Kaj pa dedek Mraz?

Pisal nam je dedek Mraz. Zelo je užaljen. »Nisem ne del javnega ne realnega sektorja, ne izbrisan, ne Rom, ne član LGBT skupnosti, ne vernik, ne nevernik ... Tako kot vsi našteti tudi jaz hočem vsem le dobro, a so se vseeno spravili name. Politika izključevanja res ne pozna meja,« se je potožil.

Prizadela ga je kurirska služba, Pošta Slovenije, od katere je odvisno njegovo delo. Že četrto leto so pozabili nanj. Pravi, da nalašč. Na plakatih, ki so jih izobesili po osnovnih šolah in vrtcih, otroke pozivajo, naj pišejo Božičku. »Kaj pa jaz?!« je malce jezen Mraz. »Tudi jaz sem, tako kot piše za Božička, že odprl svojo pisarno, kamor lahko otroci pošljejo risbice in pisma, a mene kot da ni. Poštar Pavli je prijatelj samo z Božičkom. Tisti, ki bi radi pisali meni, so užaljeni. Zakaj Pavli noče njihovih pisem?« se sprašuje.

S Pošte pojasnjujejo, da so v vseh letih projekta Božičkova pošta prejeli več tisoč pisem, a še nobene pripombe, zakaj otroci ne morejo pisati tudi dedku Mrazu. Obljubljajo, da se bodo potrudili in prihodnje leto odprli še nabiralnik zanj.

Ko smo mu to prenesli, se je Mrazova preganjavica malce stalila. »Rad pozabim na napake,« se je nasmehnil. »Če bodo poštarji še naslednje leto pozabili na vse, ki bi mi radi pisali, pa bom tako močno pihnil, da bodo zaledenele vse ceste in gorivo, tako da Pavli in njegovi prijatelji ne bodo mogli raznositi nobene pošte,« je zažugal.