Simbioza

Restavracija (in ribarnica) Valentin 
Vodnikov trg 5, Ljubljana 
Tel.: 059 041 111
Valentin kuha vsak dan do 23. ure; od ponedeljka do petka začenja ob 10., ob sobotah ob 9. uri, ob nedeljah pa opoldne. Ves ta čas je odprta tudi ribarnica.

Fino:
muškatna hobotnica po istrsko
preproste »malične« jedi

Ne tako fino:
špageti z vongolami
namaz iz škarpine

Preprosta ribja malica vas bo koštala komaj kaj več kot pet ali šest evrov, če pa si vzamete čas za obsežnejšo špuro z belo ribo v glavni vlogi, ste hitro pri številki 35 evrov.

Na ljubljanski tržnici obstajata dva diametralno nasprotna ribarniška prostora. Prvi je nesrečni podaljšek ribarnic pod arkadami, ki so ga pred nekaj leti velikopotezno predelali v še enkrat toliko ribarniških pultov, za katerimi zdaj drug za drugim propadajo kafiči in kvazi nočni klubi. Na drugi strani placa, za Vodnikovim spomenikom, pa se je novoodprta ribarnica hitro prijela; ko so ji poleti dodali še ribjo restavracijo, je začel delovati zakon o vzajemnem učinku in tako je ribofilom zdaj na voljo fletno opremljen kompletek: dobro založena ribarnica, odprta do enajstih zvečer, in restavracija s frišno robo iz ribarnice.

Valentinov prehranski obrat je precej obljuden, še posebej sredi sobotnega dneva se to hitro odrazi na kelnarski sitnobni odrezavosti in kategoričnem zanikanju možnosti, da bi otroku k v koruzni moki povaljanemu in fletno ocvrtemu fileju osliča namesto krompirjeve solate priložili kakšen njok. Mimo te demonstracije nefleksibilnosti pa hvalimo širino ponujenega, ki dobesedno sega od giric do kaviarja, je pa po nekaj priložnostnih vizitacijah moč zaznati vzorec, da se za hrbtom pisca prve slovenske kuharske knjige najboljše jejo najbolj preproste reči: lignji, sardele in druge cvrtnine se frigajo v frišnem olju, na plošči pečeni skušini fileji so lepo očiščeni in ravno prav pečeni, file postrvi se diči s hrustljavo zapečeno kožico, kartoflsalat je, kot se šika, pa tudi počasno dušenje mehkužcev – če je soditi po odličnem, na rdeče porihtanem muzgavcu s kaprami in krompirjem – jim gre dobro od rok. Malo manj prepričljivi so v rečeh, kjer je treba izkazati občutek za elegantne finese: tunov tatarec in mazavi bakalar jo še nekako odneseta, a ko ima popečeni kruh več okusa kot nanj namazan namaz iz škarpine, to ni več čisto okej. Tudi kremna juha s škampi ima kljub kar nekaj v njej plavajočim repkom okus le po smetani; na gradeli nad živim ognjem pečenega Fondovega brancina so filetirali tako dolgo, da je bil že skoraj hladen, špageti ob preveč zaparadajzani omaki z vongolami pa so bili čisto razkuhani. Sladice tu sicer niso resen faktor, a ob fletni čokoladni torti bi bilo v štrudelj vendarle bolje nasuti malo manj drobtin. Naj vas torej ambiciozno minimalistično fleten restavracijski ambient ne zavede: Valentin je predvsem plac za preproste in dobre ribje malice in hitra kosila in v tem je na tržnici – če ne kar v Ljubljani – najboljši.