Mrk

Slovenija je v zadnjih letih dosegala skokovito rast zmogljivosti postavljenih sončnih elektrarn. Fotovoltaična panoga zaposluje že približno 2400 ljudi. A to se utegne spremeniti.

Industrija in investitorji v sončne elektrarne so v teh dneh na nogah. Vlada jim je namreč iznenada svet postavila na glavo. Najprej s predlogom novele energetskega zakona, ki predvideva korenito spremembo politike spodbujanja obnovljivih virov energije, nato pa še z novo uredbo o določanju višine subvencij za elektriko iz sončnih elektrarn, ki obratovalne podpore drastično znižuje. Ker sta bila oba dokumenta pripravljena v tajnosti, brez sodelovanja zainteresirane javnosti, se obema obeta tudi presoja na ustavnem sodišču.

Predlog novele energetskega zakona, namenjene predvsem usklajevanju z evropskimi direktivami, vsebuje tudi določbo, po kateri bi bil vsako leto (predvidoma jeseni) objavljen samo en razpis za spodbujanje obnovljivih virov energije. »To pomeni, da od trenutka, ko bo zakon sprejet, pa vsaj do novembra prihodnje leto ne bo nobenih novih investicij v obnovljive vire, ker ne bo na voljo nobenih podpor,« zaskrbljeno ugotavlja dr. Uroš Merc, predsednik uprave proizvajalca fotonapetostnih modulov Bisol. Merc je tudi predsednik Združenja slovenske fotovoltaične industrije, ki je v sporočilu za javnost med drugim zapisalo, da bi sprejetje predlagane novele zakona pomenilo »ukinitev fotovoltaične panoge v Sloveniji«. Opozarjajo na možno ukinjanje delovnih mest. »Najslabše, kar se lahko zgodi panogi, je, da enkrat obstaja tržišče, potem pa ga nekaj mesecev ni. Težko načrtuješ investicije, razvoj … In ne govorim samo za fotovoltaiko, temveč za vse obnovljive vire,« razlaga Merc.

A to ni edina sporna rešitev predlaganega zakona. Na predvidenem letnem razpisu za spodbujanje obnovljivih virov naj bi vlada določila kvote za posamezne obnovljive vire, pri čemer naj bi imeli prednost tisti, ki potrebujejo nižje podpore. To pa je po mnenju Uroša Merca diskriminatorno in v nasprotju z zavezami, ki jih je Slovenija dala Evropski uniji.

Franko Nemac, direktor Agencije za prestrukturiranje energetike, zasebnega svetovalnega podjetja s področja obnovljivih virov, svari pred uvajanjem kvot, ki da pomenijo dodatno birokratizacijo. »Namesto svobodne podjetniške pobude dobivata moč birokracija in vse, kar je z njo povezano – hitenje, prehitevanje po desni, uvrščanje na liste prek zvez in poznanstev, poskusi korupcijskih posredovanj ...« Namesto nenehnega zniževanja cen opreme za elektrarne, ki je bilo doseženo v preteklih letih in naj bi nas privedlo do konkurenčnosti brez finančnih podpor, bomo po njegovem mnenju dobili sistem programiranih cen za izbrance. »Ti pa bodo vedno jamrali, da so odkupne cene prenizke.«

Vprašanje je, koliko ljudi bo v tako nepredvidljivih razmerah še pripravljenih vložiti svoje prihranke v sončno elektrarno.

A vlada je očitno odločena, da je treba predvsem gradnjo novih sončnih elektrarn na vsak način omejiti. Kot utemeljujejo na ministrstvo za infrastrukturo in prostor, je v leta 2010 sprejetem Akcijskem načrtu za obnovljive vire energije predvideno, da bo zmogljivost sončnih elektrarn do leta 2020 dosegla 139 megavatov. A do konca tega leta naj bi bilo postavljenih že za 220 megavatov elektrarn. Spodbude naj bi bile preveč radodarne, zato je trg ušel iz predvidenih okvirjev. In z novo uredbo naj bi se višina subvencij le spustila na raven, primerljivo s preostalimi evropskimi državami.

V tem primeru je Franko Nemac na strani vlade. Po njegovih besedah so cene fotonapetostnih modulov v zadnjih letih zaradi skokovitega razvoja izjemno hitro padale, država pa se na padec cen ni dovolj hitro odzvala z nižanjem subvencij. To pa je seveda bistveno povečalo donosnost investicij v sončne elektrarne in napihnilo trg, podporna shema pa je postala finančno nevzdržna. »Država je morala poseči! Ker ni pravočasno postopno znižala cen prej, je sedaj prisiljena v relativno radikalno znižanje,« pravi Nemac.

Uroš Merc priznava, da je trg sončnih elektrarn trenutno nekoliko pregret, a za to krivi predvsem dozdajšnjo neodzivnost pristojnih in pa pojav cenenih kitajskih fotonapetostnih modulov, ki so vsaj na papirju obetali čezmerne dobičke. »Zanimivo bo videti, koliko investitorjev, ki so se odločili za cenejše fotovoltaične elektrarne, ki so na papirju omogočale večjo donosnost od predvidene in so tako pregrevale trg, bo predvidene donose tudi doseglo. Če bodo taki moduli v nekaj letih razpadli, bo investitor težko vračal kredite bankam.«

Merc višini subvencij, določeni z novo uredbo, ne oporeka, moti ga predvsem po njegovem neustaven način sprejemanja, brez javne obravnave in z začetkom veljavnosti že dva dni po sprejetju. Čeprav uredba znižuje podpore izključno za na novo postavljene sončne elektrarne, ne pa tudi za že obstoječe, to vseeno pomeni, da se je tistim, ki so se odločili investirati v gradnjo sončne elektrarne, a je še niso priključili v omrežje, v samo dveh dneh popolnoma podrl izračun. In vprašanje je, koliko ljudi bo po novem v tako nepredvidljivih razmerah še pripravljenih vložiti svoje prihranke v sončno elektrarno. In koliko bank jim bo še pripravljeno posoditi denar.