Bolezenski razcvet

Med ameriškimi črnskimi sužnji je v 19. stoletju razsajala t. i. drapetomanija. Bolezen je bila pripisana tistim, ki so poskušali zbežati s plantaž svojih gospodarjev. Danes na to željo po svobodi gledamo drugače. Imamo pa veliko drugih bolezni, ki so na prvi pogled videti nenavadne, če že ne nepotrebne. Trihotilomanija je bolezen, pri kateri posameznik čuti neustavljivo potrebo, da bi si izpulil las ali dlako. Otroci, ki se preveč upirajo staršem, lahko imajo motnjo pretirane upornosti (angl. oppositional defiant disorder). Enako je lahko pretirano ljubosumje ali tekmovalnost med otroki že bolezenska (angl. sibling rivalry disorder). Vsa ta in številna druga stanja so na seznamu diagnostičnega in statističnega priročnika duševnih motenj (DSM), ki se z vsako revizijo razširi. Ko je bil leta 1952 izdan prvi DSM, je bilo na seznamu sto alinej, do leta 2000 se je število povečalo na 400. Ni pa samo psihiatrija področje, na katerem smo priča novim poimenovanjem zdravstvenih težav. Imamo sindrom razdražljivega črevesja, predmenstrualni sindrom, vse več alergij, nedefiniranih avtoimunskih bolezni in veliko drugih novih motenj, sindromov ali bolezni. Je naša družba vse bolj bolna ali gre predvsem za nepotrebne konstrukte? Tudi če to drži, ali smo zato, ker uspešneje prepoznavamo in zdravimo težave, ki včasih niso bile prepoznane kot zdravstveni problem, bolj zdravi in zadovoljnejši?

Medikalizacija

Medikalizacija se pojavlja že od šestdesetih let prejšnjega stoletja; gre za proces, ko se vse več plasti človekovega bivanja izpostavlja medicinskemu posredovanju. Drži pa, da medikalizacija različnih stanj in občutenj še nikoli ni bila tako izražena, kot je sedaj, pravi dr. Jana Šimenc, medicinska antropologinja. Tako so danes staranje, otroštvo, menopavza, nespečnost, zaskrbljenost, plešavost, strah, nemirnost, utrujenost, prehranske težave in drugo postali medicinske težave. Številni raziskovalci menijo, da je medicina v sodobni družbi nadomestila religijo in postala nova oblika moralnega reda ter institucija družbenega nadzora.

K temu precej pripomore farmacevtska industrija, saj ogromno vlaga v oglaševanje in iskanje novih bolezni in novih indikacij za zdravila, ki so že na trgu. Podjetja razvijajo zdravila za bolezni, ki so na meji definicije bolezni, ali se ukvarjajo s prepričevanjem čim večjega dela prebivalstva, da ima neko bolezen. »Tak primer je recimo ženski libido. Pred nekaj leti sem bil na konferenci, na kateri je profesor iz ZDA povedal: pred desetimi leti je farmacija začela trditi, da testosteron povečuje ženski libido. Vse raziskave, ki smo jih opravili, so pokazale, da to ni res. Farmacevtska industrija pa še vedno trdi, da testosteron povečuje ženski libido. Takšne mejne zadeve prinašajo veliko več denarja kot pa zdravljenje malarije,« pravi izredni profesor fiziologije na Veterinarski fakulteti v Ljubljani dr. Gregor Majdič. Vendar pa bi lahko to zmanjševanje vlaganja v razvoj imelo v prihodnosti tudi negativne posledice. Dr. Majdič: »Zelo redko recimo odkrijemo kakšen nov antibiotik in ob vedno več bakterijah, ki so odporne proti sedanjim antibiotikom, se nam lahko zgodi, da bomo imeli čez deset ali dvajset let hude težave s preprostimi okužbami.«

Med drugim je za otroke na seznamu motnja pretiranega upiranja staršem, pretirano ljubosumje ali tekmovalnost med otroki.

Vendar sodobne interpretacije medikalizacije o pojavu govorijo kot o skupinski dejavnosti, za katero ni edini krivec le medicina ali farmacevtska industrija, poudarja dr. Jana Šimenc. Ključni dejavniki, ki prispevajo k pretirani usmeritvi k vsemu »zdravemu« ter obsedenosti z zdravjem ali zdravizmu, so danes tudi svetovni splet, različne skupine za samopomoč, spletne terapevtske skupnosti, mediji ter predvsem komplementarne, tradicionalne in alternativne medinske tehnike.

Širjenje klasifikacije

Število prepoznanih bolezni in vrsta klasifikacije so lahko v različnih državah različni. S predlogi za dodajanje oziroma redefinicijo bolezni se bolj ukvarjajo posamezna specializirana združenja. Večinoma pa ne gre za to, da se na sezname dodajo nove bolezni, ampak da se že znane bolezni drugače razvrščajo.

Ko je bolezen prepoznana dovolj pogosto, dobi svojo kodo, pojasnjujejo na Inštitutu za varovanje zdravja. Verjetno je bilo tako tudi z motnjo pretiranega upiranja staršem, pretiranega ljubosumja ali tekmovalnosti med otroki, razmišlja generalni direktor Psihiatrične klinike v Ljubljani dr. Bojan Zalar. »Očitno so težavo prepoznali dovolj pogosto, da so jo uvrstili na seznam. Mogoče je, da je težava tudi v tem, da starši otroka premalo pripravijo na novega družinskega člana, s tem pa se pokažejo ekstremi, ki jih zajemajo te diagnoze,« razmišlja.

Marsikaj, kar se danes zdravi, je obstajalo že nekoč, le da ni imelo imena. Diagnosticira pa se glede na bolezenske znake, uvrščene v posamezno klasifikacijo. »Zdravijo se simptomi, ne diagnoze. Diagnoza je navadno stvar zavarovalnice, ki storitev zaračuna. Strokovnjaki se med sabo težko dogovorijo glede uveljavlja novih sistemov, nazadnje pa je recimo v ZDA obveljal tisti, ki ga je priznala zavarovalnica. Zdravljenje se pri tem bistveno ne spremeni,« pravi Zalar, ki je prepričan, da se bo širitev klasifikacij enkrat nehala. Prav zdaj zaradi razvoja nevroznanosti število diagnoz še narašča, saj iz varnostnih razlogov nastajajo nova poimenovanja oziroma diagnoze, ki se utegnejo kasneje združevati ali prestaviti iz ene skupine v drugo. »Da pa bi to šlo v nedogled, ne verjamem,« meni Zalar, ki se strinja, da lahko pretirana delitev vodi v veliko nepotrebnega razmišljanja in zmede. Zato je pomembno, da so zdravstveni strokovnjaki dovolj usposobljeni in uspešno prepoznavajo nove bolezni. »Znanja za pravo diagnostiko mora biti desetkrat več kot za terapijo, saj je pogosto tudi cena diagnostičnih postopkov desetkrat višja kot cena zdravljenja. Gre za pomembno opremo in znanja, za katera je potrebno veliko sredstev in izobraževanja, sicer je odločanje prehitro lahko intuitivno. In takrat nastanejo napake,« omenja Zalar.

Zelo redko kakšna diagnoza tudi izpade iz klasifikacije. To se je v sedemdesetih letih zgodilo s homoseksualnostjo, shizofrenija pa danes ni več neozdravljiva bolezen, temveč motnja, ki se uspešno zdravi, saj je razvoj nevroznanosti pripeljal do ustreznega zdravljenja. In ravno v tem vidi smisel natančnega opredeljevanja Robert Jakob, pri Svetovni zdravstveni organizaciji pristojen za klasifikacijo, terminologijo in standarde: »Natančnejša delitev, ne glede na stroko, omogoča boljšo identifikacijo potreb za preventivo in boljše zdravljenje. Zato imamo navsezadnje tudi strokovnjake za posamezna področja, ki lahko postavijo primerno diagnozo. Izpopolnjeno razumevanje bolezni omogoča razvoj novih načinov zdravljenja in sčasoma izboljševanje teh načinov.«

Kako bolni torej smo?

Poraba zdravil za psihotične motnje narašča že vrsto let. Po podatkih Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) pa se je lani prvič zmanjšala poraba hipnotikov (uspaval). Ne zato, ker bi težave med ljudmi nenadoma izginile, povod je bila sprememba režima izdajanja zdravila midazolam, za katero se je odločila Javna agencija za zdravila in medicinske pripomočke. Agencija je določila, da se sme močnejši odmerek zdravila Dormicum (midazolam) predpisovati le kot nadaljevanje bolnišničnega zdravljenja, izjemoma pri nadaljevanju zdravljenja na domu po odpustu iz bolnišnice in nadaljnjem zdravljenju. Poraba se je potem skoraj prepolovila. Na ZZZS so v letnem poročilu pripomnili, da je presenetljivo veliko ljudi brez težav sprejelo, da midazolama ne morejo več prejemati, in da očitno hipnotiki niso tako nujna zdravila, kot se zdi.

Pri tem se ponovno postavlja vprašanje, kako uspešno je diagnosticiranje posameznikov. Je medikalizirani način obravnave uspešen in smiseln za boljše družbeno delovanje in zdravje?

»Rekla bi, da človeške dileme ostajajo večne, ne glede na napredek, in se ne zmanjšujejo. Vendar je o tem težko soditi, saj nimamo merskega aparata. Predvsem pa bi bilo dobrodošlo, če bi spet začeli sprejemati bolezni kot osnovno sestavino in začimbo življenja,« odgovarja dr. Jana Šimenc, ki pa hkrati poudarja, da medikalizacija ni izključno škodljiv proces, čeprav se pogosto dojema tako. Obstajajo primeri, ko je prepoznavanje neke bolezni v ospredje potisnilo družbena gibanja in je neposredna mobilizacija ljudi resnično pripomogla k sprejemanju in zdravljenju. Posttravmatska stresna motnja se je kot diagnoza znašla v središču pozornosti zaradi vojnih veteranov iz Vietnama, zdravljenje in prepoznavanje aidsa je tesno povezano z gejevskimi in lezbičnimi gibanji in podobno.

Smo zato, ker uspešneje prepoznavamo in zdravimo težave, ki včasih niso bile prepoznane kot zdravstveni problem, bolj zdravi in zadovoljnejši?

Tudi dr. Zalar ne dvomi, da z večjo ozaveščenostjo, h kateri sodi širša klasifikacija bolezni, zvišujemo raven kakovosti življenja posameznikov. Tako do pomoči pridejo tudi tisti, ki je včasih ne bi bili deležni. Nedavno je direktor ZZZS-ja Samo Fakin za Dnevnik povedal, da zadnja leta narašča število operacij kolen, ker ne operirajo več le tistih, ki imajo težave z gibljivostjo, temveč tudi tiste z bolečinami. Obstaja pa nevarnost, da so v zdravljenje vključeni ljudje, ki ga morda ne bi nujno potrebovali. Da bi se temu izognili, je nujno izobraževanje in pravi odnos zdravnikov na eni ter kritičnost ljudi na drugi strani, še pravi dr. Zalar in poudarja: »Tablete so gotovo zelo preprost in najmanj naporen način reševanja težav za tistega, ki je bolan. V sekundi brez napora reši vsakodnevni problem, ne da bi pri tem spremenil karkoli v svojem delovanju ali okolici. Vendar je – dokler je problem v mišljenju in dogajanju v posameznikovi okolici, na katero je mogoče vplivati – nesmiselno karkoli jemati, ker se s tem samo izogibamo glavnemu problemu. Posameznik mora imeti tudi kritično distanco do pretirane količine nasvetov v medijih, na spletu ter do novosti, ki so v danem trenutku modne.«