Pahor ali Türk?

Glede današnje Pahorjeve zmage ni pretiranega razočaranja, indiferentnost je v teh dneh prevladujoče čustvo. Nekaj več kot 40% volilne udeležbe to jasno izkazuje. Sistem predvideva tekmo in zmagovalec je tisti z več glasovi. Predvideni ritual za predvidljive okoliščine.

Dr. Türk je bil po mojem mnenju dober predsednik, artikuliran, aktiven, deloval je v okviru pooblastil. A očitno povsem nepripravljen na obrate, ki so sledili koncem njegovega mandata. Prijelo se je ga nekaj/dovolj tiste gnojnice, ki so jo zlili nanj v obliki falsificiranih dokumentov in očitkov, da deluje po narekih iz ozadja. Obenem je očitno, da za svojo kampanjo ni izbral ustreznih ljudi in/ali strategije - dalo bi se bolje in učinkoviteje. 

A sedaj je to za nami.

Izvoljeni predsednik je Borut Pahor, še eden od garniture politikov, ki krožijo po javnih funkcijah zadnjih 20, 30 let. Recept za današnjo zmago je bil jasen in preverjen, „pahorjanski“ - ugajati vsem in vsakomur. Borut za vsakega. Na svoji strani je združil socialdemokracijo, skrajne in zmerne nacionaliste, klerikalce, populiste, konzervativce. Več kot dovolj za zmago, ki se je, ironično, tako iskreno veselijo ravno tisti, ki so Pahorja z vsemi sredstvi še včeraj rušili z mesta premiera (in predsednika stranke). Ob tem je zmagoslavni diskurz klerikalne, konzervativne, protikomunistične desnice skoraj neverjeten, če vemo, da je bil Borut Pahor donedavno predsednik stranke, naslednice KPS. Socialist. Ateist. Da bi desnica s takšno strastjo hitela na volišča, da podpre socialista, še nisem doživel. 

Pahorjev zmagovalni nagovor v Cankarjevem domu bi ustrezal izoliranim globinam pragozda, kjer zmagovalec prižge kadila in se zahvali bogovom usode, dežja in dobre letine, ljudstvo zapleše ritualni ples, preden v reko spustijo ducate rožnih vencev. Za kompas nov plemenski vodja očitno še ni slišal.

Narodov kompas namreč kaže na prazne denarnice, globoko recesijo, vrste na zavodih za zaposlovanje, jezno ulico, razočarano in nezaupljivo ljudstvo. 

Dialog in kompromis za vsako ceno, medtem ko vladajoča klika načrtno in po ideoloških kriterijih selektivno reže kulturo, visoko šolstvo, itd., ne le, da ni več mogoč - je izdaja delovnega slovenskega človeka, ki ni kriv za krizo, za katero plačuje in bo plačeval najvišjo ceno. Medtem ko izvoljeni in privilegirani zaščiteni še naprej sedijo v istih foteljih, na istih županskih, poslanskih in drugih funkcijah. 

Slepota. Ali manever? 

V zadnjih tednih je spregovoril narod na način kot ga v zadnjih dveh desetletjih še nismo slišali ali videli. Ljudje so, naveličani izgovorov, manipulacij, sprenevedanja, nekaznovane kraje javnega premoženja, kroničnega nepotizma in ostalih anomalij sistema, ugotovili, da je (bilo) dovolj. 

Pahor (namerno ali ne) kot da ne vidi in ne sliši ulice. Dokaz, da je bila njegova prostočasna smetarska, klekljarska, gozdarska in druga dejavnost točno tisto, kar je bila videti. Fototermin za naivce in zbiralce lažnega upanja. 

Od Janševih konstruktov in Pahorjevega „upanja, vere in angelske nedolžnosti“ je težko živeti. Nobene položnice ni moč plačati iz njihovih besed. Nahraniti nobenih ust. 

Idila, ki se zarisuje med prihodnjo predsedniško in aktualno vladno palačo, je navidezna. Je račun brez krčmarja. In kakor bo moral glas jeze in upora slišati premier, tako ga bo moral tudi naivni izvoljeni predsednik republike. Zlepa ali zgrda.