Demonstracije: Varčevanje ni vizija

Začnimo na Kitajskem. Novembra 2002 je bil v tamkajšnji provinci Guandong ugotovljen prvi primer virusa SARS. Virus se je razširil po vsem svetu, Kitajsko gospodarstvo pa je po nekaterih ocenah zaradi epidemije utrpelo skoraj odstoten padec BDP-ja. To je bilo takrat okrog 14 milijard dolarjev.

Po izbruhu epidemije so svetovne države Kitajsko obtoževale, da jih je o bolezni, ki jo virus povzroča, obvestila prepozno in da je poskušala vse skupaj prikriti. A kot sklepa priznani indijski novinar Palagumi Sainath, je bila Kitajska prav tako presenečena nad pojavom. Konec devetdesetih let je namreč sprejela načrt, da bo prodala, združila ali zaprla večino državnih podjetij, kar ji je do leta 2000 uspelo. Odpuščenih je bilo na tisoče ljudi. Ker je bil dostop delavcev do zdravstvenih storitev urejen prek delodajalcev, so ti, ko so ostali brez dela, zdravnike prenehali obiskovati. Država tako ni mogla več slediti zdravstvenim težavam prebivalcev in ni mogla vedeti, da se je razvila nova bolezen. Nekaj milijonov dolarjev, kolikor so jih uspeli privarčevati ali dobiti z zaprtjem in s prodajo državnih podjetij, jih je na koncu stalo nekaj milijard.

Kitajski nauk ni edini nauk slabosti varčevanja. Pokaže pa, da varčevanje ni nujno dobro zdravilo in da ima nepredvidljive, lahko tudi hude stranske učinke. Na to so slovensko vlado opozarjali protestniki na sobotnih demonstracijah proti varčevalnim ukrepom.

Ljubljanski Kongresni trg, njihova zbirna točka, se je postopoma polnil. A mnenje sindikalnih in drugih predstavnikov o nesposobnosti vlade vseh ni zanimalo. »Ne, ne, ne greva na proteste,« je dejala partnerka gospoda v petdesetih, ki je nosil košarico. »Raje greva mal' na sonč'k. S protesti se nič ne rešuje,« sta odkorakala mimo nadaljnjih vprašanj, zakaj se jih vendarle ne udeležita. Tudi nista bila edina. Pešci so pogledovali proti vedno večji množici, zbrani pred odrom, ki so ga postavili organizatorji demonstracij, in ugotavljali, kako bi se ropotu in ljudem čim lažje izognili in čim prej prišli mimo te nesnage. Brez težav jim je uspelo.

Mimo varčevalnih ukrepov pa ne bo šlo tako zlahka. Vlada je rezala povsod. Manj sredstev je v prihodnjem letu predvidenih za znanost, javne kulturne zavode, univerze ter srednje in osnovne šole, za zdravstvo. Največji znesek denarne socialne pomoči je po novem 260 evrov, prejema pa ga štiri tisoč ljudi manj kot decembra 2011, ko ga je prejemalo 50 tisoč državljanov. Za 90 milijonov manj je sredstev, namenjenih za družinske prejemke in starševska nadomestila, zaradi česar je prejemnikov kar 100 tisoč manj. Ker so jim vzeli 36 milijonov evrov, so lačni otroci po osnovnih šolah. Za neznosne razmere sicer ni odgovorna samo Janševa, ampak tudi Pahorjeva vlada. Z letošnjim prvim januarjem je v veljavi nova socialna(?) zakonodaja, pri kateri se pri dodeljevanju državnih transferjev in njihove višine upošteva tudi premoženjsko stanje prosilca. Prav tako velja, da se lahko država za dodeljeno socialno pomoč poplača. Zaradi te določbe se je 12 tisoč upokojencev, ki so prej prejemali varstveni dodatek, temu odpovedalo. Dodatnih 21 tisoč pa za pridobitev dodatka ni več ustrezalo kriterijem. Iz skoraj 50 tisoč upokojencev, ki so dodatek prejemali v letu 2011, se je številka spustila na zgolj 11 tisoč. Upokojenci, ki so prej potrebovali pomoč, zdaj ne živijo nič bolje, saj se pokojnine v tem času niso zvišale.

So pa odločitve sedanje vlade vseeno bolj sprevržene od tistih prejšnje. Povsod so vzeli, potem pa 270 milijonov evrov namenili podjetjem prek znižanja davka na dohodek pravnih oseb. 170 milijonov letno naj bi prihranili še tako, da bodo odpustili 5 odstotkov zaposlenih v javnem sektorju, kar je 8000 delavcev, za reševanje bank v težavah in skoraj propadlih podjetij pa nameravajo z ustanovitvijo slabe banke porabiti vsaj 4 milijarde evrov. Kljub opozorilom Svetovne banke, Mednarodnega denarnega sklada in priznanih ekonomistov, da se varčevalni ukrepi za rešitev krize niso obnesli, vlada tudi ne kaže nobenega znaka, da se jim bo odrekla. To jo bo stalo več, kot je Kitajske stalo njihovo varčevanje. Zaposlenost odločilno vpliva na duševno zdravje ljudi. Zaradi duševnih bolezni pa Slovenija že zdaj vsako leto izgubi približno tri odstotke BDP-ja, torej okrog milijarde evrov.

»Varčevanje ne pomaga, če problema ne odstraniš,« je dejal 40-letni Simon. Problem so finančne institucije, ki bi jih bilo treba tudi po mnenju 34-letnega Jake omejiti, kar bi bilo za rešitev krize dovolj. Tudi 57-letna Biserka ima »občutek, da vse niti vleče kapital in se politiki odzivajo nanj, ne pa na naše potrebe,« je dejala. Še preden je nastopil predsednik Konfederacije sindikatov javnega sektorja Branimir Štrukelj, je tako izrazila tisto, kar je nato povedal on: »Če imajo dovolj denarja za zmanjšanje dobičkov kapitala, potem bo morala imeti tudi denar za javne uslužbence.«

Še preden bi lahko vladali v imenu kapitala, nas morajo skregati med sabo. V to je prepričana predsednica Zveze društev upokojencev Mateja Kožuh Novak, ki je zbrane pozvala, naj »ne dovolimo, da nas razdvajajo na desne in leve, na napredne liberalce in zadrte komuniste, na verne in neverne, na Slovence in Neslovence!«. Po mnenju 19-letnega Juša, je njen poziv na mestu. »Treba je reči ne politiki izključevanja,« je obrazložil svojo udeležbo na demonstracijah. »Izključevanju smo priča na vsakem koraku in vsak čas smo lahko mi tisti, ki bomo izključeni. V času sprejemanja družinskega zakonika in odločanju o razpisu referenduma o njem, so bile to istospolne družine, potem trenirkarji, zdaj pa so izpostavljeni zaposleni v javnem sektorju,« je razmišljal. In prav mu je dal Štrukelj, ki je spomnil, da vlada javne uslužbence označuje s paraziti, ki živijo na tuj račun. In prav mu je dal tudi predstavnik Koordinacijskega odbora kulture Slovenije Igor Koršič, ki je poudaril, da »nočemo fašistoidne druge republike!«

Sobotne demonstracije so bile sicer res uperjene proti varčevalnim ukrepom, nedvomno pa tudi proti vladi in načinu vladanja Janeza Janše. Ne mara ga psiček Cime, ker mu bodo njegovi ukrepi povišali izdatke za hrano, in ne mara ga niti 4-mesečni Vid, ki je – kot povedo njegovi starši – tako jezen, da bi umazano plenico vrgel v vladno poslopje. Konsenz, ki je vladal med udeleženci protesta, je najbolje povzel Štrukelj: »Na tem trgu je nastala koalicija ljudi, ki ve, kaj hoče, in ve, česa noče,« je zaključil nastope sindikalnih predstavnikov.

Oranžni baloni z napisom »Beg možganov« so poleteli v modrino. Protestniki odšli v sivo. Kako naprej? 35-letni Nace meni, da moramo z ljudmi ravnati kot z ljudmi: »Človekove pravice so amen in pika,« pravi. 23-letni Miha je prepričan, da smo za krizo krivi tudi sami in da je prav, da zdaj zategujemo pas. Oba imata prav. Vsi smo že kdaj kupili nekaj samo zato, ker je bilo poceni. Mogoče smo celo vložili denar v najdonosnejše sklade. Prav malo nam je bilo mar, koliko trpljenja je za izdelkom in kdo bo z nakupom sploh zaslužil, in zakaj je sklad donosen. Posredno smo tako nekomu kršili človekove pravice. Najverjetneje kakšnemu Kitajcu. In hkrati omogočili nastanek globalnih korporacij in finančnih institucij, ki se jim zdaj ne more upreti nobena vlada in zaradi katerih se pravice zdaj kršijo nam. V potrošniški družbi, od katere se očitno še ne moremo distancirati, je denar sveta vladar. Z nakupi odločamo o enakopravnosti in o tem, kdo naj vlada. Mogoče še uresničimo željo štiriletnega Izidorja, ki je na demonstracijah ponosno nosil majhen transparent z napisom »Za pravičen svet«.