Spet je hudič na filozofski fakulteti

Dr. Noam Chomsky je pred leti, ko je obiskal Slovenijo, med drugim opozoril, da so imeli tudi v ZDA po drugi svetovni vojni brezplačno visokošolsko izobraževanje, a je sčasoma postalo tudi akademsko izobraževanje posel. Tudi v Sloveniji je mogoče zaznati te smeri. Razloga za to, da izobraževanje postane posel, pa ne gre iskati le v tem, da bi državo razbremenili stroškov za te namene, ampak tudi v omejevanju možnosti za vstop v proces izobraževanja širšemu krogu prebivalstva, predvsem revnejšega, ki nima sredstev za študij. Namreč, prosto po Chomskem, nacija in posamezniki, ki so slabše izobraženi, so bistveno bolj vodljivi v primerjavi s tistimi, ki znajo dovolj in so sposobni razmišljati s svojo glavo. Se lahko takšen neoliberalistični koncept izobraževanja preseli tudi na slovenska tla, na kar opozarjajo številni intelektualci? Glede na dogajanje in proteste v slovenski univerzitetni skupnosti smo že na tej poti, pa čeprav aktualna oblast tega ne zmore odkrito priznati.

Nasprotno. Dr. Žiga Turk, minister za visoko šolstvo, znanost in kulturo, je še v začetku letošnjega leta zatrjeval, da sta za »prihodnje blagostanje v Sloveniji bistvena znanje in ustvarjalnost«, in se zavzel za takšno Slovenijo, kjer »cvete kultura, cvete znanost in imajo mladi čim boljše šole«. Lahko tudi pritrdimo njegovim lepim besedam o razvojni paradigmi, ki naj bi ustvarila več »priložnosti, da se znanje in ustvarjalnost razcvetita v poslovne ideje, saj so te tiste, ki prinašajo delovna mesta in dobiček … iz krize se namreč lahko razvijemo le z inovacijami, novimi idejami, ki bodo našle uporabno vrednost v gospodarstvu, in z znanjem«.

Stvarnost je povsem drugačna. Vlada namreč s svojimi ukrepi »varčevanja« v javnem visokem šolstvu – tudi s favoriziranjem zasebnih univerz in visokošolskih zavodov – dejansko tega uničuje. Dr. Rastko Močnik je v Dnevnikovem Objektivu omenjal jasno viden paradoks tega početja: »Če naj bi bili res ’družba znanja’, ki konkurira z visoko tehnologijo, inovativnostjo, intelektualnim delom itd., potem je pač iracionalno, da uničujejo javne sisteme, ki edini lahko zagotovijo ustrezno znanje, izobraženost, splošni kulturni standard, intelektualno raven.« Opozarja tudi, da vladajoči razred ni produktiven razred, ni tisti, ki bi razvijal kognitivni kapitalizem in zagotavljal konkurenčnost, temelječo na visoki izob-

raženosti prebivalstva, na novih tehnologijah, inovacijah, ki bi torej bila, kakor pravijo, »strukturna konkurenčnost«. Za Močnika je vladajoči sloj v Sloveniji neproduktiven kompradorski razred, ki streže svetovnemu kapitalu in mu zagotavlja ugodno okolje za pridobivanje presežnih dobičkov … Zato je »razumljivo, da uničujejo intelektualne sposobnosti prebivalstva in nas spreminjajo v prilagodljivo in ponižno delovno silo za cenena dela«.

Slovenska univerzitetna srenja je v glavnem spoznala pogubne posledice takšne »razvojne« usmeritve sedanje oblasti. Na akademskih zborih učiteljev in študentov opozarjajo na nepopravljive posledice še večjega omejevanja sredstev za javno visoko šolstvo, ki jih prinaša predlagani proračun za prihodnje leto in za leto 2014. Povsod opozarjajo, da ni nikakršne smiselne podlage za nadaljnje in nesorazmerno krčenje sredstev visokemu šolstvu, saj so, kot je slišati na zborih, letos pri varčevanju storili vse, kar se je dalo.

»Kot družba si ne moremo privoščiti zapravljati talentov tistih, ki si ne morejo plačati šolnine.«

Dejstva, če poslušamo razprave pristojnih v visokem šolstvu, so kruta. Letos je imela ljubljanska univerza za 25 milijonov evrov manj prihodkov kot lani. Zaradi varčevalnih ukrepov, ki narekujejo upokojitve za tiste, ki izpolnijo pogoje, so »privarčevali« 15 milijonov evrov. Tudi v drugih visokošolskih javnih zavodih so ravnali podobno. Zdaj pa jim vlada napoveduje za prihodnje leto še za 20 milijonov evrov manj proračunskih sredstev, kot so jih dobili letos. V prihodnjih dveh proračunskih letih bi bilo visoko šolstvo, če bo proračun sprejet, ob 40 milijonov evrov. Predlog proračuna za leto 2013 pomeni za univerze 16-odstotno zmanjšanje sredstev za izobraževanje in 20-odstotno zmanjšanje sredstev za raziskovanje glede na leto 2011.

Rektorji vseh štirih univerz vseskozi opozarjajo ministra Turka in vlado, naj bosta razumna, kajti s tako drastičnim omejevanjem sredstev univerze ne bodo mogle izvajati dejavnosti, za katere so po zakonu odgovorne in pristojne. Pozivajo tudi poslance v državnem zboru, ki bodo imeli zadnjo besedo pri proračunu za leti 2013 in 2014. Država naj bi zagotovila vsaj letošnji obseg sredstev, predlagajo rektorji. Sicer, na ljubljanski univerzi, kot pojasnjuje njen rektor dr. Stane Pejovnik, pouka na prvi in drugi bolonjski stopnji ne bi zmogli izpeljati, poleg tega pa univerza uvaja v letu 2013 tudi peti letnik, kar zahteva dodaten denar. Za ekonomsko fakulteto bi ti vladni rezi poleg zmanjševanja zaposlenih prinesli tudi zmanjševanje števila programov in ukinjanje predmetov v tujem jeziku. Povrh tega pa bodo sredi tega meseca ostali še brez prostorov za doktorski študij. Na Univerzi v Mariboru bodo morali ukiniti kar 13 študijskih programov in na ulico postaviti 1500 študentov. Prava katastrofa pa je na treh ljubljanskih umetniških akademijah (AGRFT, ALU in AG), kjer so se že pred zdajšnjimi varčevalnimi ukrepi srečevali s podfinanciranostjo in izredno prostorsko stisko. Od vlade zahtevajo ureditev financiranja akreditiranih študijskih programov in takojšnjo gradnjo objektov za delovanje akademij v Ljubljani.

A dviga se ljubljanska filozofska fakulteta. Vsaj petsto študentov in profesorjev se je v sredo zbralo pred fakulteto, da bi izrazili ogorčenje nad predlaganimi rezi v visokem šolstvu, nad vlado in nad državnim sekretarjem za visoko šolstvo Borutom Rončevićem. Govorniki so z udarnimi govori pozivali k uporu, za posebno vzdušje pa je poskrbel pesnik in profesor primerjalne književnosti Boris A. Novak, ki je s satiričnimi pesmicami, uperjenimi proti Janezu Janši in varčevalnim ukrepom, z njemu lastno poetiko povedal, da je FF, po 1968 in 1971, spet na barikadah.

»Vlada nas hoče izstradati in tako razdejati visoko šolstvo.«

Dekan fakultete dr. Andrej Černe je opozoril na pozabljivost političnega razreda, saj je parlament maja 2011 sklenil, da ima visokošolsko izobraževanje za Slovenijo prednostni pomen tudi v času krize. »Visokošolsko izobraževanje in raziskovanje sta javno dobro. Zagotavljata osebno svobodo, kultiviranost ljudi in splošni napredek znanja. Če sta organizirana kot javna služba, omogočata prost pristop vsem državljanom. Brezplačno izobraževanje pomeni, da nikomur ni preprečen študij zaradi revščine staršev. Kot družba si ne moremo privoščiti zapravljati talentov tistih, ki si ne morejo plačati šolnine.« Dekan in tudi drugi govorci so posebej poudarjali, da so humanistične vede in študiji skupno dobro, ker artikulirajo družbeno, kulturno in politično dogajanje in merila za njihovo presojanje. Ta merila pa so lahko le pravila pravičnosti in humanosti sodobne družbe. Poleg tega filozofska fakulteta ni samo izobraževalna, ampak tudi kulturna ustanova. Aktualna vlada pa brezglavo sledi politiki t. i. varčevanja, namesto da bi za rešitev iz krize pripravila pozitiven program. Njeni zdajšnji ukrepi problemov ne rešujejo, ampak potiskajo mlado generacijo v brezizhodnost. »Vlada nas hoče izstradati in tako razdejati visoko šolstvo,« je bilo slišati na zborovanju. Še posebej krepko pa so nekateri govorniki ob zahtevi, da visoko šolstvo dobi toliko denarja, kot ga je leta 2011, udarili po vladi zato, ker »preliva denar, namenjen javnemu šolstvu, v zasebne visokošolske ustanove, kjer so očitne koruptivne povezave med nekaterimi uslužbenci pristojnega ministrstva in zasebnimi visokošolskimi ustanovami.«

Dr. Jože Vogrinc je dejal, da z zborom državljane Slovenije pozivajo, naj temeljito premislijo o pomenu humanistike za danes in jutri. »Postavil se bom po robu tistim, ki mislijo, da družba prihodnosti ne potrebuje humanistike in družboslovja. Da ne potrebuje filozofske fakultete. Ne slepimo se, tudi na univerzi jih veliko misli, da nismo koristni. Celo v SAZU mislijo, da mora družba bolj podpreti tiste fakultete, katerih diplomanti bodo bolj zaposljivi, in verjamejo, da so to diplomanti tistih fakultet, ki bodo s tehničnimi iznajdbami izboljševali produktivnost gospodarstva. Motijo se. Nevarno se motijo. Motijo pa se, ker ne poznajo zgodovine, ker ne razumejo, kako deluje družba, in ker nimajo miselnih orodij za samostojno intelektualno presojo zunaj ideoloških plašnic tehnokracije in neoliberalizma. Motijo se, ker jim manjka prav tisto znanje, ki ga produciramo tu, na filozofski fakulteti.«

Zdajšnje nezadovoljstvo z odnosom vlade do visokega šolstva se vse bolj širi, kajti jasno postaja, da so v ozadju vladne politike čudaški interesi, kar je dekan ekonomske fakultete dr. Dušan Mramor opredelil z besedami: »Ni druge razlage, kot da gre za politične interese o razbitju javnega šolstva ali pa discipliniranja, ker se hkrati predvidena sredstva za zasebne zavode povečujejo.« Dovolj za skrb in upor proti takšni politiki.