Neumnost in nevednost

Oblast se najbolj boji, kadar je upor proti njej enoten, če se proti njej združijo vse opozicijske stranke, če ji nasprotujejo različna interesna združenja, če demonstrirajo združeni sindikati. Eno skupino kritikov je namreč vedno lažje obvladati kot pa več med seboj povezanih združenj. Zato je politiki vedno v interesu, da ustvarja umeten konflikt med posameznimi kritiki. Recimo med delavci v javnem in zasebnem sektorju, med samostojnimi kulturniki in med tistimi, ki delajo v javnih zavodih. Kadar politika v imenu varčevanja krči pravice socialne države, hkrati pa govori o tem, da so ljudje v javnem sektorju privilegirani, to počne samo zato, da ustvarja vtis pravičnosti. A vprašanje pravičnosti ni, kdo je zaradi krize bolj prizadet, delavci ali učitelji, vprašanje pravičnosti je, ali so vladni ukrepi domišljeni in pametni, ali krizo rešujejo ali jo poglabljajo. Umeten spor med prizadetimi bistvena vprašanja namenoma potiska v ozadje.

Ko so se v zadnjih tednih po Sloveniji razširili protesti, so se na transparentih poleg županov in politikov pojavile tudi podobe Dušana Semoliča, predsednika zveze svobodnih sindikatov, in Branimirja Štruklja, tajnika glavnega odbora Sviza. Tudi ona dva naj bi bila »gotofa«, tudi ona dva naj bi bila del pokvarjene elite. Ko se je med ljubljanskimi demonstranti v petek pojavil Branimir Štrukelj in dajal izjave za medije, je skupinica posameznikov začela kričati, da jih nihče ne zastopa. Torej tudi Štrukelj ne. Skupinica posameznikov res ni bila velika, a nekateri mediji so poročali, da je bil Štrukelj izžvižgan. Hkrati naj bi imela Štrukelj in Semolič previsoki plači.

Seveda imata oba sindikalista res glede na povprečje visoki plači. A vodita dve od največjih organizacij v državi. Pri čemer ne gre spregledati: vodita zasebni organizaciji. Organizaciji sta na primer po teži in pomenu večji od družbe Akrapovič – pa Igorju Akrapoviču nikoli nihče ne očita, da ima v zasebnem podjetju visoko plačo. Ne, to je povsem normalno.

Sindikalisti v nasprotju s politiki niso javni uslužbenci in njihovo delo ni financirano iz javnih sredstev. In Semolič in Štrukelj nista plačana iz proračuna, ampak ju prek članarine financira sindikalno članstvo. Njuni plači se ne financirata iz javnih sredstev, kot se financirajo plače ministrov in poslancev. In delavci imajo pravico, da imajo profesionalne pogajalce, mar ne? Ali pa bi morali delavci imeti amaterske pogajalce, ki jim je to popoldanski hobi? Seveda, oblast in neoliberalni teoretiki bi to najraje videli – zato tudi ves čas poskušajo prikazovati, da so sindikati del oblasti, del javnih stroškov. Da bi se z delavci laže manipuliralo. Na delu je tudi medijski populizem, ko se voditelji raznih oddaj, na zasebnih in javnih medijih, zgražajo nad plačami sindikalnih voditeljev, hkrati pa sami prejemajo višje plače od sindikalnih vodij, hkrati pa njihove plače primerjajo s plačo premiera – ki pa je plačan iz javnih sredstev. Zakaj na primer bi bilo legitimno, da na primer Peter Frankl, urednik in direktor Financ, prejema visoko plačo, nelegitimno pa, da tako plačo prejema sindikalni voditelj, kot poroča njegov medij? Za obema stoji zasebni denar, enkrat pač kapital, enkrat pa članarina članov sindikata. Mar sindikati ne smejo najemati profesionalcev? Delavci nimajo te pravice? Gospodarsko zbornico, ki zastopa podjetja, lahko vodi profesionalec? Zakaj tam ne sedi amater? In zakaj se v njegovo plačo nihče ne vtika?

Nekaterim na demonstracijah je za majhne razlike vseeno, vsi z nekaj politične moči si naj bi bili enaki in za vse je čas, da se poslovijo.

Politiki je v interesu, da razprši odgovornost, da za krizo ni kriva samo ona, pač pa strici iz ozadja, temne sile, neprijazni mediji in rdeči sindikati.

Resnica je drugačna. Res je, da bi lahko sindikati delovali bolje. Lahko bi bolje zastopali prekarne delavce, lahko bi bili v svojem delovanju bolj fleksibilni, manj klasično industrijski, lahko bi se bolje pogajali z državo, pri stavki v Gorenju ali pri stečaju Mure so nekateri delavci upravičeno kritizirali tudi sindikaliste. A kljub pomanjkljivostim delovanje sindikatov ni temeljni problem države. Nasprotno. Sindikati, vsaj tisti, ki so neodvisni od katerekoli oblasti, so v Sloveniji za zdaj obranili socialno državo. Delujejo podobno, kot je sindikalno gibanje delovalo nekoč. Ravno sindikati so izborili 40-urni delavnik, dopuste, bolniške, odpravnine, malice, regrese … Ni čudno, da jih je Henry Ford pred 100 leti izgnal iz tovarn, in ni čudno, da se je tudi komunistična, delavska država zavedala njihove moči ter jih je nadzorovala in dopuščala le toliko, da so bili sindikati samo organizatorji ozimnice in dopustov na morju. Ko so se sindikati osamosvojili, ko so postali neodvisni, se je skrhala tudi moč enovite države.

Če v Sloveniji ne bi bilo sindikatov, bi v času prve Janševe vlade dobili enotno davčno stopnjo. Zato je logično, da so danes za Milana Zvera sindikati v moč stare levice ujete organizacije, za Janeza Janšo ovirajo parlamentarno demokracijo, za neoliberalne ideologe, recimo Rada Pezdirja, pa temeljna ovira za »razvoj« Slovenije. Razlog za politične napade na sindikate je zelo preprost. Socialna država je rezultat delavskega gibanja. Sindikati zastopajo delavce v pogajanjih z državo in kapitalom. Sindikati omejujejo moč kapitalizma.

Politiki je v interesu, da razprši odgovornost, da za krizo in rastočo nezaupanje ni kriva sama, pač pa strici iz ozadja, temne sile, neprijazni mediji, rdeči sindikati. »Očitno gre kritika na protestih v vse strani. Kot kaže, se bo ponovilo, da se bo sindikatom znova poskušalo naložiti del odgovornosti. A sam obiskujem demonstracije in sem pripravljen vsakomur razložiti, kar me vpraša,« pravi Branimir Štrukelj. »Sindikat nikoli ni bil oblast v tej državi.«

Protesti zoper sindikate bi bili legitimni, če bi sindikati zagovarjali in podpirali od ljudi zavržene politike in politiko. A tega ne počnejo. Kdor na protestih zoper politične elite napada sindikate in njihove voditelje, išče sovražnika, kjer ga ni.

In mimogrede. Zakaj res država ne financira delovanja sindikatov? Zakaj je na primer legitimno, da država financira politične stranke, katerih vodstvo se ob uspehu potem še zaposli v javnem sektorju, namreč na mestih poslancev, ministrov, državnih sekretarjev?