Roganje pravici do samoodločbe

Palestinski predsednik Mahmud Abas je septembra 2011 v generalni skupščini Združenih narodov doživel stoječe ovacije, ko je izročil prošnjo za polnopravno članstvo. Prošnja sicer ni bila uslišana, saj predlog ni dobil podpore v varnostnem svetu. Zato pa je Palestina vložila novo prošnjo, da se ji dodeli status države nečlanice opazovalke. In uspelo ji je. Uspeh ima pomembno simbolno vrednost, saj bodo Palestinci lahko sodelovali na razpravah skupščine, Palestina bo postala članica agencij ZN in bo med članicami, ki zagotavljajo delovanje Mednarodnega kazenskega sodišča (ICC). Če ji bodo seveda države članice dovolile podpisati rimski statut tega sodišča, se lahko obrne nanj tudi s tožbo zaradi izraelske zasedbe Zahodnega brega.

Palestina že dve desetletji, po podpisu sporazuma v Oslu, skuša z bilateralnimi pogovori doseči, da bi njene meje iz leta 1967 priznalo čim več držav, saj so določene meje države, ki so priznane, eden izmed temeljnih pogojev za polnopravno članstvo v ZN. Pa vendarle je bilo glasovanje v generalni skupščini o novem palestinskem statusu, doslej je bila le opazovalka, pomemben mejnik v prizadevanjih za samostojnost in priznanje. Pomemben je bil vsak glas države članice, kajti ZDA in Izrael so poskušali na vsak način preprečiti to dejanje v generalni skupščini. Deveterica – poleg Izraela še seveda ZDA, pa tudi Češka, Kanada, Panama, Mikronezija, Maršalovi otoki ter Nauru in Palau – je bila proti. Te je izraelski premier Benjamin Netanjahu pohvalil z besedami: »Devet držav se je postavilo na stran resnice in miru. Zgodovina jim bo dala prav.« Izraelci namreč trdijo, da je sedanji status Palestine v ZN neskladen in v nasprotju z neuresničenim sporazumom iz Osla, ki sta ga leta 1993 podpisala tedanji palestinski voditelj Jaser Arafat in izraelski premier Jicak Rabin.

Tudi zato je 138 držav članic ZN (od skupaj 193) dodelilo Palestini status nečlanice opazovalke. Štirideset držav se je glasovanja vzdržalo, devet jih je bilo, kot rečeno, proti. Zanimiv je pogled na to glasovanje v državah EU. Le devet od 27 držav članic EU je priznalo Palestino. Francija in Italija sta denimo podprli njeno članstvo, Nemčija in Velika Britanija sta se vzdržali.

Tudi Slovenija se je vzdržala, pred domačo javnostjo pa je svojo odločitev skrila za besedičenje, da »Slovenija podpira bližnjevzhodni mirovni proces in pravico narodov do samoodločbe, vendar ocenjuje, da glede na trenutne varnostne razmere na omenjenem območju predlog resolucije ni bil vložen v okviru širših mednarodnih prizadevanj za mir v regiji«. Slovenija je pred dobrim letom, v času prejšnje vlade, glasovala za članstvo Palestine v Unescu, agenciji ZN za izobraževanje, znanost in kulturo, čeprav v EU glede tega ni bilo soglasja. Tokrat pa je abstinirala, kar ni nič čudnega, saj je tako storila tudi Orbanova Madžarska.

Palestinska oblast ni bila tako previdna pred 20 leti, ko je maja 1992 priznala Slovenijo.