Zaznamovani

Našo državo pokrivajo kar na dveh tretjinah gozdovi, ki jim ponekod rečejo kar les. Do nedavnega nismo vedeli, zakaj so v prejšnjih časih ljudje rekli tepcem in bedakom vseh vrst, da so taki čez les, gotovo pa to ni letelo na kmečke gospodarje in ne na gozdarje, ker so oboji z gozdovi skrbno gospodarili in jih varovali. Lastništvo gozdov je sedaj razpršeno na skoraj pol milijona lastnikov, ki povečini delajo povsod drugod, samo ne na kmetijah in ne v gozdovih. Vendar sedaj vsaj vemo, kdo je pri nas čez les.

Gozd ni samo les, gozd je življenje! Gozdovi so največji naravni zavezniki življenja, ker uravnavajo podnebje, čistijo vodo in zrak, ohranjajo plodno prst, vzdržujejo vodne izvire in blažijo vremenske skrajnosti. V gozdovih živi tudi večina naših živalskih vrst - od mravlje do medveda in volka ter do divjih prašičev. Zato je lastnik gozda upravičen samo do poseka lesa v taki meri, da je zagotovljena trajnost gozda in njegovih številnih darov, do katerih so upravičena vsa živa bitja na tem planetu, ne pa samo lastnik gozdne parcele, in ne samo človek. Za te širše in javne naloge gozdov pa mora skrbeti mati država, dokler je vsaj še malo pri močeh in pri pameti.

Po zamisli nekega kmeta, ki se menda dobro razume na pašo krav in na vzrejo telet, je nova oblast zmedla vse z gozdarji vred, nato pa sprejela nove zakone, da je lahko razbila gozdna gospodarstva, ki so prej celovito gospodarila z gozdovi. Nato je nastavila svoje podložne uradnike, ki so sedaj na dveh tretjinah države čez les, gozdove in še čez divjad z medvedi, volkovi in divjimi prašiči vred. Po dveh desetletjih so glavne posledice tega že na dlani, veliko jih je pa še prikritih po gozdovih, goščavah in globačah, vendar jih tudi tam najde vešče oko. Samo v lesni industriji je v dveh desetletjih izgubilo delo okrog trideset tisoč ljudi, v gozdovih ostaja pa vsaj dva milijona kubičnih metrov neposekanega lesa, kar je na škodo razvoja gozdov, na škodo dohodka lastnikov, lesne industrije in države. Kar pri nas še posekajo lesa, ga predelajo v drugih državah, ob tem pa uvažamo lesne izdelke iz tujine. Podjetja za sečnjo in spravilo lesa se že borijo za obstanek, ker jih državni sklad vedno bolj stiska s koncesijo, denar pa ne vlagajo nazaj v gozdove, pač pa v vse drugo, predvsem pa v neke državne dolgove. In to še ni vse.

Lovci so prejšnja stoletja in do novega štetja uradnikov za gozdove, ki so tudi čez divjad, krmili medvede daleč od naselij, da niso ljudem delali zgage in niso strašili otrok na poti v šolo, kmetom niso jemali ovc, županom pa ne medu. Zavodovi uradniki so to prepovedali, zato pa njihovi lovci z mirno roko in brez milosti v srcu postrelijo vse lačne medvedje družine, ki brskajo ob naseljih kot klošarji po smetnjakih in divjih odlagališčih smeti, da bi nekako preživeli.

In tudi to še ni vse. Poklicni zavodovi lovci v loviščih posebnega pomena ( ! ) streljajo celo zaščitene volkove, čeprav imajo na daleč vidne telemetrijske ovratnice za raziskovalno nalogo o življenju volkov, ki jo v pretežni meri financira Evropska skupnost.

Oblast je s soglasjem zavoda, ki je čez les in divjad, oktobra lanskega leta izdala odločbo za odstrel divjih prašičev skozi vse leto, tudi vodečih svinj. Tako sovražen in sprevržen odnos do divjih prašičev je bil v teh deželah nazadnje ob marčni revoluciji pred stoletjem in pol! Šele po enem letu veljavnosti te odločbe je bilo v lovskem glasilu objavljeno stališče Odbora Etičnega kodeksa, da se nadaljuje spoštovanje etičnih pravil pri odstrelu vodečih svinj z nedoraslimi mladiči.

Kdo bi si mislil, da lahko politiki s svojimi zvestimi uradniki tako hitro spreminjajo svet, če so ti čez les in nad naravo.