Leto pesimizma

Po majevskih prerokbah naj bi bilo leto 2012 čudno, domala katastrofalno, kar ni daleč od resnice. Ekonomsko, socialno in politično je bilo nedvomno slabše od leta poprej. Narašča pesimizem, to še posebej velja za Evropo.

Čeprav smo na začetku krize upali, da gre samo za krajšo epizodo, ki jo bo mogoče prebroditi v letu ali dveh, je danes tudi največjim optimistom jasno, da čudežev ne bo in da okrevanje ne bo tako naglo. Evropi po štirih letih reševanja iz krize grozi japonsko izgubljeno desetletje. V težavah niso le države na obrobju, kriza je prodrla tudi v evropsko jedro. Evropska unija še ni razpadla in tudi evro je še tu, špekulantom se torej stava na zlom evra ni izplačala, toda še nikoli prej se ni tako resno razpravljalo o možnosti izstopa Grčije in morda še katere od držav z območja skupne denarne valute. Evropski politiki rešitev iščejo v gospodarskem povezovanju in politični centralizaciji unije, še vedno pa niso našli pravega ravnovesja med varčevanjem in rastjo. Rast je v večini evropskih gospodarstev v najboljšem primeru pičla, zadolženost držav se je povečala, brezposelnost in socialna stiska sta narasli. V Španiji je stopnja brezposelnosti celo višja, kot je bila v obdobju velike depresije v tridesetih letih prejšnjega stoletja. »Politiki so kupovali čas in zapravili zaupanje ljudi,« pravi ekonomist dr. Bogomir Kovač.

Doktrina omejevalnega varčevanja, ki jo pooseblja nemška kanclerka Angela Merkel in ki ji je servilno pritrjeval prejšnji francoski predsednik Nicolas Sarkozy, se je izkazala za zgrešeno: spodkopala je temelje socialne države, zadušila rast in evropsko gospodarstvo pahnila v še globljo recesijo in politični kaos. Vpliv pridobivajo radikalna politična gibanja in vse bliže smo kritični točki preloma. Postalo je jasno, da proračunske in dolžniške krize držav ni mogoče rešiti na vrat na nos, temveč postopoma. Po novem celo Mednarodni denarni sklad in OECD priznavata, da gre za maraton in ne za sprint. Svarita, da prehitro in pretirano krčenje izdatkov povzroča zmanjševanje rasti, zmanjšuje konkurenčnost gospodarstva in slabi politično stabilnost.

Evropa potrebuje drugačno metodo za reševanje krize, potrebuje zasuk od politike varčevanja k politiki gospodarske rasti, zaposlovanja in povečevanja blaginje. Recept nekaterih najvplivnejših ekonomistov na svetu, kot sta denimo Paul Krugman in Joseph Stiglitz, je preprost in logičen: države se morajo v recesiji zadolževati, če želijo oživiti rast. Ko zasebna poraba in naložbe pešajo, mora to nalogo namesto njih opraviti javna poraba. Če pas zateguje tudi država, se razmere le še poslabšujejo, recesija pa se lahko prelevi v podaljšano depresijo.