Trajnostna gradnja

Trajnostno gradnjo lahko presojamo le na podlagi celovitih okoljskih, ekonomskih in družbenih meril. Graditi trajnostno pomeni spremeniti ustaljene paradigme procesa graditve, zato gre za izziv javnim in zasebnim naročnikom, načrtovalcem in gradbeni panogi.

Ni naključje, da trajnostni gradnji v zadnjem času posvečamo tolikšno pozornost. S stavbami je povezanih 40 odstotkov rabe končne energije, najmanj 35 odstotkov izpustov CO2 in znatna količina odpada, ki nastaja med gradnjo in uporabo stavb. Naravni viri, ki jih uporabljamo kot material za gradnjo ali kot snovne tokove (voda, energija) za vsakodnevno delovanje stavbe, so omejeni in vse dragocenejši.

Sodobna družba je postavljena pred izzive, ki jih prinašajo podnebne spremembe, naraščajoča energijska odvisnost Evrope, omejenost naravnih virov in prizadevanja za zdravo okolje in čim bolj neokrnjeno naravo. Zavedamo se, da bodo stavbe v bližnji prihodnosti skoraj ničenergijske in da bomo njihove energijske potrebe zadovoljevali pretežno z obnovljivimi viri, vendar pa bo v prihodnje velik poudarek tudi na celovitem razumevanju okoljskih vplivov stavbe, celoviti ekonomičnosti projekta, funkcionalnosti, zdravstveni neoporečnosti, kakovostnih bivalnih razmerah in sožitju stavbe z družbenim okoljem ter kulturnimi vrednotami. Vse te lastnosti so značilne za »trajnostne stavbe« in ustvarjajo temelj prihodnje »nizkoogljične družbe« in zelenega gospodarstva.

Od strateških usmeritev v trajnostno gradnjo do udejanjanja teh načel v praksi pa je vendarle dolga pot. Pomembna naloga je razvoj meril, s katerimi lahko dokazujemo prijaznost do okolja, ekonomsko učinkovitost in družbeno sprejemljivost zasnovane stavbe.

Ni naključje, da trajnostni gradnji v zadnjem času posvečamo tolikšno pozornost. S stavbami je povezanih 40 odstotkov rabe končne energije, najmanj 35 odstotkov izpustov CO2 in znatna količina odpada, ki nastaja med gradnjo in uporabo stavb.

Merila za trajnostno gradnjo

Graditi trajnostno pomeni, da v času načrtovanja stavbe, med gradnjo in v obdobju uporabe stavbe upoštevamo načelo skrbnega ravnanja z okoljem in ohranjanja naravnih virov. Stavbo načrtujemo tako, da sta gradnja in uporaba ekonomični. Trajnostne stavbe morajo biti tudi prijazne do uporabnika in zagotavljati zdravo in udobno bivanje, optimalno morajo zadovoljevati potrebe uporabnika, omogočati fleksibilnost, prispevati morajo k ohranjanju družbenih in kulturnih vrednot.

V praksi potrebujemo kvantitativne metode, s katerimi lahko ovrednotimo predlagane tehnične rešitve in izberemo najbolj trajnostno ali pa ocenimo in s certifikatom potrdimo dosežene kazalnike trajnostnosti stavbe, kar je kasneje jamstvo za višjo vrednost nepremičnine. Metode za vrednotenje trajnostne gradnje so najprej v pomoč investitorjem pri opredelitvi energijskih, okoljskih, ekonomskih, družbenih, funkcionalnih lastnosti načrtovane stavbe, načrtovalcem pri iskanju najustreznejše idejne rešitve in nazadnje kupcu in uporabniku, ki ga želimo seznaniti z nadpovprečno kakovostjo stavbe, kar zadeva izpolnjevanje trajnostnih meril.

V svetu obstaja več kot 250 različnih metod za okoljsko in trajnostno vrednotenje stavb, številne med njimi so zelo prepoznavne, a praviloma med seboj niso primerljive. Trajnostnost je res globalna paradigma, ki pa jo lahko obravnavamo le upoštevaje lokalne danosti, cilje in prednostne naloge. Metode prve generacije imenujemo tiste, ki obravnavajo okoljske vplive stavbe, pretežno povezane z izbiro materialov in rabo energije v fazi uporabe stavbe (npr.: GBTool, LEED, BREEAM). Metode druge generacije (npr. LENSE in DGNB) zajemajo merila za vrednotenje trajnostnega vidika stavbe in poleg okoljskega vidika (LCA) obravnavajo tudi ekonomskega (LCC) in vidik družbene sprejemljivosti načrtovane gradnje v celotnem življenjskem krogu. Večina metod ni javno dostopna, vrednotenje poteka s pooblaščenimi ocenjevalci in praviloma ni poceni.

Javno dostopna in pilotno preverjena metoda

Mednarodni raziskovalni projekt 7. okvirnega programa OPEN HOUSE (2010–2013) si je zastavil nalogo razviti skupno, pregledno in javno dostopno evropsko metodo za trajnostno vrednotenje stavbe. Jedro metode je nabor kazalnikov trajnostne gradnje. Metoda temelji na evropskih in mednarodnih standardih; upošteva veljavne direktive iz podnebno-energijskega svežnja, še posebej prenovljeno direktivo o energijski učinkovitosti stavb – EPBD, in gradi na izkušnjah že znanih metod vrednotenja stavbe, ameriške metode LEED, britanske BREEAM in še posebej nemškega certifikacijskega sistema za trajnostno gradnjo DGNB. Oblikovanje kazalnikov trajnostne gradnje metode OPEN HOUSE poteka v več korakih. Kazalniki trajnostne gradnje so združeni v treh osnovnih in treh dodatnih skupinah: 1 – okoljski kazalniki, 2 – družbeni in funkcionalni, 3 – ekonomski, 4 – tehnični, 5 – procesni in 6 – kazalniki lokacije stavbe.

Pomembnejši kazalniki trajnostne gradnje

Okoljski kazalniki – to so indikatorji obremenitev okolja po metodi analize LCA, na primer izpusti toplogrednih plinov, ki vplivajo na globalno segrevanje ozračja, sproščanje žveplovega dioksida in dušikovih oksidov, izčrpavanje naravnih virov (npr. zalog pitne vode, naravnih habitatov), uporaba certificiranega lesa, raba primarne energije iz neobnovljivih virov ter iz obnovljivih virov za izdelavo gradbenega proizvoda in za ogrevanje ali hlajenje, pa tudi indikatorji ravnanja z odpadki.

Ekonomski kazalniki – stroški življenjskega cikla stavbe (LCC) so izraženi z neto sedanjo vrednostjo in po potrebi tudi z drugimi ekonomskimi kazalniki, recimo stabilnostjo vrednosti stavbe.

Družbeni in funkcionalni kazalniki – na primer dostop do stavbe brez funkcionalnih ovir, raven toplotnega, zvočnega, vidnega ugodja, funkcionalnost stavbe glede na predvideno rabo, prilagodljivost zasnove pri drugačni namembnosti, dostopnost z javnim prometom in/ali kolesom.

Tehnični, procesni in kazalniki lokacije – v to skupino sodijo na primer kazalniki tehnične kakovosti toplotne zaščite, zrakotesnost, raven kakovosti priprave projekta, obseg in podrobnost analiz, opravljene meritve, kakovost procesa graditve, sistematični nadzor kakovosti stavbe in spremljanje doseženih performanc v fazi uporabe.

Trajnostna gradnja potrebuje primerno podporno okolje

Pomembna stopnja v razvoju metode je anketiranje stroke, gradbene industrije, javnega sektorja in zakonodajalcev po evropskih državah o primernosti, sprejemljivosti in pomembnosti posameznega kazalnika v nacionalni gradbeni praksi. Z vidika uporabnosti metode je pomembno, ali lahko investitor in projektant zagotovita potrebne podatke za določitev vrednosti kazalnikov, ali je v posameznih državah na voljo metoda za določanje vrednosti kazalnika, ali je mogoče določiti vrednostne razrede kazalnika in navsezadnje, kakšna je splošna ocena partnerjev, ki presojajo sprejemljivost posameznega kazalnika. Za skupno oceno uporabljamo dogovorjen nabor kazalnikov, ki se na podlagi analiz in vrednostne lestvice točkujejo, vrednostna lestvica mora biti prilagojena državi ali regiji, pomen kazalnikov pa uravnoteži z utežmi, da nato dobimo oceno okoljskega, ekonomskega in družbenega vidika trajnostne stavbe.

Nadaljnji razvoj v posameznih državah gre v smeri vzpostavljanja razmer, potrebnih za uveljavitev trajnostne gradnje, torej vzpostavitve podatkovnih zbirk okoljskih produktnih deklaracij, ki podajajo okoljski odtis izdelka, večje zavezanosti gradbene industrije trajnostni gradnji, sprejetja zakonodaje o zelenem javnem naročanju pri gradnji stavb.

Pilotna uporaba metode na stavbah

Letos je v državah konzorcijskih partnerjev projekta, pa tudi v državah zunaj konzorcija, med drugim v državah zahodnega Balkana, potekalo pilotno ocenjevanje trajnostne gradnje po omenjeni novi metodologiji OPEN HOUSE. Pri nas pilotna uporaba meril trajnostne gradnje poteka na dveh energijsko visokoučinkovitih stavbah, na poslovni stavbi podjetja Menerga v Mariboru in na regalnem Skladišču Kema Puconci. Prve ugotovitve kažejo ponekod visoke trajnostne kazalnike, hkrati pa se ugotavlja, da je takšno ocenjevanje zahtevno in v celoti izvedljivo le, če se naročnik s celotno projektantsko in izvajalsko skupino že pri idejnem projektu odloči, da se bo stavba vrednotila po navedenih trajnostnih merilih; tedaj je mogoče ustrezno in pravočasno poskrbeti za pripravo dokumentacije, meritev in testov.

Zelena javna naročila in stavbe

Če je energijsko učinkovita gradnja zakonsko obvezna in so za javne investicije predpisana še za deset odstotkov strožja določila, kot so v veljavi za zasebne investitorje, lahko za trajnostno stavbo ugotovimo, da je kljub naštetim prednostim odločitev zanjo prepuščena zgolj investitorju in tržnim zakonitostim.

Nedavno je tudi Slovenija naredila pomemben korak naprej. V skladu z evropskimi usmeritvami, ki govorijo o najmanj 50-odstotnem ciljnem deležu zelenih javnih naročil pri nakupih v javnem sektorju, je leta 2011 sprejela uredbo o zelenem javnem naročanju. Namen uredbe je pri javnih naročilih v celotnem življenjskem krogu čim bolj zmanjšati obremenitve okolja.

Uredba o zelenem javnem naročanju zajema številne izdelke od avtomobilov, pisarniškega papirja do stavb, načrtovanje in izvedbe novogradenj, pa tudi redno in investicijsko vzdrževanje že zgrajenih stavb. Ker je (zeleno) javno naročanje, če govorimo o stavbah, bistveno bolj zapleteno kot naročanje kakega drugega blaga ali storitev, je bilo pri besedilu priloge uredbe s temeljnimi okoljskimi zahtevami za stavbe potrebno dodatno leto za strokovno usklajevanje vsebine.

Uredba predpisuje »zelene« zahteve za javna naročila na področju stavb, ne posega pa na preostala področja, ki so ključna, da lahko govorimo o trajnostni gradnji. O zelenem naročanju pri stavbah po tej uredbi govorimo, kadar v celotni življenjski dobi stavba povzroči manjši vpliv na okolje kot druge stavbe, pri tem pa zagotavlja enako ali boljšo funkcionalnost. Javni naročnik že pri predmetu javnega naročila opredeli, da želi energijsko učinkovito stavbo, in to dopolni z energijskim razredom ali podobnim kazalnikom. V tehničnih specifikacijah lahko navede še več zahtev, na primer največji izpust CO2 bodoče stavbe ali najvišjo sprejemljivo rabo primarne energije.

Najbolj znano določilo uredbe pa posega na področje izbire gradiva za bodočo stavbo. Delež lesa ali lesenih tvoriv (brez opreme, pritlične plošče in konstrukcije pod njo) mora po tej uredbi znašati najmanj 30 odstotkov prostornine vgrajenih materialov. Polovica tega deleža, torej 15 odstotkov prostornine vgrajenih materialov, se lahko nadomesti z gradbenimi izdelki, ki se lahko izkažejo z znakom za okolje Tip I (okoljska marjetica EU) ali Tip III (okoljska produktna deklaracija – EPD). Oba znaka objektivno prikažeta okoljski odtis izdelka in v prvem koraku že samo to, da ima gradbeni material opravljeno presojo okoljskih vplivov, pomeni bistven napredek.

A že se kažejo tudi prve težave. Spodbuda za večjo uporabo lesa in gradbenih izdelkov iz lesenih tvoriv v javnih stavbah ni dovolj podprta s ponudbo domače industrije. Nekateri proizvajalci, ki so na okoljskem področju v zadnjem času naredili pomemben korak naprej, na primer z uporabo recikliranih surovin, menijo, da bi se po okoljskih lastnostih njihovi izdelki lahko enakopravno kosali z lesom. Ne glede na nekatere dileme pa je poskus, da bi spodbudili do okolja prijaznejšo gradnjo, pozitiven. Tako bodo javne naložbe v prihodnjih letih zgled energijske učinkovitosti, rabe obnovljivih virov in uporabe do okolja prijaznejših – zelenih materialov. Razvoj trajnostnih načrtovalskih metod pa bo pripomogel tudi k snovanju trajnostnih stavb.