Čas nasilja

Nobena legitimna oblast ne more temeljiti na nasilju. Lahko govorimo samo o legitimni oblasti (ki temelji na oblasti in podpori ljudstva), ne moremo pa govoriti o legitimnem nasilju države. Nasilje je sicer mogoče v določenih okoliščinah opravičiti, nikdar pa ne more biti ali postati legitimno. Vsako posamezno nasilno dejanje vlade je zato po definiciji vprašljivo in problematično. Vlada in njeni strokovni in televizijski branilci danes vpijejo »proti nasilju« (menda »ulice«), hkrati pa zagovarjajo domnevno samo po sebi »legitimno nasilje« trenutne vladne garniture v zaščito lokalnega samopašnega župana in hkrati tudi samih sebe. Takšna je njihova glavna argumentacija vsepovsod. Pri svojem ravnanju so, vsaj tako kaže, očitno pripravljeni iti do točke, ki je popolnoma nepredvidljiva, pri tem pa uporabljajo na glavo obrnjene argumente in celo mahajo s členom ustave, ki preprečuje izražanje sovraštva in nestrpnosti do manjšin. To je še posebej nezaslišan dodatek vsem nezakonitim dejanjem. Ta člen ustave se namreč nanaša na manjšine in državljane in ščiti njih, ne pa vlado ali lokalne oblastnike. Niti vlada niti lokalna oblast nista zaščitena pred političnim sovraštvom in nestrpnostjo, ki leti na njihovo koruptivnost, nekompetentnost in pokvarjenost. Če je slaba, ji je treba izraziti vse nasprotovanje in politično sovraštvo, ki si ga zasluži, do nje ne more biti nobene strpnosti.

Ne samo nasilje policije, ki smo mu bili priča v Mariboru in Ljubljani, pač pa tudi nastop in način, kako se je policija pripravila in pojavila, ki sta v veliki meri povezana, kaže očitne znake izgube moči, oblasti in avtoritete. Tak nastop je provociral nasilje, proizvedel nasilje, nato pa je policija izvedla še dodatno nasilje. Sklep, ki so ga potegnili vsi, ki premorejo še količkaj zdravega razuma in ki je tudi popolnoma jasno dejstvo za vsako trezno glavo, je, da to nasilje ni bilo opravičljivo (kaj šele legitimno) in da so obstoječe lokalne in vladne garniture izgubile podporo ljudi. Takšne situacije poznamo iz osemdesetih let, vendar pa je takratna vladna garnitura priznala izgubo moči in oblasti in preprečila nasilje.

Odgovor na nastalo situacijo je lahko samo samoorganizacija in samoomejevanje državljanov, državljank in ostalih prebivalcev in prebivalk Slovenije, zahteva po novih volitvah, odrekanje podpore strankam v sedanji sestavi in prevzemanje politične odgovornosti tistih, ki jih bodo ljudje identificirali kot kompetentne, nekorumpirane in zaupanja vredne.