Katalonci, Škoti in Flamci bi šli na svoje

Poldrugi milijon prebivalcev najrazvitejše španske province Katalonije je preplavil trge in ulice glavnega mesta Barcelone in z rdeče-rumenimi zastavami in s transparenti o novi državi v Evropi zahteval neodvisnost Katalonije. Katalonci se pritožujejo, da plačujejo največji davek za špansko gospodarsko in socialno krizo, da nimajo kot najbogatejša španska regija skorajda nikakršne možnosti, da bi sami odločali o svoji usodi, ker se bistvene odločitve sprejemajo v Madridu. Sicer pa so prizadevanja Kataloncev za večjo avtonomijo že stara, v času zdajšnje krize in ponovnega »prebujanja narodov« pa so dosegla vrhunec v zahtevi po samostojnosti Katalonije. »Protesti niso navadna poletna vročica.

V Barceloni se je zbrala miroljubna, a velika množica ljudi. Največja napaka bi bila podcenjevati to, kar se je zgodilo … Katalonija ne more več po sedanji poti, ampak mora imeti svoj projekt,« je dejal vodja vladajoče Convergéncia i Unió (Konvergenca in unija) in predsednik regije Artur Mas. Podobno retoriko ubirajo tudi separatistični škotski voditelji v Veliki Britaniji. Pa tudi flamski v Belgiji. Zanimivo. Bogatejše regije v teh treh evropskih državah si želijo odcepitve, vendar hočejo hkrati ostati v Evropski uniji. Pa ne bo šlo zlahka, jim odgovarjajo oblastniki centralnih vlad in predstavniki Evropske unije.

Pa vendar se premika. V Kataloniji je regionalna vlada napovedala referendum, na katerem bodo volivci odločali o samostojnosti, predsednik Mas pa je za 25. november, dve leti pred koncem mandata, napovedal regionalne volitve, ki naj bi bile predigra in preizkus moči za referendum. Vlada v Madridu je zavrnila katalonski referendum kot protiustaven, kajti po španski ustavi bi se za neodvisnost Katalonije morala izreči večina prebivalcev vseh regij v Španiji. Česa takšnega pa ni mogoče pričakovati. »Unilateralna secesija ustavno ni možna,« je jasen zunanji minister Jose Manuel Garcia Margallo.

Z vprašanji, kdo kaj prispeva v nacionalni proračun, se obujajo tudi nacionalni sentimenti, porazi in nesporazumi.

Katalonija je bogata dežela, z visokotehnološkimi podjetji. Prispeva največ davkov v državni proračun in na leto daje od 12 do 16 milijard evrov več, kot dobi za svoje potrebe. Zato bi se Katalonci za začetek zadovoljili že s pristojnostmi, da sami pobirajo davke in nato določen delež teh sredstev nakažejo v Madrid. Takšno ureditev si je pred leti izborila Baskija.

Do samostojnosti Katalonije, tako kot do drugih podobnih poskusov v državah EU, so skeptični tudi v Bruslju. Predsednik evropske komisije Barroso je že opozoril, da bo morala Katalonija, v primeru odcepitve, če želi postati članica EU, skozi trdi proces pogajanj, kajti za nove članice namreč ni več odpustkov in skrajšanih poti. Resnici na ljubo pa je treba dodati, da Katalonija in Škotska, če bi se hoteli kot samostojni državi pridružiti EU, izpolnjujeta večino pogojev in standardov za vstop v EU. Nista Romunija in Bolgarija, ki sta prišli v EU po bližnjici, kar zadeva standarde. Zato katalonski voditelj Mas opozarja Bruselj, da se bo »Evropa morala zamisliti nad novimi okoliščinami in skladno z njimi spremeniti svoje rigidne norme«.

V EU za zdaj nimajo prave rešitve za ravnanje v primeru samostojne Škotske ali Katalonije. Morda se ne nadejajo realnih možnosti za njihovo odcepitev in samostojnost. Toda vladajoča Škotska nacionalna stranka, ki jo vodi Alex Salmond, nekdanji svetovalec Banke Škotske, je v soglasju z britanskim konservativnim premierom Davidom Cameronom, dosegla sporazum o referendumu za samostojno Škotsko, ki bo leta 2014, ob 700. obletnici bitke za neodvisno Škotsko. Tamkajšnji separatisti so prepričani, da bi Škotska, tudi zaradi bogatih nahajališč nafte in plina v njenih morjih, sama boljše živela. Podobna gibanja so tudi v Belgiji, kjer je prejšnji teden Bart de Wever, voditelj Nove flamske zveze in novi župan Antwerpna, po zmagi na lokalnih volitvah sporočil, da bi se severu države, kjer živi nizozemsko flamsko govoreča večina, bolje godilo, če ne bi podpirali revnejšega juga. »Flamci imajo dovolj statusa molzne krave.«

Zdi se, da so glavni razlogi za odcepitvene težnje v teh državah sebično ekonomske narave, ki se osredotočajo na to, kdo kaj prispeva v državne proračune. S koncem krize pa naj bi takšne težnje usahnile. Toda Heather Grabbe, ki je bila pet let politična svetovalka komisarja za širitev, je v New York Timesu opozorila, da se z »vprašanji, kdo kaj prispeva v nacionalni proračun, obujajo tudi nacionalni sentimenti, porazi in nesporazumi. Toda ko pride do krča, ne gre za denar, ampak za nacionalne mite. Ekonomija seveda ima svojo težo, vendar na koncu ljudje glasujejo s srci.«