Kako so se končali upori?

Dr. Božo Repe, zgodovinar, Filozofska fakulteta v Ljubljani

7. 12. 2012  |  Mladina 49  |  Komentar

Smo Slovenci znova postali narod upornikov? Je oživela tradicija srednjeveških kmečkih puntov, protifašističnih in narodnoosvobodilnih gibanj in delavskih stavk iz tridesetih let, Osvobodilne fronte iz časov druge svetovne vojne, vstaje civilne družbe iz osemdesetih let? Se je slovenski narod znova prerodil iz hlapcev v junake, kot so od njega pričakovali oboji, komunisti in krščanski socialisti? Se je narodni značaj preoblikoval, kakršno je bilo pričakovanje, zapisano v eni od točk programa Osvobodilne fronte iz časa druge svetovne vojne?

Slovensko uporništvo lahko razdelimo na nacionalno in socialno ali na kombinacijo obojega. Lahko bi ga – to je danes prav tako pomembno vprašanje – na organizirano in spontano. Tudi ekstremističnih gibanj take ali drugačne barve nam v zgodovini ne manjka. In še manj zmede in nejasnosti pri vsem skupaj. Kultno množično zborovanje za Jugoslavijo 29. oktobra 1918 v Ljubljani, s katerim naj bi pretrgali vezi z Avstro-Ogrsko, so si govorci in drugi politiki razlagali vsak po svoje in z distance interpretirali svojo vlogo v njem, pač v skladu s kasnejšimi razmerami in političnim dobičkarstvom. Nadporočnik Mihajlo Rostohar, ki je na manifestacijo prišel kljub prepovedi vojaškega poveljstva v Ljubljani, si je besedo na balkonu Deželnega dvorca (današnjega rektorata univerze) moral izboriti. Potegnil je sabljo in vzkliknil: »Mi, vojaki, odrekamo pokorščino Avstriji in prisegamo zvestobo svoji narodni državi Jugoslaviji!« Častniki so nato prekrižali sablje in bodala, med množico je to povzročilo navdušenje, ne pa ravno med vsemi politiki. Tako je knezoškof Jeglič razburjeno pristopil k Rostoharju in vzkliknil: »To je pa revolucija!« Na kar mu je Rostohar odgovoril: »Da, prevzvišeni, tako nekako!« Seveda ni bilo prav nič drugače 70 let kasneje, z množičnimi zborovanji v podporo četverici, ki jih danes prav tako skuša interpretirati in politično unovčiti vsak po svoje.

V socialnem (razrednem) smislu so prva oblika uporov srednjeveški kmečki punti. Prihodnje leto bo 300 let od tolminskega punta. Bil je zadnji večji kmečki punt. Drugače od prejšnjih ni bil upor proti posameznim fevdalcem, ampak proti državi. In cerkvi. Zaradi davkov in načina pobiranja teh. Tedanji upor proti tistim, ki so si uzurpirali državo, ima torej tudi zelo aktualno sporočilo.

Stavke in demonstracije so se začele z organiziranim delavskim gibanjem v drugi polovici 19. stoletja. Na začetku jasne razmejitve med delavskimi organizacijami, izobraževalnimi društvi (iz katerih so izšle tudi stranke), anarhisti in drugimi uporniškimi skupinami ni bilo. Prvi protesti in akcije so se začeli v sedemdesetih letih 19. stoletja. Vrhunec so dosegli v osemdesetih letih, ko so začeli preganjati člane delavskega izobraževalnega društva iz Ljubljane zaradi anarhistične dejavnosti. Sledil je t. i. »krvavški« proces v Celovcu proti voditeljem, ker so agitirali za anarhistično stranko, osrednja osebnost pa je bil delavski voditelj Franc Železnikar, ki je bil zaradi veleizdaje in kaljenja javnega reda in miru obsojen na osem let težke ječe, po pritožbi pa mu je bila kazen zvišana na deset let. No, kot mnogi revolucionarji se ni vdal in je svojo dejavnost za socialno pravičnejšo družbo nadaljeval po odpustu iz zapora in vse do smrti.

Znova aktualen pojav postajajo skrajno desničarske skupine. Za Kraljevino Jugoslavijo so bile značilne Orjuna, Srnao, Hrnao, nekaj časa tudi Slovenska nacionalna mladina.

Tudi med prvo svetovno vojno je bilo kar nekaj uporov iz socialnih (tudi nacionalnih razlogov), na primer upori slovenskih vojakov v Judenburgu in Murauu. Evropa po prvi svetovni vojni je bila na robu revolucije, a so jo zahodne države zatrle (na Bavarskem, na Madžarskem, tudi v našem Prekmurju). Omejile so jo s t. i. sanitarnim kordonom okrog Rusije. Revolucionarno gibanje v nacionalnem smislu so tedaj predstavljali zlasti preporodovci, ki so se zavzemali za jugoslovansko državo zunaj Avstro-Ogrske in so bili povezani s srbsko nacionalistično organizacijo Mlada Bosna.

Med obema vojnama so bile v socialno zelo slabih razmerah številne stavke, nekatere celo z žrtvami, na primer pokol delavcev, tudi žensk in otrok, med železničarsko stavko v Ljubljani aprila 1920. Vlada je, da bi preprečila stavko, vpoklicala železničarje v vojsko, kar je bila sicer uveljavljena metoda za discipliniranje ljudi, ki so se borili za socialne pravice ali nasprotovali režimu. Uporaba vojske ali grožnja z njo za zatrtje množičnih gibanj, demonstracij ali drugih načinov izražanja ljudske volje je bila sicer pogost mehanizem v obeh Jugoslavijah, kraljevi in socialistični. Kot vidimo, imajo tudi danes politiki podobne skomine.

Med bolj znanimi stavkami med obema vojnama so bile gladovna stavka rudarjev v revirjih in množični val tekstilnih in drugih stavk sredi tridesetih let, v katerih so imele glavno vlogo ženske. Po drugi svetovni vojni je bil najodmevnejši štrajk rudarjev v revirjih leta 1958, ki je imel socialno in nacionalno konotacijo (nasprotovanje centralizmu). Stavke v socializmu sicer niso bile zaželene, saj naj bi delavci kot lastniki tovarn stavkali proti samim sebi. Namesto stavke so se imenovale »prekinitve dela«, v kriznih osemdesetih letih pa so bile zakonsko urejene in množične, v Jugoslaviji in Sloveniji. Najodmevnejša v tistem času je bila stavka delavcev v Litostroju leta 1987, iz katere je izšel prvi neodvisni sindikat, pa tudi (tedaj neuspeli) poskus Franceta Tomšiča, da ustanovi socialdemokratsko stranko. Najbolj množično nacionalno gibanje pa je nastalo v podporo četverici zaradi sojenja pred vojaškim sodiščem leta 1988.

Znova aktualen pojav postajajo različne skrajno desničarske in (ali) nacionalistične skupine, za katere je kriza kot naročena. Za kraljevino so bile značilne Organizacija jugoslovanskih nacionalistov – Orjuna, Srbska nacionalna organizacija – Srnao, Hrvaška nacionalna organizacija – Hrnao, nekaj časa tudi Slovenska nacionalna mladina. Vplivne so bile četniške organizacije, ki so Jugoslavijo štele za razširjeno Srbijo, izkazovale so brezmejno zvestobo monarhiji in dinastiji Karađorđevićev. Njihova združenja so bila polvojaška, sestavljali so jih oboroženi odredi, zanje so bile značilne srbske kape (»šajkače«) in črne zastave, na katerih je bila narisana mrtvaška glava. Na njihovo dejavnost je imela največji vpliv Radikalna stranka, vendar niso bile enotne, med njimi je bilo veliko nestrpnosti, rivalstva, bojev za primat, poveličevanje domnevnih zaslug v času podtalnega delovanja v Makedoniji in drugod pred balkanskima vojnama, tudi oboroženih spopadov.

Nekatere organizacije so zglede iskale v fašistični ideologiji, vendar fašizem tudi zaradi različne nacionalne strukture ni dobil večjih razsežnosti. Profašistične organizacije (npr. Ljotićev Jugoslovanski zbor, borbaši) in nemški Kulturbund, ki se je precej nacificiral in postal neke vrste »peta kolona« v Jugoslaviji, so postali pomembnejši v drugi polovici tridesetih let, pod vlado Milana Stojadinovića, ki so ga primerjali z »ducejem«, ker je oponašal Mussolinijeve navade in ustanavljal polvojaške organizacije, t. i. zelene srajce. Po uvedbi diktature so se okrepile emigrantske teroristične organizacije, zlasti albanska in ustaška, ki so jih podpirale nekatere sosednje države (Italija, Madžarska).

Načeloma je mogoče, da bi nova generacija politikov izšla iz civilnodružbenih gibanj, tako kot je v tridesetih in tudi osemdesetih letih 20. stoletja.

Razredno zaznamovani so bili spopadi med Orjuno, sprva nacionalistično organizacijo (ustanovljeno leta 1921 v Splitu), ki pa je kmalu postala teroristična organizacija za obrambo jugoslovanskega integralizma, oblasti pa so jo uporabljale za boj proti delavcem (tudi kot stavkokaze) in med delavskimi (komunističnimi) organizacijami, zlasti Proletarskimi akcijskimi četami. Več manjšim spopadom v Ljubljani leta 1923 je maja 1924 sledil pohod Orjune iz številnih jugoslovanskih mest v Trbovlje. Vnel se je spopad, v katerem je bilo več mrtvih in ranjenih na obeh straneh. Orjunaši so se umaknili, nato pa pod zaščito orožnikov spet zbrali. Orožnikom so odvzeli ujetega pripadnika Proletarskih akcijskih čet in ga kasneje v kamnolomu iz maščevanja ubili. Oblasti so spopad izkoristile za obračune s slovenskimi komunisti, še posebej z vodstvom, in z njihovimi legalnimi ali pollegalnimi organizacijami, ukinile so tudi ves njihov tisk, postopek proti orjunašem pa je bil s kraljevim ukazom ustavljen.

To ni bila le posledica naraščajoče državne represije, še posebej kasneje v času diktature, ampak tudi različnih diverzij, atentatov, napadov na državne objekte in prometne komunikacije, ki so jih izvajali ustaši in člani makedonske revolucionarne organizacije VMRO. Oblast se je sicer najbolj bala komunistov in je ostro obračunavala z njimi. Tudi posebno sodišče za varstvo države je do leta 1931 v glavnem sodilo komunistom, potem, po poskusu organizacije vstaje v Liki, pa vse pogosteje tudi ustašem. Strah pred širjenjem komunizma je bil glede na šibkost komunistov brez prave podlage in paranoičen, resnično nevarnost za državo so pomenili ustaši, ki jih je podpiral Mussolini. V Jugoslaviji so od leta 1929 pripravili več napadov na različne objekte, policijske in žandarmerijske postaje. Pogosto so podtikali peklenske stroje v javne zgradbe, na sodišča in na železniške vagone. Leta 1934 je na primer na mednarodnem vlaku Dunaj–Zagreb podtaknjeno razstrelivo eksplodiralo na slovenskem ozemlju v bližini Krškega, zgorel je ves vagon, v njem pa trije ljudje. Novembra 1933 so v Zagrebu izpeljali neuspešen poskus atentata na kralja Aleksandra, ki je bil njihova glavna tarča (o tem so tudi odkrito pisali v emigrantskem tisku). To naj bi bil začetek hrvaške revolucije pod ustaškim vodstvom, vendar se je atentat izjalovil, atentatorje pa so, razen enega, polovili.

Podobno, le da po številu akcij nekaj manj aktivno, je delovala VMRO.

V kontekst skrajnih organizacij med obema vojnama sodijo tudi katoliške. Leta 1927 je papež Pij XI. ustanovil Katoliško akcijo (okrožnica Ubi arcano Dei consilio iz leta 1922 in več drugih poslanic in govorov). Njen temeljni namen je bil uveljavljati katoliška načela na socialnem in drugih področjih, način dela pa boj proti liberalizmu, sekularizmu in socializmu. V Sloveniji je Katoliška akcija v tridesetih letih postala elitna organizacija za prenovo krščanskega življenja, njeno delo sta zaznamovala militanten in nepopustljiv boj proti vsem drugače mislečim tudi v lastnem taboru. Delovali sta dve organizaciji: Zveza mladcev Kristusa kralja, ki jo je med dijaško mladino leta 1931 ustanovil profesor Ernest Tomec, in Katoliška akcija na univerzi, ki jo je prav tako leta 1931 ustanovil profesor teologije dr. Lambert Ehrlich in se je od leta 1934 po časopisu, ki ga je začela izdajati, imenovala Straža v viharju (od leta 1937 Akademski klub Straža). Stražarje je aktivno usmerjal tudi dr. Anton Korošec.

V heterogenih protestih in gibanjih je tudi danes zaznati skupno zahtevo po menjavi političnega razreda v celoti. Ta zahteva je težko uresničljiva, v njej je veliko protislovnosti.

Ali prepoznamo kakšne vzporednice med današnjim dogajanjem in nemirnim obdobjem med obema vojnama, zlasti tridesetimi leti? Tako kot tedaj se tudi danes socialna stiska stopnjuje, razredni boj postaja očiten, demokracija se izgublja v varčevalnih ukrepih in tihem vzpostavljanju t. i. druge republike, oblast je očitno tako kot tedaj protiljudska in protiintelektualna. Tako kot tedaj so opazni sistematični napadi politike in njenih glasnikov na sindikate, ki so edini zmožni organiziranega odgovora na samovoljne oblastniške ukrepe. In na liberalno usmerjeno kulturno srenjo. In na univerzo, ki je komaj preživela. Tudi tako, da si je nadela ime diktatorskega kralja. Tako kot tedaj vzporedno z organiziranim sindikalnim bojem potekajo spontane demonstracije, hkrati pa nastajajo socialne mreže uporništva, ki se med sabo tudi povezujejo. Za trideseta leta je bilo značilno ljudskofrontno gibanje proti fašizmu ter za demokratizacijo države. Sestavljale so ga zelo heterogene skupine, kulturna, športna in druga društva, ki so se med sabo povezala in skupaj pripravljala proteste in javne prireditve (npr. zlet socialistične kulturne organizacije Svoboda v Celju leta 1935). Podobna mreža nastaja tudi danes. Prav tako je opazno, da želijo organizirane desničarske skupine gnev množic in proteste izrabiti za provokacije. V tridesetih letih so bile, kot na primer Orjuna, navezane na etablirano politiko. Danes opazimo najmanj veliko strpnost do njih, saj niti zakonsko niso opredeljene. In poskuse nekakšnega umetnega »uravnoteženja« z domnevno radikalno (anarhistično) levico. Tako kot so bili takrat ob delavskih demonstracijah žandarji v dvomih, na katero stran naj se postavijo, so danes policisti. Avtokratski sistem, nekaj let celo diktatura, je bil(a) značilnost tistega časa. Tudi danes Slovenija za fasado parlamentarizma hodi po robu avtokratskosti, v marsičem pa je ta že postala samoumevna. Trideseta leta so se iztekla v vojno, ta pa je prinesla novo generacijo politikov, in ko se je končala, nov sistem. Nove vojne, upajmo, ne bo. V heterogenih protestih in gibanjih pa je danes prav tako zaznati skupno zahtevo po menjavi političnega razreda v celoti, kar naj bi prineslo spremembe. Ta zahteva je težko uresničljiva, poleg tega je v njej veliko protislovnosti, saj so ljudje pravkar izvolili za predsednika politika, ki je kariero začel že v prejšnjem sistemu in ni nikoli opravljal kakšnega drugega poklica. Čeprav na všečen način, najizraziteje od vseh politikov simbolizira in zagovarja politično filozofijo o »nezamenljivosti«. Zavrnili pa so dosedanjega predsednika, ki je v politiko vstopil šele pred petimi leti. Demagogija in populizem sta torej vsaj toliko učinkovita, kot sta bila v tridesetih letih. Vsaj za parlament velja, da je na zadnjih volitvah doživel precejšnjo menjavo poslank in poslancev, a to partitokracije v njenem bistvu ni spremenilo. Seveda je načeloma mogoče, da bi nova generacija politikov izšla iz civilnodružbenih gibanj, tako kot je v tridesetih in tudi osemdesetih letih 20. stoletja. Vendar je tu začaran krog: sposobni ljudje v politiko, ki je postala eden najbolj neuglednih poklicev, nočejo. Tistih nekaj redkih, ki so poskusili na prejšnjih volitvah, so ljudje po načelu »izgubljenega glasu« pustili zunaj parlamenta. Politike pa brez vstopa nove generacije ni mogoče spremeniti. Poleg tega se postavlja tudi vprašanje samoomejitve. Kdo pa lahko zagotovi, da naslednja generacija politikov, četudi bi v politiko vstopila s še tako čistimi nameni, čez nekaj let ne bo šla po isti poti? Zahteve bodo morale dobiti konkretnejše in tudi bolj diferencirane obrise. Protestom manjka program. In navsezadnje: tudi vseh politikov in vse politike ni mogoče mehanično metati v isti koš. Sicer se bo val protestov izpraznil ali pa bo zlorabljen. Trideseta leta so bila kratka in burna, polna sprememb. Uvod v vojno so bile množične demonstracije, tudi v Ljubljani, proti pristopu Jugoslavije k trojnemu paktu. Končale so se z vojaškim državnim udarom. Kakšen bo izhod iz današnje krize, je negotovo – zaradi slovenskih in evropskih razmer. Krepitev oblastnih mehanizmov v takšni ali drugačni obliki v imenu »učinkovitosti« in »odgovornosti« je mogoča. Janez Janša jo že napoveduje. Očitna so prizadevanja za nadzor (in združevanje) ločenih vej oblasti.

Je pa tudi možnost, da bo agonija današnjega časa veliko daljša, kot se zdi. In da bo z različnimi manevri politična elita z manjšo kolateralno škodo ohranila položaj in enak način delovanja kot do sedaj. In da bo za navideznimi spremembami vse ostalo enako. Bolj ko se spreminja, bolj ostaja enako, pravi francoski pregovor.