Krivec je znan

»Evropa mora priznati, da ima varčevanje meje. Dodatni varčevalni ukrepi bodo družbo vodili le do zloma,« opozarja ameriški nobelovec za ekonomijo Paul Krugman.

Najboljši dokaz, da varčevanje ni pot iz krize, je Grčija. Bolj ko zateguje pas, teže odplačuje dolgove, ljudstvo pa vse bolj trpi. V času krize je država tista, ki mora omogočiti povpraševanje, ne varčevati. Omogočiti mora vlaganje v nove posle, v novo proizvodnjo, zagotoviti mora socialno varnost ljudi, zlasti najranljivejših skupin.

»V recesiji potrebujemo več in ne manj porabe. In če ni zasebne porabe in investiranja, mora to delo opraviti javna poraba,« pravi ekonomist Bogomir Kovač. In kaj počne slovenska vlada? Nič od tega. Varčuje stihijsko, namesto da bi selektivno trošila, hkrati pa dopušča množično propadanje podjetij, tudi takšnih, ki bi jih še bilo mogoče prestrukturirati in rešiti, s čimer povečuje armado brezposelnih, to pa jo stane več, kot bi jo reševanje delovnih mest. Posledice te zgrešene ekonomske politike so očitne: Slovenija je tudi uradno znova v recesiji.

Zmanjšanje gospodarske aktivnosti pri nas je med največjimi na območju evra. Ključni razlog za to je občutno zmanjšanje domače porabe. Manj trošijo gospodinjstva, predvsem pa manj troši država, kar je večidel posledica vladnih varčevalnih ukrepov za uravnoteženje javnih financ. To priznavajo tudi v vladnem uradu za makroekonomske analize in razvoj, vendar dodajajo, da so ukrepi nujni, saj sicer Sloveniji grozi nadaljnje znižanje bonitetne ocene, s tem pa še večje težave. Zadnji dve leti nas je nad gladino držal vsaj izvoz, zdaj tudi ta peša, predvsem zaradi poslabšanja gospodarskih gibanj v naših glavnih trgovinskih partnericah. »Izvoz vse hitreje izgublja moč vlečnega konja gospodarske aktivnosti, kar ob recesiji v EU in pesimističnih napovedih ne preseneča,« v zadnji številki Gospodarskih gibanj ugotavljajo ekonomisti Velimir Bole, Jože Mencinger, Franjo Štiblar in Robert Volčjak.

Razvojni preboj, o katerem se tako veliko govori, se izvaža v tujino, nam pa ostanejo stihijski varčevalni ukrepi, je kritičen sindikalist Goran Lukič.

»Najbrž je že precej jasno, da politika, kakršno vodi zdajšnja vlada, drugam kot h krčenju gospodarske aktivnosti sploh ne more peljati,« o dogajanju meni Mencinger. »Ko se je sesedel izvoz, za kar je treba kriviti podobno politiko varčevanja v EU, se je sesedel tudi BDP, njegove domače sestavine pa se krčijo predvsem zaradi ravnanja zdajšnje vlade. Tudi varčevanje v javnem sektorju bolj in prej kot zaposlene v javnem sektorju prizadene zasebni sektor in zaposlene v njem.« Podjetja so vezana na javna naročila in na zasebno porabo zaposlenih v javnem sektorju.

»Namesto da bi vlada položaj umirjala, nenehoma straši s katastrofami, kar že tako obubožano prebivalstvo vodi k še večji previdnosti.« Bolj ko ljudje trepetajo za službe in bolj ko verjamejo, da lahko že jutri končajo na cesti, bosi in lačni, manj kupujejo, sploh tiste dobrine, ki se jim reče trajne, kot so pralni stroji, hladilniki, štedilniki in podobno. Nakup trajnih dobrin odlagajo celo tisti, ki bi si jih še lahko privoščili. Ujeti smo v začarani krog recesije, iz katerega se bo težko izvleči. »Že ob sprejetju varčevalnega zakona smo opozarjali, da bodo razmere še slabše in da bodo varčevalni ukrepi te vlade zelo negativno vplivali na gospodarstvo,« pravi Alenka Bratušek, nekdanja direktorica direktorata za proračun na ministrstvu za finance, zdaj pa poslanka Pozitivne Slovenije. »Neto učinek varčevalnih ukrepov vlade je majhen, nezadovoljstvo je veliko, kljub temu pa številke kažejo, da vlada ne bo dosegla zastavljenih javnofinančnih ciljev.«

Vlada računa, da bo letos z varčevalnimi ukrepi prihranila 349 milijonov evrov. Vendar je ta prihranek že izničilo znižanje BDP-ja, ki je predvsem posledica prenaglega in preostrega varčevanja.

Še več. Znižanje BDP-ja bo letos še enkrat večje od prihranka, ki naj bi ga prineslo varčevanje. Minister za finance Janez Šušteršič zgledno izpolnjuje navodila strokovnjakov Mednarodnega denarnega sklada. Ti ga trepljajo po ramenih, češ na pravi poti ste, samo še bolj zategnite pas. Položaj je absurden, kajti ista mednarodna ustanova je nedavno javno priznala, da so preostri in prenagli varčevalni ukrepi škodljivi in da lahko države poženejo v recesijo. Dolgo je veljala formula, po kateri enoodstotni fiskalni rez BDP-ja pomeni zmanjšanje gospodarske aktivnosti za pol odstotka. Ko pa je sklad primerjal gospodarske napovedi z realnimi izidi, je ugotovil, da so ti učinki dvakrat ali celo trikrat večji!

Da je posledica politike zategovanja pasu upočasnjevanje rasti, ugotavlja tudi OECD v svoji analizi. Gospodarstva članic te organizacije, ki so se odločile za politiko zategovanja pasu, so imela za približno 1,25 odstotka manjšo gospodarsko rast. Po mnenju OECD je izguba še toliko večja za gospodarstva držav na območju evra. Tu ne gre zgolj za prehitro ali prestrogo zmanjševanje državnih izdatkov v času, ko izdatke zmanjšuje tudi zasebni sektor, ki je prav tako obremenjen z dolgovi. Težava je, kot pravijo v OECD, v tem, da nezadostni in neučinkoviti odzivi držav načenjajo zaupanje in tako še dodatno poglabljajo negotovost, s katero imajo opraviti gospodarstva.

Janševa vlada to ve. A javnost kljub temu straši s potopom in z bruseljsko prisilno upravo, če bo z referendumi ovirala izvajanje njene ekonomske politike vitke države. Najbolj boleče bodo posledice rezov v izobraževanje. Na to opozarja Jadran Lenarčič, direktor Instituta Jožefa Stefana. Pravi, da bo zaradi ostrih rezov države v raziskovalno in razvojno dejavnost prihodnje leto brez službe ostalo 400 doktorjev znanosti in samo redki od teh si bodo novo zaposlitev poiskali v Sloveniji. Matic Modic s primorske fakultete za menedžment pravi, da če se število zaposlenih magistrov in doktorjev znanosti poveča za odstotek, se realni BDP poveča za več kot 0,2 odstotka. Samo s povečevanjem števila doktorjev znanosti torej lahko pojasnimo več kot odstotek letne rasti slovenskega BDP-ja v zadnjih 30 letih. Vlada z rezi v raziskave in razvoj mladim pravzaprav signalizira, naj gredo v tujino. Mladi bodo seveda naredili točno to. »Razvojni preboj, o katerem se tako veliko govori, se izvaža v tujino, nam pa ostanejo stihijski varčevalni ukrepi,« pravi sindikalist Goran Lukič.

Vse globlje v recesiji nismo samo zaradi zgrešenih potez vlade, ampak tudi zaradi njene anemičnosti. »Vlada je popolnoma neaktivna pri investicijah in reševanju podjetij, ki bi jih bilo mogoče rešiti, pa jih skupaj z bankami prepušča stečaju, češ da ni ’božiček’; edina svetla izjema je Tomos,« pravi Mencinger. In sarkastično dodaja: »Nedavno sem slišal ministra za gospodarstvo govoriti, da so sprejeli že 200 ukrepov za oživitev gospodarstva. Le kako, da ne delujejo? Očitno z aktivnostjo nimajo nikakršne zveze.«

Najspornejše je korenito zmanjšanje bruto investicij, zasebnih in javnih, meni Kovač. »Vlada očitno ne razume, da so reformiranje, racionalizacija in varčevanje v javnem sektorju sicer pomembni, toda ne na račun investicij in razvoja pomembnih strateških področij, kot so znanje, ekologija in javni sektor.«

Najbrž je že precej jasno, da politika, kakršno vodi zdajšnja vlada, drugam kot h krčenju gospodarske aktivnosti sploh ne more peljati, pravi ekonomist Jože Mencinger.

Podatek urada za makroekonomske analize in razvoj, da ostajamo v skupini držav članic območja evra oziroma EU, kjer se zaostanek za povprečno ravnijo gospodarske aktivnosti iz leta 2008 letos najbolj povečuje, je skrb zbujajoč. »Ne kaže samo na zgrešenost hitrih, stihijskih in ostrih varčevalnih ukrepov vlade, temveč tudi na izjemno zanemarjanje strateške investicijske politike,« meni Lukič. Generalni direktor Družbe za upravljanje investicij Rajko Siročič je v začetku letošnjega leta dejal, da se »javni dolg Slovenije še lahko poveča s sedanjih 43 na 60 odstotkov BDP-ja, a vedeti moramo, zakaj bomo ta sredstva porabili. Če jih bomo za gradnjo javne infrastrukture, je multiplikator za zagon gospodarstva zelo velik. Razmerje med gradbenimi deli in drugimi deli je pri cestah 85 odstotkov gradbenih del in 15 odstotkov za opremo, pri železnici pa je gradbenih del le za 45 odstotkov, 55 odstotkov pa odpade na opremo, kar zagotavlja posel širokemu krogu gospodarskih podjetij.«

Toda vlada je ta nasvet preslišala. Tako kot je preslišala številne druge nasvete, na primer Kovačevega, da Slovenija potrebuje denimo pet ključnih razvojnih projektov za prihodnjih deset let z najvišjimi multiplikacijskimi trajnostnimi učinki. »Namesto večne fiskalne konsolidacije z začaranim krogom varčevanja potrebujemo zasuk h konkurenčnosti in rasti, zaposlenosti in povečanju blaginje. To je tudi edina pot, kako se lahko rešimo iz fiskalne in dolžniške krize. Tega zasuka nihče ne jemlje dovolj resno.«

Vlada se na kritike o zgrešeni politiki ne ozira. Trdi, da njeni ukrepi dajejo »opazne rezultate«, saj je imel državni proračun oktobra več kot 40 milijonov evrov presežka prihodkov nad odhodki, skupni proračunski primanjkljaj od januarja do oktobra letos tako znaša manj kot 1,1 milijarde evrov. Pa se s tem lahko tolažimo? »Oktobrski prihodki so bili res solidni, a z njimi smo zamašili septembrsko luknjo,« pravi Mencinger. »Zaradi cele vrste razlogov, na primer zaradi razvrstitve dni in tednov v mesecu, so mesečna nihanja davčnih prihodkov izredno velika. Davčni prihodki so sicer kar zmnožek davčne stopnje in davčne osnove. Davčne stopnje se niso bistveno spremenile, obseg transakcij, dohodki in dobički pa se gibljejo približno tako kot BDP. Zato ne vem, kako je večji oktobrski priliv davčnih prihodkov mogoče šteti za izboljšanje.«

Pa še nekaj je treba vedeti: primanjkljaj državnega proračuna ne sme biti višji od zneska, ki ga je potrdil državni zbor. To za letošnje leto pomeni, da ne sme biti višji od 1,070 milijarde evrov. »Da je primanjkljaj že danes višji, lahko pomeni samo to, da bo potreben rebalans proračuna. Ta bo primanjkljaj zvišal ali pa bodo v predalih ostali neplačani računi, kar pa pomeni, da bo država prva na seznamu neplačnikov,« opozarja Bratuškova.