Kdo je pravi nasprotnik?

Kdo vse je gotof? Koga vse napadajo množice, ki so v zadnjih tednih napolnile ulice slovenskih mest? Gotof je Franc Kangler, pa Žiga Turk, Vinko Gorenak, Borut Rončević, Janez Janša, Danilo Türk, Boris Popovič, Zoran Janković, Dušan Semolič, Alojzij Muhič, Hilda Tovšak, Ivan Zidar, Franjo Bobinac, Igor Lukšič, Milan Kučan, tudi Goran Klemenčič, Aleksander Čeferin … Vsakdo, ki ima kakršnokoli družbeno moč in političen vpliv, naj bi bil kriv za brezizhodnost, v katero se je ujela Slovenija. »Nočemo ne levih ne desnih, odidite vsi,« kričijo demonstranti. »Ne razumete? Dovolj je bilo!« Ljudstvo ne zaupa več oblasti. Ne popušča. Naj odide celotna politična elita. Ne – naj odidejo kar vsi. Dovolj je, da poznamo njihovo ime – naj gre.

Na takšen način se dela revolucija, nasilno se odstrani vladajoči razred, nekompromisno se razgradijo njihove politične vezi, namesto njega pa oblast zasede novi, boljši, bolj pravičen. Tako so delali komunisti v Sovjetski zvezi, nacisti v Nemčiji, to sta počela Franco in Mussolini, tako se menjajo elite ob vojaških prevratih, takšna je bila iranska islamska revolucija in povsem enako je v Sloveniji oblast leta 1945 prevzela partija. Zmagaš tako, da lustriraš svoje politične nasprotnike. Da jim prepoveš opravljanje javnih funkcij, da jih politično osamiš, da jim odrežeš glave. Politična lustracija, ki jo posredno zagovarja del množice na demonstracijah po Sloveniji, spada v običajni repertoar političnih potez avtokracij. Kar je seveda paradoksalno, tisti, ki bi radi več demokracije, kričijo nedemokratična gesla. A to verjetno počnejo brez premisleka, med protesti, zaneseni od množice in adrenalina. Lustracijo čisto resno včasih zagovarjajo tudi v plašč demokracije zaviti politiki, ki hlepijo po absolutni oblasti. Janez Janša in Lojze Peterle sta leta 1997 pripravila lustracijsko zakonodajo, a ta takrat v Sloveniji ni dobila dovolj visoke podpore.

Ideja, da so temeljni problem Slovenije pokvarjene politične elite, ni nova. Okopi, knjiga vseh knjig, kjer je Janša opisoval, kako naj bi sredi devetdesetih demokratičnim silam oblast ukradle stranke, povezane z bivšim režimom, se konča s prigodo, kjer Janša v zgodnjem čistem jutru po bivakiranju sredi slovenskih gora ugotovi, kaj storiti s Slovenijo. Očistiti bi jo morali kot njivo, odstraniti ves plevel, da bi potem zrasla prava demokracija. »Spoznanje, da mora biti miza pospravljena ali na polju stari pridelek pobran, plevel pa populjen, preden se posadi novo seme, je v tem trenutku gotovo zelo jasno znamenje na slovenskem nebu,« je po stalinistično zapisal na koncu knjige. Okopi so izšli leta 1994, danes podobno kričijo posamezniki, ki se takrat še rodili niso.

Če protestniki želijo, da država znova skrbi za državljane, se ne smejo odpovedati politikom in politiki.

Ideja, da morajo oblast zapustiti kar vsi, je seveda neumnost. Morda je posledica besa, nemoči, jeze, razočaranja, morda je legitimna, a v političnem pomenu je neumna. Če protestniki želijo, da država znova skrbi za državljane, se ne smejo odpovedati politikom in politiki. Nasprotno, potrebujejo politike, ki bodo razumeli delovanje predstavniške demokracije, ki bodo razumeli pomen pravne države, ki bodo vedeli, da je njihova naloga zastopanje interesa volivcev. Enačenje vseh je populistično poenostavljanje. Odgovornost za razmere v državi ni razpršena, je na strani tistih, ki vodijo vlado. Opozicija je vedno stranski igralec. Sodniki sodijo po zakonih, ki jih izglasujejo v parlamentu. Socialni partnerji se z državo pogajajo, ne vodijo je. Sindikati niso na oblasti, ne pišejo zakonov. Nereflektirani napadi na vse in vsakogar ustvarjajo nered in zmedo. In to je v interesu oblasti – torej v interesu tistega, ki se mu nasprotuje. Kadar so vsi lopovi, se hitro najde gospodar, ki bo naredil red in mir. In ne bi bilo prvič, da se lopov ponudi za gospodarja.

Prava pot

Slovenija ima že izkušnje, kako se po pravni, demokratični poti zamenja oblast. Ta je bila takrat veliko bolj vseobsegajoča, kot je današnja. Tudi v osemdesetih letih so se, podobno kot sedaj, pojavljala različna alternativna družbena gibanja, ki so v odkritem konfliktu z vladajočimi zahtevala različne stvari. Recimo slovenski jezik v Jugoslovanski ljudski armadi, pravico do ugovora vesti, verbalnega delikta, odpravo smrtne kazni. Zahtevali so bolj ekološko Slovenijo, več pravic za ženske, za geje. Želeli so pravico do stavke. Šele čisto na koncu so se vse te ideje združile v enotno zahtevo po demokratičnem sistemu. Šele potem se je gibanju za demokratizacijo pridružila še odkrita želja po samostojni Sloveniji. Vse skupaj se je dogajalo več let, počasi, premišljeno, za marsikoga dolgočasno. Matevž Krivic in France Bučar sta nastajajočo politično alternativo vseh barv vseskozi opozarjala, da je pri družbenih spremembah treba spoštovati pravo. Ta pot je bila morda naporna in počasna, a ravno upoštevanje pravne države je dajalo moč tistim, ki so od komunistične partije zahtevali, da sestopi z oblasti. In tudi ko je ta odšla, se to ni zgodilo s prevratom, z lustracijo, z revolucijo, pač pa z demokratičnimi volitvami, kjer so volivci odločili, kakorkoli so se. Tudi tako, da so nekaterim iz »stare politične elite« podelili možnost, da vladajo v novem političnem sistemu.

Podobno bi morali danes razmišljati tudi posamezniki, ki sodelujejo v protestih. Seveda je dobro, če se moč množice in njihove zahteve manifestirajo z množičnimi protesti. Več jih je, večji in glasnejši so, bolj bo oblast preplašena. Tudi komunistična partija je, ko se je v Sloveniji zgodil JBTZ, začela bolj poslušati predstavnike civilne družbe. Protest je vedno legitimna oblika civilnega pritiska na oblast. Oblast je danes tudi v strahu za lastno preživetje že začela poslušati svoje kritike. Odstopil je Franc Kangler, koalicija je pri proračunu univerzam dala nekaj več denarja, kot si je želela na začetku, popustili so pri pokojninski zakonodaji, pogajanja o reformi trga dela pa so se kljub usodnosti zavlekla v januar …

43 - protestov je bilo do sedaj v Sloveniji
20 - je različnih krajev, kjer so do sedaj potekali protesti

Vse te majhne zmage bodo pozabljene že pomladi, če civilno prebujanje ne bo imelo pripravljenih odgovorov na vprašanja, kakšno družbo si pravzaprav želimo. Bolj pravično? Bolj enakopravno? Bolj svobodno? Bolj odgovorno? Bolj pošteno? Prav tako bo treba dobro vedeti, kaj ta gesla pomenijo. Bo recimo možnost o neposrednem odpoklicu poslanca izboljšala delovanje političnega sistema, ali pa bo, kot se je zgodilo z referendumi, neposredno izražanje ljudske volje krivo za oviranje funkcioniranja političnega sistema? Treba se bo odločiti, katere zahteve protestnikov so legitimne, uresničljive v skladu s slovensko zakonodajo in ustavo, katere pa so tako sovražne do oblasti, da jih bo ta izkoristila kot obračun s svojimi kritiki. Temeljnega pomena je še nekaj drugega.

Za zdaj so množice še anonimne, izpostavili so se redki posamezniki. Na primer Novomeščan Uroš Lubej. Kdor stopi pred množico, ima veliko državljanskega poguma in protestniki – četudi mislijo, da jih Lubej ne zastopa, da je neroden, da ne bi smel prijeti za megafon – bi morali vsaj poslušati, kar govori. Ga podpreti ali pa izbrati koga drugega, boljšega. Iznajti je pač treba način, kako izbrati. Matjaž Hanžek na primer predlaga svet modrih.

Najlažje je pljuvati po družbenih omrežjih, težje je organizirati pobudo, jo predstaviti in se pogovarjati pred televizijskimi kamerami. Protesti so res kolektiven dogodek, vsako družbeno gibanje pa potrebuje tudi voditelje, ki ga vodijo in predstavljajo. Konceptualno skrivanje za mnogoternimi multitudami dokazano nima oprijemljivega političnega vpliva.

Pot, ki si jo je izbrala skupina Danes je nov dan, je recimo konstruktivnejša. Na internetu zbirajo predloge za nov družben konsenz, zahtevajo pravico do skupnega, do dobre politične oblasti, do vključenosti. Podpirajo jih posamezniki z imeni in priimki, študenti, njihovi profesorji, znani in neznani ljudje. Pobuda Danes je nov dan je korak dlje od razpršene protestniške množice. Ta kriči in straši politiko, pobudniki te platforme pa želijo na demokratični način ustvariti alternativo političnemu in ekonomskemu sistemu. Oba pristopa sta za spremembe nujno potrebna.

Skupni cilj

Glavna tarča vseh demonstrantov ne morejo biti torej kar vsi politiki, pač pa sta to seveda vlada in njen premier. Vlada v enem letu ni iznašla receptov za boj zoper krizo. Nasprotno, njeni varčevalni ukrepi objektivno zmanjšujejo gospodarsko rast, povečujejo razlike med ljudmi, razgrajujejo socialno državo, uničujejo pomen solidarnosti, politična pripadnost je pomembnejša od strokovne usposobljenosti, lojalnost od kreativnosti, poslušnost od poguma.

Če želijo vsi ti cvetovi, vse te vstajniške republike po občinah, šolah, vrtcih, fakultetah pridobiti realno politično moč, morajo najti pravega nasprotnika. To ni Kangler. Njegova koruptivnost, antiintelektualizem, populizem so simptom širših družbenih razmer. To niso župani, sekretarji, ministri. Pravi nasprotnik je politika neoliberalizma in neokonservativizma. Razumevanje države kot plena. Zaničevanje sodne veje oblasti, žalitve političnih nasprotnikov in vseh posameznikov, ki dvomijo o tem, da Slovenijo vodijo v pravo smer. Zadnja tarča te politike pa so prav protestniki. Čigava tarča? Seveda ima ta politika ime, to sta pač trenutni premier Janez Janša in njegovi sopotniki. In ko je on govoril o protestih, ni govoril o njihovih sporočilih, ampak o ekstremistih, političnih skrajnežih, predvsem o tistih, ki da so na levici. Za Milana Zvera proteste vodi paracivilna družba, nasilje pa so povzročali tudi tuji anarhisti s podporo stare politične klike. Kako!? Jože Tanko je še bolj neposreden, za »anonimnimi« naj bi se skrivali kar tisti, ki so sprožili afero orožje, afero Patria, protestnike naj bi zmanipulirali strici, ki so ukradli državo in zdaj Janši ne pustijo, da jo vrne državljanom.

Nereflektirani napadi na vse in vsakogar ustvarjajo nered in zmedo. Ta sta v interesu oblasti. Kadar so vsi lopovi, se hitro najde gospodar, ki bo naredil red in mir.

Predstavniki največje vladne stranke so v aktivistih prepoznali politične sovražnike, niso jih povabili na razgovor, niso jim dali možnosti, da bi svoje zahteve povedali v parlamentu, pač pa so jih ponižali v neartikulirano in zmanipulirano množico butcev in trap, ki naj bi jih izkoristili privilegiranci starega režima. Tako kritike navadno razumejo avtokratski vladarji, ne pa demokratični predstavniki ljudstva.

A pot do spremembe je pravzaprav enostavna. Dokler se protestniki ne bodo poenotili v temeljnih zahtevah, bo njihova razpršenost izgovor, da jih bo oblast poniževala in preslišala. Dokler se ne bodo poenotili v rešitvah, kako bolje voditi to državo, bo enako. Šele združeni in organizirani bodo postali legitimni in močni. In šele takšni bodo lahko vlado in vso politiko prisilili, da jih bo poslušala. Šele takrat bo možno realno govoriti o rekonstrukciji vlade, o tehničnem mandatarju, o predčasnih volitvah, in o, če je to res potrebno in če se bodo tako odločili tudi volivci, zamenjavi vsaj dela politične elite.

V nasprotnem primeru se bo protestniško vrenje izgubilo v veseli december, politika pa bo opogumljena od zmage mirno vladala dalje na način, kot je to počela doslej.