Miha Krištof, umetnostni kovač

Kovaštvo ima pri nas večstoletno tradicijo. V prvi polovici 20. stoletja je bila kovačija v Kropi na Gorenjskem še dejavna. Pokonci jo je držal kovač in mojster umetnostnega kovaštva Joža Bertoncelj. Danes je v Kropi kovaški muzej, do nedavna so organizirali tudi poletne kovaške delavnice, a pravih mojstrov ni več prav veliko, zato kovaštvo izumira. Uradni dokumenti in etnološka stroka govorijo o tem, da imamo danes v Sloveniji le še enega takšnega mojstra in ta živi v Vinarjah pri Mariboru. To je Miha Krištof.

»Železo se oblikuje z železom, z železnim orodjem, tako kot se diamant brusi z diamantom. Kovač je edini, ki naredi orodje sebi in tudi vsem drugim poklicem, še krojač ne more do igle brez kovača,« zarobi Miha Krištof, ’majster’, ki bi današnji mladini, če bi jo to zanimalo, lahko predal svoje kovaško znanje. Vse svoje življenje je bil prepričan, da ženska nima kaj iskati v kovačnici, no, sedaj pa ima za vajenko gospo profesorico, ki se uči kovanja. Pravi, da nikoli ni skrival znanja, vedno je tistim, željnim učenja, povedal vse, kar zna.

»Na tem ognjišču temperatura doseže do 2000 stopinj Celzija, železo pa grejemo tam do 1150 stopinj. Če je temperatura višja, začne železo goreti, kuje pa se pri 950 stopinjah. Temperaturni interval med 1150 in 950 stopinj je tisti pravi, znotraj teh 200 stopinj se železo kuje in oblikuje. Segreto železo se med kovanjem gasi z vodo, s tem se ohranjata struktura in trdota. Ves čas kovanja ga je treba dogrevati, kovani del daš nazaj na ogenj in paziš na temperaturo. Ob tem moraš biti pozoren na barvo železa, saj se po njej določi, koliko ga popuščaš, da izboljšaš material.« Tako natančno Krištof razlaga osnove kovaštva in razkrije, zakaj so bile kovačnice vedno črne. »Prav zaradi tega, da vidiš odtenek barve razžarjenega železa, mora biti kovačnica temna in črna. Zunaj, na močnem soncu, je težko kovati, ker ne vidiš barve žarečega železa.« V Krištofovi delavnici se poleg dima iz njegove cigarete vije še dim iz peči, ki ga sicer srka napa, a sprošča se tudi žveplo, tako da se nevajeni obiskovalec njegove kovačnice duši in kašlja. A Krištof, korenina z močnimi pljuči, se nasmehne in pripre svoje ostre oči: »Kovač mora biti fizično in duševno zdrav moški, hah, torej popoln moški. Včasih se je govorilo, da so kovači neumni, o ne, obratno, kovač mora biti hudičevo pameten.«

Kovaški poklic opravlja od leta 1966, ko je stopil v delavnico mariborskega kovaškega mojstra Vilka Gadija. »Mojster me je videl delati in rekel, da bi takega vajenca pa imel, takrat sem imel še drugačne načrte, a sem kljub temu privolil in se izučil za kovača.« Mojster Gadi je od svojega vajenca zahteval, da napiše nekakšno diplomsko nalogo. Krištof je začel študirati zgodovino kovaštva, odkrival različne nacionalne šole in se najbolj posvetil nemški leipziški kovaški šoli. Skozi študij je odkril, kako se nacionalni izraz kaže tudi v kovanih mrežah, kateri ornament je italijanski, kateri francoski, španski ... in kako je kovaštvo skozi zgodovino vodilo dialog s sočasnimi umetniškimi slogi. »V kovaštvu je podobno kot v umetnosti – Štajerska in Maribor sta bila pod nemškim vplivom, v Ljubljani se slogi mešajo, Primorska pa je čisto pod italijanskim vplivom.«

Leta 1982 je prejel naziv mojstra umetne obrti. Delal je kovaške izdelke, kot so okenske mreže, ograje, stoli, svečniki, lestenci …, sodeloval pa je tudi s spomeniškim varstvom pri ohranjanju in restavriranju historičnih kovaških elementov na gradovih, palačah in javnih spomenikih. Na primer kovana vrata pri Kužnem znamenju na mariborskem Glavnem trgu so njegovo delo. »Umetniški kovač mora poznati vse elemente, kako se kaj naredi, za to, kako se ti elementi vgradijo v obstoječi objekt, pa je zadolžen projektant.«

Leta 1987 je zmagal na natečaju v Vatikanu za oltarno opremo na grobu sv. Cirila v baziliki sv. Klemena v Rimu. To priznanje je bilo tako visokega mednarodnega pomena, da je odtehtalo diplomo, in Krištof je bil vpisan v razvid samostojnih kulturnih delavcev. Ima dva mojstrska naziva, republiškega, slovenskega, in mednarodnega. Rad se pošali, da se je naziv njegovega poklica spreminjal tako, kot so se spreminjale vlade. »Leta 1988 sem dobil odločbo kulturnega ministrstva, kjer je pisalo – umetnostno kovaštvo za polni delovni čas. V 90. je prišla odločba, da sem mojster za ohranjanje kulturne dediščine, čez nekaj let so me preimenovali v konzervatorja za arhitekturo. Takrat sem se vprašal, pa kaj se ta država sramuje kovača. Kaj poklic kovača več ne obstaja? Brez sape pa sem ostal, ko sem čez leto dobil še četrto odločbo, no, v tej pa je pisalo, da sem preoblikovalec kovin. Ajaj, sem se začel smejati, pa kaj bodo sedaj tudi peka preimenovali v preoblikovalca moke?« Smisel za humor mu daje distanco, da lahko preseže birokratske peripetije, a malo trpkosti je v glasu, ko pripoveduje, koliko mu je država odmerila pokojnine. »Sedaj, ko imam 46 let kovaštva na grbi, bom moral preživeti le s 424 evri na mesec, in ker sem bil v kulturi, nimam benificirane delovne dobe, pa četudi kovačem ta pripada.« Delal je do svojega 60. leta, takrat mu je zdravje popustilo, z vihtenjem težkih kladiv si je »pridelal« izrabljene ramenske sklepe in uničeno hrbtenico. Na ministrstvu za kulturo so ugotovili, da ne more več delati, a mu niso ponudili upokojitve, ampak izbris iz razvida samostojnih kulturnih delavcev. Tako je moral še dve leti težko garati, da se je lahko upokojil, in titula mojstra umetnostnega kovaštva mu ni prav nič pomagala.

Med Krištofove znamenite izdelke, ki so plod njegove domišljije, ustvarjalnosti in kovaške spretnosti, spada tudi križ, ki ga je mesto Maribor podarilo papežu Janezu Pavlu II. ob njegovem obisku leta 1996.

Obdan z vinogradi po inspiracijo ni šel prav daleč: »Šinilo mi je v glavo, da imamo v Mariboru to staro trto, in sem jo vzel za izhodišče, vendar ne tisto z grozdjem in listi; zanimala me je tista spomladi, ko se obreže, takrat je pripravljena na novo rojstvo, tako kot piše v 14. poglavju Janezovega evangelija. Tam so tudi napotki, kako se trto obrezuje!« Na Krištofovem križu je razpeta vinska trta, a na prvi pogled vidiš figuro Kristusa; oko vidi tisto, kar pričakuje, šele ko izostriš pogled, opaziš, da je trta. Tudi noge za mize je koval podobno kot trto. Železno palico je sekal in zvijal. »Kot iz trte zvito in maše brez vina ni!« se spet pošali.

Pravo mojstrstvo pa je razvil v iskanju ustrezne tehnike kovanja in v iskanju prave oblike za vrtnico. Vse od osemnajstega do šestintridesetega leta svojega življenja je sekal železne palice, jih zvijal, tanjšal, iskal pravo mero in pravo barvo razbeljenega železa. Danes skuje vrtnico iz enega samega kosa železa, brez enega samega vara ali kakšnih drugih trikov. »Da sem prišel do te rešitve, sem nabiral znanje 18 let, toliko sem rabil za vrtnico.« En konec železne palice razseka, jo razdeli na šest ali osem listov, jih tanjša in s kladivom oblikuje cvet, ki ga potem včasih zapre nazaj v popek, ali pa pusti cvet odprt. Med prvimi, ki je dobila v dar železno vrtnico, je bila liechtensteinska kneginja Anne Marie. Medtem ko je Krištof v Vaduzu na svoji stojnici kneginji podarjal vrtnico, je knez z njegovim vajencem pil pivo. Njegove kovaške umetnine krasijo stavbe od izraelske Tabhe, judovskega pokopališča v New Yorku in stavb v New Jerseyju vse do Vatikana in seveda po vsej Sloveniji. Lani je sprejel pečatnik mesta Maribor za življenjsko delo, že leta 1998 pa zlato vitico Obrtne zbornice Slovenije.

Zadnjih nekaj let sodeluje z oddelkom za tekstil na Naravoslovnotehniški fakulteti in profesorico Vero Sešlar Založnik. Skupaj s študentkami so naredili že kar nekaj projektov iz železa – svetila, sedala, čipko. Rad ima to sodelovanje, saj skice mladih študirajočih ljudi razodevajo drugačno govorico, posejane so z novimi idejami. Te ga navdihujejo, saj kot pravi, je še vedno preveč obremenjen s standardnimi vzorci, pa četudi je tudi sam »kršil« kovaška pravila in tako letvico kovaških dosežkov potiskal vedno višje.