. Slovenska politika ni tako kozmopolitska, kakor si jo je predstavljal. Dolga leta je živel v New Yorku in ni vedel, ali pa mu nihče tega ni povedal, kako bodo v Sloveniji odzvanjale njegove nerodne besede o drugorazrednosti in podelitev odlikovanja Tomažu Ertlu. Prav tako je ravnal politično nespretno, ko je takoj po neuspelih referendumih Pahorjeve vlade začel govoriti o veliki rekonstrukciji vlade ter o predčasnih volitvah. SD, stranka, ki ga je podprla na prvih predsedniških volitvah, mu tega ni oprostila.

V razmerah popačene demokracije so bistvenega pomena politične strukture, ki omejujejo vzvode do absolutne oblasti. Institucija predsednika republike je takšen organ.

Türk ne dela le političnih napak, po značaju je odmaknjen, nekateri bi rekli ohol in sterilen, drugi, da je preveč diplomatski. Prisega na prakso, tradicijo, ne govori rad o svojih čustvih, njegove izjave so premišljene, a ne spektakularne, zato za veliko volivcev dolgočasne. Türk se izogiba konfliktom tudi tam, kjer bi bili potrebni. Predvsem pa je protokolarno zadržan. V svojem mandatu bi se lahko bolj angažiral pri podpori Pahorjevih reform. Lahko bi zahteval umik slovenskih vojakov iz Afganistana, lahko bi bolj neposredno govoril o stranpoteh pretiranega varčevanja in lahko bi bil bolj spreten, ko je januarja za mandatarja neformalno predlagal Marka Voljča, ne da bi imel za ta predlog realno politično podporo. V tisti čas pa vseeno spada ena bolj odločnih in pomembnih Türkovih odločitev. Zaradi načelnih razlogov Janeza Janše ni predlagal za mandatarja. Razlog je jasno povedal, zmotil ga je obtožni predlog v kazenskem postopku zaradi Patrie. Ta poteza je poglobila politične razlike med predsednikom republike in stranko SDS. Türk je seveda vedel, da bodo jeseni predsedniške volitve in da mu ta odločitev takrat ne bo v prid. Vendar kljub temu ni ravnal politično oportuno, pač pa načelno.

An, ban?

Težko je napovedati, kdo bo zmagal. Vprašanje je recimo, kam se bodo letos preselili glasovi Zmaga Jelinčiča, torej skoraj 100.000 tistih, ki so ga podprli pred petimi leti. Bodo sploh šli na volitve? Jih bo prepričal kakšen drug populist? Veliko volivcev ne voli skozi optiko razumske presoje, odločajo se na podlagi osebnih simpatij, antipatij, čustev, slabe in dobre volje, splošnega razpoloženja v javnosti. Potrebna bosta verjetno dva kroga in na končni izid lahko vpliva veliko stvari, drugi krog volitev bo recimo obiskala drugačna volilna populacija kot prvega. V volilnem boju ne odločajo dejstva, pač pa vtis, spektakel, dramatičnost, spretnost pripovedovanja zgodb. Prav lahko se zgodi, da se bo v drugem krogu med Pahorjem in Türkom izostrila razlika med dojemanjem vzrokov za krizo in iskanjem prave poti iz nje. To sicer bistveno, leporečno povezovanje je ponujal že Marjan Podobnik. Predsedniški kandidat bi moral imeti jasnejši pogled na reševanje gospodarske krize in vizijo, kam po njej.

A nekaj zagotovo velja: ni vseeno, koga bodo volivci izvolili.

Če bo predsednik postal Milan Zver, se bo moč Janševe vlade povečala.

Če bo izvoljen Borut Pahor, bo zmagala politika dobrih namenov in slabih rezultatov, izvolili pa ga bodo volivci, ki so ga pred manj kot letom dni vrgli z oblasti. To več pove o volivcih kot pa o Borutu Pahorju.

Če bo izvoljen Danilo Türk, bo to lahko pomenilo samo dvoje. Ali bo Türkova zmaga poglobila politično krizo v Sloveniji ali pa bo vlada Janeza Janše morala po porazu na predsedniških volitvah spremeniti način vladanja. Težko je sicer verjeti, da si vlada želi izrednih političnih razmer.

Naj zapišemo še enkrat, temeljna problema Slovenije sta nezmožnost dialoga različnih političnih struktur o poti iz krize in nedemokratično prisvajanje oblasti. Dober predsednik republike bi moral razlike preseči, ne simbolno, pač pa vsebinsko, in hkrati ves čas jasno in neposredno opozarjati na demokratične zdrse vladajočih. Kdo se temu idealu najbolj približa, ni težko ugotoviti.