Podcenjena moč populizma

Ko je Mladina na svoji spletni strani začela napovedovati izide predsedniških volitev, se je število dnevnih obiskovalcev krepko povečalo. Sklep, ki se je ponujal, je bil enostaven. Ljudi zanima, kdo bo zmagal, zato se je povečal obisk Mladinine strani. Podrobna analiza je pokazala nekaj drugega. Res je bil višji internetni promet neposredno povezan s predsedniškimi volitvami in res je kar nekaj ljudi pogledalo predvolilno napoved, a skupni promet se je povečal, ker so posamezniki iskali star članek o Manci Zver, hčerki neuspešnega predsedniškega kandidata, ki je v času prve Janševe vlade pozirala za Playboy. Skoraj sedem let star članek o politikih in njihovih hčerkah je dobil 6900 ogledov. Obisk Mladinine strani se je povečal zaradi na pol slečene Mance, ne pa zaradi napovedi o tem, ali bo njen oče predsednik.

Prigoda z Manco Zver dobro ponazarja to, kar se je na predsedniških volitvah zgodilo v Sloveniji. Zmagal ni tisti, ki je poskušal razložiti svoj pogled na politiko, na sistemske blokade, na zahtevna vprašanja gospodarske rekonstrukcije. Zmagal je tisti, ki je govoril všečno, lepo, ki rad pozira in gestikulira. Vsebina volivcev, podobno kot pri Manci Zver, ni zanimala.

A bodimo korektni, v prvem krogu ni zmagal le Borut Pahor. Zmagali so govorica trivialnosti, leporečna retorika, resničnostni šov, družinska razmerja, pikantne podrobnosti, neraziskane afere, stiskanje na zofi. Vse to je, predvsem na komercialni televiziji, dajalo ton predvolilnim soočenjem. V rumenih harmonijah se Danilo Türk, ljubitelj staromodnega, nespektakularnega, diplomatskega, zadržanega doživljanja politike ter političnega, ni znašel. Kandidat, ki o samem sebi govori v tretji osebi kot o instituciji predsednika republike, za tovrstno izpostavljanje osebnosti ni zanimiv. Hkrati velja tudi nasprotno – kandidat, ki je najboljši takrat, ko nastopa v soju žarometov, malo slabši pa, ko vodi vlado, se v takšnem medijskem habitatu počuti kot doma.

»Vrhunski politiki, ki so pomagali Türku pri kampanji, se morda sprašujejo, kaj se je zgodilo, a bili so preveč cinični, pri ljudeh so podcenjevali njihova merila odločanja.« - Aleksander Zadel, psiholog

V soju medijskih luči

Danilo Türk je na volitvah v prvem krogu izgubil, ker je dovolil, da televizijska soočenja, ki so bila razmeroma dobro gledana, trivializirajo položaj in pomen predsednika republike. Lahko bi ravnal drugače, lahko bi zavrnil soočenja s takšno vsebino, lahko bi vsaj pred kamerami dekonstruiral vzorec tabloidnosti. Vendar tega ni storil. Ker je privolil, da bo igralec v resničnostnem šovu, je bil vnaprej poražen. Pri nekaterih vprašanjih, recimo o tem, kam je vložil pred desetletji prisluženi denar, je bilo očitno, da niti ne razume, zakaj je to vprašanje pomembno. V svoji nejeveri ima seveda prav, to vprašanje nima nikakršne zveze z opravljanjem funkcije predsednika republike, a kamere mislijo drugače. Z vsakim televizijskim soočenjem je bila prednost Danila Türka nižja, z vsakimi televizijskimi bakanalijami je rastla priljubljenost Boruta Pahorja. Ponovno izvoljenemu ameriškemu predsedniku Baracku Obami je volilni štab po slabem nastopu na prvem soočenju znal svetovati, kako naj se v drugo pripravi na nasprotnikove napade in kako naj odgovori na njegova posploševanja. Türkovi svetovalci so vpliv soočenj podcenjevali.

Eden od primerov votlega medijskega blišča je všečno in barvito merjenje priljubljenosti na socialnih omrežjih z uporabo platforme »Gama System® PerceptionAnalytics«, ki jo je kot merilo sentimenta med soočenji uporabljala POP TV. Gre za sistem, ki meri odzive uporabnikov na socialnih omrežjih, jih vrednoti in primerja. Če več ljudi govori pozitivno o Pahorju, ima ta pozitivni rezultat, če je več negativnih omemb, pa negativnega. To »samodejno analizo javnega mnenja«, ki jo je podjetje Gama System razvilo s pomočjo Odseka za tehnologije znanja Instituta Jožef Stefan, je zanimivo orodje, a končne številke o soočenjih ne povedo tisto, kar se morda zdi. Presek ljudi, ki komentirajo volitve na socialnih omrežjih, nima značilnosti slovenske populacije, ne po starosti, ne po izobrazbi, ne po osebnih stališčih, med njimi je v času volilnih kampanj visoko število posameznikov, ki namenoma podpirajo svoje favorite, po volitvah pa izginejo iz digitalnega sveta. Hkrati je analizirane objave težko vrednotiti, težko je recimo opredeliti sarkazem o tem, da se Zveru nasmiha zmaga.

»Podatkom, ki sami po sebi nimajo nobene teže, se pripisuje teža zato, ker so objavljeni«, pravi Domen Savič, eden izmed urednikov portala E-demokracija. Številke z medijsko predstavitvijo dobijo pomen, četudi ga same po sebi nimajo. Velika večina gledalcev sistema ne razume, vendar razumevanje ni bil namen tega prikaza. Namen sta bila takojšnja analiza in povečevanje napetosti. Na soočenjih je po tej meritvi vedno zmagal Borut Pahor, ker je znotraj formata šova dobro nastopal, ker so njegovi podporniki predvsem mladi, ki bolj uporabljajo socialna omrežja. Na koncu se je izkrivljena podoba kot samonapovedujoča se prerokba paradoksalno uresničila.

Seveda ne očitamo ne izvajalcem ne naročnikom, torej POP TV, uporabe omenjenega orodja. Gre za legitimen način obravnavanja volitev. Logika televizije je pač drugačna, televizija je medij, deluje po medijskih, ne po političnih zakonitostih in interesih. Tudi tednik Mladina na primer z agencijo Ninamedia ob volitvah vedno izvede javnomnenjsko raziskavo Tracking poll, ki se izvaja na majhnem dnevnem vzorcu, ti rezultati pa se seštevajo. S to metodo nam je na primer uspelo napovedati zmago SD leta 2008, zmago Pozitivne Slovenije leta 2011 in izid referenduma o arbitražnem sporazumu, a v prvem krogu tokratnih predsedniških volitev nismo pravilno napovedali niti vrstnega reda kandidatov. Ne gre torej za vprašanje, kaj počnejo mediji, ampak kako se na njihovo ravnanje odzivajo kandidati in njihovi štabi.

Odstotek glasov v prvem krogu volitev
Borut Pahor: 39,98 %
dr. Danilo Türk: 35,86 %
dr. Milan Zver: 24,16 %

Podobnih medijskih zank in ukan, ki jih Türk in njegovi niso znali predvideti, je bilo še nekaj. Novinarka mu je očitala domnevno razmerje s pravnico Vasilko Sancin, a Borutu Pahorju nihče ni postavil neposrednega vprašanja, kakšno je njegovo razmerje s Tanjo Pečar. Türku so očitali drag let v Bosno, a zadolževanje države v času vlade Boruta Pahorja ni bilo usodno, kot tudi nihče ni resno iskal podrobnosti Zverove evropske plače in njenih dodatkov. Vsakič znova se je problematizirala Türkova iz konteksta vzeta izjava o drugorazrednosti, Zverovo skrajno konservativno stališče do splava pa ni dobilo večjega medijskega odmeva. Türk naj bi bil ohol, Pahor pa ni bil samovšečen, Türku so posredno očitali, da za njim stoji »stara levica«, Pahorju, ki je izšel iz pisarne Milana Kučana, pa tega ni očital nihče. Rdeča preteklost v demokraciji ne bi smela imeti nobene teže pri vrednotenju predsedniških kandidatov, a zgodila se je medijska hipokrizija. Novinarji Reporterja so recimo ugotovili, da naj bi Türk pomilostil preprodajalca kokaina, ki danes v miru ribari na Hrvaškem, a ne iz predsednikovega štaba ne iz kakšne druge medijske hiše tega domnevno zdravega človeka niso poiskali, kaj šele, da bi ugotovili, da so bili predlagatelji pomilostitve pristojni ministri in njihove službe.

Predsednik republike je bil deležen večje medijske nenaklonjenosti kot njegova dva izzivalca. Kar je bilo pričakovano, skepsa do nosilcev oblasti je del novinarskega poklica, skepsa že, a ne hipokrizija in rokohitrstvo.

Naj ponovimo, vse to je bilo predvidljivo. Kot pravi psiholog Aleksander Zadel, je televizija le vizualen medij. »Od televizije ne moremo pričakovati poglobljene debate, od socialnih omrežij ne moremo pričakovati res pravih prijateljev. Predsednik republike mora biti lep in všečno govoriti. Ne gre za program, ne volimo predsednika vlade, pač pa nekoga, ki ima simbolno funkcijo.« In za to funkcijo se ljudem zdi najbolj primeren Borut Pahor, je pač podoben angleški kraljici. »Morda je bil pred letom dni Pahor res tarča posmeha, a na volitvah ne odločajo mnenjski voditelji, na volitvah odločajo ljudje. Neka ženica iz Bukovega Dola je ugotovila, da je Pahor za njen pogled na svet dovolj verodostojen. Vrhunski politiki, ki so pomagali Türku pri kampanji, se morda sprašujejo, kaj se je zgodilo, a bili so preveč cinični, pri ljudeh so podcenjevali njihova merila odločanja.« Hkrati pa so podcenjevali tudi moč Pahorjevega populizma.

Kaj prinaša volilni izid?

Te dni se je zgodila še ena nedoslednost v medijskem konstruiranju realnosti. Türkov volilni poraz je res največje presenečenje prvega kroga, a bistveno pomembnejše je sporočilo volivcev, kaj si mislijo o kandidatu največje vladne stranke, Milanu Zveru. Ta je letos dobil približno 195.000 glasov, kar je le 6000 glasov več od Zmaga Jelinčiča na volitvah leta 2007, in bistveno manj, kot jih je zbrala Barbara Brezigar v prvem krogu volitev leta 2002. Velik poraz kandidata največje vladne stranke je ocena dela vlade, njene priljubljenosti, njenega uspeha. Ne gre za »sajenje rožic«, kakor je v nedeljo zvečer dejal Janez Janša, pač pa za poraz vladnega kandidata, vladne politike in reform, ki jih je Zver ves čas zagovarjal.

Letošnji prvi krog predsedniških volitev skriva veliko paradoksov. Pahorja so v prvem krogu podprli volivci, ki so ga pred manj kot letom dni z ogorčenjem nagnali z oblasti. Na predsedniških volitvah je dobil Pahor skoraj trikrat več glasov, kot jih je njegova stranka zbrala lani na predčasnih. Igor Lukšič je pred pol leta govoril, da se Pahor spogleduje z neoliberalizmom in da je njegov rok potekel, danes pa skupaj slavita in govorita o prenovi levice. Naslednji paradoks je vprašanje strankarske pripadnosti. Pahor, dolgoletni predsednik SD, ki je kandidiral s pomočjo poslancev, je v javnosti vzbujal občutek apolitičnosti, Danilo Türk, ki pa so ga podprli volivci, pa naj bi bil kandidat Pozitivne Slovenije in »stare levice«, tistih torej, ki so na prejšnjih volitvah raje podprli Mitjo Gasparija, ne pa Danila Türka. Še en paradoks se skriva v trditvi, da naj bi volilni izid razklal stranke na levici. Morda jih je res, vendar začasno, ne eden in ne drugi predsedniški kandidat pa po svojem prepričanju nista načelna levičarja in tudi stranki, ki naj bi stali za njima, ne.

In drugi krog? Težko je napovedati že, kakšna bo volilna udeležba čez tri tedne. Na tokratnih predsedniških volitvah je bila prvič nižja kot 50 odstotkov. Kar pomeni troje: v času krize ljudje politikom ne zaupajo, volitve predsednika republike se jim ne zdijo pomembne, zadržana navdušenost do napovedane prenove v politiki, ki je na lanske predčasne volitve privabila več ljudi kot na tiste leta 2008, pa je izginila.

Volilni izid je vedno mozaik različnih dejavnikov, strankarskih preferenc, slabega vremena, taktičnega glasovanja, eksperimentiranja, volilne udeležbe. Je tudi posledica čustev. Pahor v nasprotju s Türkom ponuja upanje, morda lažno, a vseeno upanje. Türk predstavlja razum, Pahor iracionalnost. Türk je politik, v dobrem in slabem, Pahor pa daje vtis neškodljivega dobrodelnega motivatorja brez kravate, ki ljudi prepričuje, da bo Sloveniji na koncu vseeno uspelo.